Žive meje / N'toko: Ukradene ure

Pred kratkim so začela veljati nova pravila za uveljavljanje bolniške odsotnosti. Obvezen obisk pri zdravniku, takojšnje sporočanje, strožji nadzor nad gibanjem … Vsakih nekaj mesecev se vse skupaj zaostri. To se ne dogaja le pri nas, ampak tudi po drugih evropskih državah. Šefi po vsej celini že mesece izvajajo usklajeno kampanjo proti »absentizmu« delavcev in ustvarjajo moralno paniko zaradi »množičnih zlorab bolniškega staleža«. Ti ljudje živijo na robu živčnega zloma, prepričani, da so žrtev množične prevare, da se delavci norčujejo iz njih in jim s tajno pomočjo zdravstvenega sistema kradejo ure. Vsak dan slišimo nove šokantne ugotovitve o tem, kakšno nepopravljivo gospodarsko škodo povzročamo s svojo odsotnostjo. Politiki so seveda z veseljem prisluhnili tem teorijam in učinek so drakonski zakoni, ki zdravnike spreminjajo v zaporniške paznike, Zavod za zdravstveno zavarovanje pa v posebno kriminalistično enoto.

Ta teden sem se v pogovoru z delavci prepričal, kako deluje okrepljeni sistem nadzora nad bolniško odsotnostjo. Skladiščni delavec je moral zaradi poškodbe na delu na šivanje glave, ko pa se je po napornem posegu odpravil domov, da bi se odpočil, je prejel klic jeznega šefa: »Zakaj se še nisi vrnil na delo? Dovoljena ti je bila samo dvourna odsotnost za obisk na urgenci!« Tako se je s še sveže povito glavo ves omotičen primajal nazaj v skladišče in seveda tvegal, da ga tam doleti še kaj hujšega. Drugemu delavcu je po poškodbi kolena zdravnik omejil gibanje na dom in bližnjo okolico. Že naslednji dan mu je pri vratih kar dvakrat ob različnih urah pozvonil inšpektor ZZZS, da preveri, ali se res ne sprehaja predaleč od postelje in bi s svojimi nategnjenimi kolenskimi vezmi v resnici vendarle lahko prekladal blago. Po novem nad izvajanjem bolniških staležev ne bdijo le zasebne detektivske agencije, ki jih najemajo delodajalci, ampak o našem »režimu gibanja« šefom poročajo kar osebni zdravniki, pri nadzoru pa jim pomaga podvojeno število inšpektorjev javnega zdravstveno-socialnega sistema. Celotna armada specialcev se ukvarja s tem, da niste na šefovo škodo kako minuto predolgo zdravili trebušne gripe.

Pri ZZZS nam bodo seveda ponosno razložili, koliko je država v resnici privarčevala z režimom strožjega nadzora. Toda ta utemeljitev se sesuje v sekundi, ko začnemo seštevati število ukradenih ur na strani delodajalcev. V tem trenutku na slovenskih gradbiščih, kmetijah, v hotelih, gostilnah in tovarnah dela več deset tisoč delavcev, ki jih šefi niso zavarovali in zanje ne plačujejo nobenih prispevkov ali davkov. V prestolnici boste težko našli gostilno, kjer šef ne plačuje vsaj dela plače v

kuverti in tako pred državo skriva dejansko število delovnih ur v obratu. Tisoče samozaposlenih delavcev s statusom s. p. je v tem trenutku v prikritem delovnem razmerju in so jim šefi tako ukradli pravico do bolniške odsotnosti, malice in regresa, državi pa plačujejo minimalne prispevke. In koliko je delavcev, ki so jih podjetja spremenila v trajne invalide ali so na deloviščih celo izgubili življenje? Ko gre torej za stotine milijonov evrov neplačanih davkov in prispevkov, ki jih država ne bo nikoli videla, ter milijone delovnih ur, ki se delavcem ne bodo nikoli priznale, se nikomur ne zdi vredno vzpostaviti učinkovitega nadzora. Delovni inšpektorat je kadrovsko podhranjen in postopkovno nemočen – še tistih nekaj prijav, ki mu jih uspe spraviti na tožilstva, na naslednji stopnji zavržejo, vsem znana kriminalna podjetja, kakršno je Marinblu, pa jo v najboljšem primeru odnesejo s simboličnimi globami. Pri vsem tem naj bi verjeli, da je težava v tej državi »absentizem« in da so delavci tisti, nad katerimi je treba krepiti nadzor!

Vse to so zgolj formalne zakonske kršitve – vsakemu delavcu pa je jasno, da jim šefi kradejo ure še na druge, bolj prikrite načine. Priti moraš 15 minut pred začetkom delovnika in ostati pol ure po koncu, da pospraviš. Zunaj delovnega časa moraš odgovarjati na sporočila in telefonske klice. Na poti tja in nazaj preživiš dolge ure v prometu. Si polovično zaposlen, ampak v resnici delaš skoraj polni delovnik. Tvoje nadure čudežno izginjajo s plačilne liste. Potem je tu še legalna kraja ur, ki jo omogoča država: fleksibilizacija trga dela, zviševanje upokojitvene starosti … Velikemu odstotku delavstva so tako delovnike podaljšali krepko nad 40 tedenskih ur in nam hkrati skrajšali obdobje, ko bi lahko v miru uživali sadove svojega garanja.

Pri tem je najbolj noro opazovati, s kakšnimi enormnimi kapacitetami razpolagata kapital in država, ko je treba dihati za ovratnik delavcem. V državi, kjer postopki delovnih inšpekcij trajajo več let, kjer v vseh institucijah primanjkuje kadra, kjer je nemogoče dočakati epilog kake tožbe in kjer lahko na lastnega družinskega zdravnika čakaš desetletje, je uspelo kapitalistom v nekaj mesecih vzpostaviti neprodušen sistem nadzora nad življenjem državljanov, o kakršnem je Udba lahko le sanjala. V državi, ki je nenehno v varčevalnem krču in kjer nobeno podjetje ni dovolj vitko, očitno obstajajo zmogljivosti, da se detektivi večkrat na dan pošiljajo trkat na vrata delavcem z minimalno plačo v upanju, da morda med njimi zasačijo kakega preveč zdravega. In čeprav so šefi dobili vse, kar so si lahko zaželeli, in država v njihovem imenu vodi pravi nadzorniški Gestapo, so oni tisti, ki se počutijo oropani.