Kolumna / Vlado Miheljak: Skok v koalicijo slabih namer

»... ampak so izvolili stranko, kot sem rekel, ki temelji na mojem liku in delu, v parlament in mene kot poslanca v parlament. Če to ni bilo problematično ljudem februarja pa marca, zakaj bi jim bilo danes ... ker ni skrivnost, da je stranka Resnica nastajala tudi na mojem liku in delu in sem jo pripeljal v parlament s temi mandati ...«
— Zoran Stevanović v oddaji Politično obuja arhaični inštitut lika in dela (Politično, TVS, 12. 7. 2026)

»Ničelna toleranca do korupcije ne more biti zgolj zapisana v koalicijski pogodbi, temveč se mora odražati v ravnanjih,« je poudaril Logar in dodal, da je zgled nosilcev oblasti ključen za zaupanje ljudi v pravno državo.
— Logar še v času Golobove vlade (Demokrati.si, 20. 12. 2025)

Janša je na plenilskem pohodu na nezaščiteno državo. Vsaj za zdaj brez resnega odpora. Kar družno – in z njegove perspektive nadvse uspešno – počne s svojimi koalicijskimi in »opozicijskimi« partnerji. Zakaj je tako, je dolga in vsekakor slaba zgodba. Očitno je, da Svoboda ni bila narejena in mišljena za to, da bi v poslanskih klopeh potrpežljivo in garaško nadlegovala in nasprotovala vsakršni slabi potezi koalicije. Ni (še) dojela, da sedenje v opozicijskih klopeh ni ležeren in dobro plačan dopust, s katerega se vrneš osončen in spočit ter po štirih letih poskusiš doseči zadostno zmago, da ti s povolilno aritmetiko poraženec znova ne ukrade parlamentarne večine. Verjetno si Golob sebe ne predstavlja zares kot voditelja opozicije, ki bi svoje osebne in zasebne urnike podrejal urnikom in dogajanjem v državnem zboru, SD pa je svoje volivce in sploh levoliberalno javnost vedno puščala v negotovosti. Pač vse od časov Pahorja na krmilu SD, ki je kot »tvorna opozicija« (aprila 2006) z Janšo podpisala partnerstvo za razvoj. Kar je celo takratni predsednik LDS Jelko Kacin označil kot farso in je Janševo nespodobno ponudbo predstavil kot »nepotreben bypass mimo državnega zbora med vlado in delom opozicije«. In tudi Han si sebe ne predstavlja kot opozicijskega poslanca, ki bi, teži koalicijskih zlorab primerno, nasprotoval Janši. Nikoli ni. In tudi zdaj ne bo. Levica se sicer še najbolj trudi, a je preprosto premajhna in prešibka, da bi jo mediji spoštovali in primerno pokrivali.

Je pa treba priznati, da je bila nastavitev Stevanovića genialna Janševa domislica. Ko mu je, kot vodji najmanjše parlamentarne frakcije, ki formalno niti ni članica koalicije, ponudil mesto predsednika državnega zbora, torej funkcijo, ki je formalno višja od njegove premierske, se je najprej zdelo, da je moral pre/globoko seči »v žep«, da je formalnemu zmagovalcu ukradel mandatarstvo. A se je izkazalo, da bolj nadzorovanega in vodljivega predsednika parlamenta ne bi mogel postaviti. Že res, da posamični člani Resnice in mnogi drugi poslanci koalicije dosegajo in presegajo posamične Stevanovićeve ekscese. Denimo poslanka Kokot, ki je po navedbi Večera z dopusta žugala »medijski greznici«, rekoč, »izprijeni ognojki družbe … tudi vaš čas še pride«. Ali pa Mijič, ki je opetnajstenje delavcev in države nadgradil še z lažnim navajanjem visoke izobrazbe, itd. itd. A samooklicani doktor znanosti Stevanović je v eni osebi vse, kar negativnega premorejo njegovi in koalicijski poslanci skupaj: primitivec, klovn, lažnivec, manipulant, ponarejevalec, goljuf, pravnomočno obsojeni nepridiprav ... Vendar Stevanović ni vzrok, ampak posledica patološke koalicije; Stevanović je zgolj govoreči simptom, jedro problema je drugje. Če že iščemo koga, ki je neetičen, ki je politično moralo in vrednost javno izrečene zaveze spustil na najnižjo točko, je to Anže Logar. Svojo dolgo kampanjo je gradil na novi politiki, visokih etičnih standardih, ničelni toleranci do korupcije, politične trgovine ter na koncu omogočil (in ne zgolj izbral!) najslabšo možno koalicijo. Nobena koalicija ali vlada ni brezmadežna, neobremenjena s hipoteko koruptivnih ravnanj, slednja pa je presegla vse. A še enkrat: te vlade ni omogočil Stevanović, ampak Logar, ki je, pritajen in skrit za njegov klovnovski lik, postal največji dobičkar aktualne koalicije. Z vsakodnevnimi ekscesi in škandali Resnice, NSi, Fokusa ... zasvojeni mediji se z Logarjem praktično ne ukvarjajo. A prav on bi moral biti v središču tematiziranja patologije in sprevrženosti te koalicije, ki naravnost drvi v avtoritarni model, kakršnega Slovenija še ni izkusila.

Logar, ki je, kljub predvolilnim težnjam k mandatarstvu, ostal pred vrati parlamenta, njegova stranka pa je dobila pičlih 6,69 % glasov, se je z vstopom in posledičnim omogočenjem koalicije rešil obiska na zavodu za zaposlovanje. Ni pa rešil svojega obraza.

On – in ne kakšen Stevanović – bo zapisan v slovensko parlamentarno zgodovino kot največji prevarant ter goljuf volivk in volivcev.