Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: »Prava zgodovina«

V Parku vojaške zgodovine v Pivki so 24. junija 2026 odkrili spomenik generalu in pesniku Rudolfu Maistru. Bilo je slovesno, na najvišji politični ravni, s prvim predsednikom Peterletom in novim premierjem Janšo, v ozadju pa častitljiva 35-letnica osamosvojitve države in jubilej muzeja. Toda vloge Maistra in njegovih spominskih obeležij se tradicionalno drži smola – in tudi tokrat je bilo tako. Zgodovinski pomen Maistra je nesporen, čeprav je ostal v globoki senci kasnejše epopeje komunistične Jugoslavije. Pravi simbol narodne zavesti in domoljubja, političnega poguma in vojaške odločnosti je postal šele po letu 1991. Nova politična oblast je v njem prepoznala prvega junaka osamosvojitve, civilna družba z razvejano mrežo društev generala Maistra pa predvsem pristnega domoljuba. V njunem prežemanju je bila tudi kal razcepa. Politiki so Maistra instrumentalizirali, civilna družba pa mitologizirala. V preseku interesov in moči smo dobili v Ljubljani na prelomu tisočletja tudi dva spomenika generalu Maistru. Tej nenavadni potezi smo zdaj priključili še tretjega. In tu se naša zgodba šele začenja.

Pri razumevanju zgodovine nikoli ne gre za seštevek dejstev, temveč za njihove interpretacije, za stališča in interese razlagalcev. Ko se zgodovina reducira na zgodovino politične oblasti, postaja pomembno, kdo določa in odloča o »pravi zgodovini«. In kar je pri tem najbolj perverzno, oblast od nas pričakuje celo čaščenje njene zgodovine oblasti. To je najslabša oblika politične religije in ideološkega malikovanja, tu pa tiči tudi usoda spomeniških plastik narodnih junakov. Ljubljana je imela med obema vojnama dva Dolinarjeva konjeniška spomenika v čast Aleksandru Karađorđeviću in kralju Petru, komunistične oblasti so oba odstranile. Maister je dobil prvo spominsko ploščo v rojstnem Kamniku pred II. svetovno vojno, Pirnatov doprsni kip je nastal že leta 1926. Toda v mariborski Mestni hiši je doživel pravo odisejado političnih umikov in premikov pred nacisti (1941) in politično samovoljo mariborskih oblasti (1978), da bi leta 1991 dokončno obstal v njenem preddverju. Tudi Lobodov doprsni kip iz leta 1937 se je šele po 90 letih čudežno vrnil v Kamnik, tam pa so leta 1970 vendarle postavili na Trgu talcev veliko Sigulinovo skulpturo Maistru. Na tej protislovni dediščini Maistrovih javnih spomenikov je sredi devetdesetih zrasla ideja akademika Trstenjaka o novi skulpturi, ki jo je v okviru Društva general Maister Ljubljana začel uresničevati podjetnik Milan Lovrenčič. Toda Maister očitno po sto letih ni mogel več ubežati manihejski usodi njemu ljube domovine.

Zapletlo se je že pri izboru javnega razpisa, kasneje pri financiranju in kakopak realizaciji naročene spomeniške plastike. Na koncu vseh pravnih in finančnih pleteničenj smo dobili dva Maistrova kipa, prvonagrajeno Brdarjevo skulpturo pred železniško postajo v LDS-okrilju mesta Ljubljane (1999) in Putrihovega konjenika v imenu Janševega Ministrstva za obrambo (2000) na ploščadi pred poslopjem ministrstva. Dva podobna spomenika, odkrita skoraj istočasno, pa še v istem mestu, sta bila jasno znamenje trka države, občinske oblasti in civilne družbe. Maister je tako nehote postal del slovenske politične folklore, večnega spopada levice in desnice. Pa tudi neznosnega kulturnega mešetarjenja.

Putrih je v desnem okrilju nedvomno pokazal več podjetniške smelosti od Brdarjeve nekomercialne umetniške duše. Njegov klasično zasnovan konjenik je pokroviteljsko državniški, Brdarjeva neukrotljiva velikopotezna figura pa uporniška. Dve estetiki, toda trojna ekonomika, kot razkriva petindvajset let kasneje tretji Maistrov konjenik. Putrih je najprej prelisičil Lovrenčiča, potem so v zakulisju s poslovno veščim livarjem Kamškom mimo izhodiščnih pogodb in transparentnih javnih financ očitno na skrivaj odlili še eno skulpturo, malo na zalogo, za stare prijatelje ... Denarja je bilo očitno dovolj, pravnih zadreg novi oblastniki kot nekdaj komunisti niso poznali, političnih manipulantov pa tudi po letu 1991 ni (z)manjkalo. Maistrov kip je ostal dvajset let v globoki ilegali, pred leti naj bi ga vrli »osamosvojitelji«, zbrani okoli Peterleta, odkupili v okviru skrivnostnega projekta Neodvisnost. Od koga in za koga, kako in po čem, s čigavim denarjem in zakaj ostaja skrivnost razodetja na oltarju nam ljube domovine. Toda ob čustvenem zmagoslavju četrte Janševe vlade ni bilo več ovir, še najmanj moralnih dilem. Maistrov kip je nenadoma ugledal luč sveta, postal je darežljivo darilo državi, novi vladi in našim osamosvojitvenim junakom. Slava njim in Bogu hvala!

Maistrov spomenik v Pivki in njegova zakulisja so učna ura naročanja in financiranja javnih spomenikov, ogledalo komaj dojemljive prevzetnosti naših »osamosvojiteljev«. Govorci niso skoparili z vzporednicami slovenskih junaštev, od Samovega kraljestva do junakov osvoboditve države leta 1991. Nesrečnih partizanov seveda niso posebej omenjali. Pri postavitvi Putrihovega konjenika v Pivki je vse bolj na okroglo, nekje med vilami in lopato. Primerno petintridesetletnici slovenskih Butal, precej manj pa Maistrovim idealom. Davnega leta 1971 so kamniški maturanti po mestnem mimohodu pred Maistrovim spomenikom pod mojo taktirko spontano zapeli Gaudeamus in ljudsko Pozimi pa rožice ne cveto. Pomladnih dilem takrat nismo imeli.