Teden / Nemogoče je mogoče

Marko Lotrič je direktor skupine (svojih) podjetij, predsednik obrtno-podjetniškega združenja ter imetnik dveh očitno nezdružljivih funkcij – predsednika državnega sveta in predsednika vladne stranke. Zdaj si je nadel še novo titulo, predsedoval bo vladnemu strateškemu svetu za gospodarstvo.

Vse skupaj je bilo absurdno že prej. Lotrič skupaj s predsedniki preostalih koalicijskih strank snuje zakone in jih vlaga v zakonodajni postopek in zanje v državnem zboru glasuje tudi poslanka njegove stranke Fokus. Potem isti Lotrič v državnem svetu glasuje o tem ali z vetom začasno zaustavi ta zakon. Še več, kot predsednik vodi in usmerja državni svet. Ta naj bi predstavljal korektiv državnemu zboru, seveda če ne bi bil ujetnik vladnih strank in Lotriča samega. Zdaj pa bo isti Lotrič popoldan odrejal še vladno smer gospodarskega razvoja Slovenije in jo potem naslednji dan dopoldan v državnem svetu kritično presojal?

Komisija za preprečevanje korupcije je nedavno odločila, da v Lotričevem primeru kopičenja funkcij »ni ugotovila kršitev, ker ni prišlo do konkretnih odločitev, pri katerih bi bilo mogoče dokazovati nasprotje interesov«. So pa napovedali pripravo sistemskih priporočil, ki se bodo nanašale »tudi na kopičenje funkcij in prepletanje interesov pri opravljanju več funkcij predsednika državnega sveta«. Priporočila, katerih namen naj bi bil »zagotavljanje transparentnosti, sledljivosti in kakovosti zakonodajnega postopka oziroma priprave predpisov«, vsebujejo torej tudi priporočila glede Lotričevega kopičenja funkcij.

Kaj so torej sklenili? V ponedeljek so predstavniki komisije previdno namignili na pomen uzakonitve nezdružljivosti funkcije predsednika državnega (in sekretarja) sveta in njegovih (vodstvenih) aktivnosti v političnih strankah. Dejali so, da bi bila potrebna »določitev strožjih pravil in omejitev za predsednika in sekretarja državnega sveta v zakonu o državnem svetu, ob upoštevanju njunega posebnega položaja in odgovornosti, zlasti v primerih povezanosti s političnimi strankami, ki lahko povečujejo tveganje za nastanek nasprotja interesov«. Ker pa na komisiji najverjetneje vedo, da se to vsaj pod trenutno vlado ne bo zgodilo, predlagajo vsaj (zakonsko) »vzpostavitev jasnih pravil glede ravnanja v primerih zaznanega nasprotja interesov ali tveganja za njegov nastanek, vključno z možnostjo (samo) izločitve iz razprave ali odločanja v posebej občutljivih primerih …« Gre torej za ohlapna navodila politiki, a vprašanje je, kako dolgo bo komisija za preprečevanje korupcije kot samostojen organ sploh še obstajala. Ustanovitev (tožilskega) protikorupcijskega SKOK-a bi lahko predvideval pripojitev protikorupcijske komisije novemu organu. To bi pomenilo ukinitev tega neodvisnega nadzornega organa.

Enako naj bi se s »pripojitvijo« k varuhu človekovih pravic obetalo tudi zagovorniku načela enakosti, ki se je leta bolj ali manj uspešno boril z diskriminacijo.