Intervju / »Brez mačete vendarle ne gre«

Dr. Ivan Šprajc (rojen leta 1955), predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, se že od študentskih let posveča raziskovanju majevske civilizacije, ki jo proučuje tudi z vidika arheoastronomije. Osredotoča se na iskanje izgubljenih majevskih mest, skritih globoko v džungli na mehiškem polotoku Jukatan. Njegove avanturistične arheološke ekspedicije, na katerih si pot skozi gosto zaraščeni pragozd utira z mačeto in se srečuje s strupenimi kačami, so obrodile že veliko uspehov, do ene najpomembnejših najdb pa je prišel letos: na raziskovalni misiji, ki so jo podprli Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS, KJJ Charitable Foundation, Milwaukee Audubon Society, Ars longa, Adria kombi in Artos skupina, je odkril več kot 1300 let staro majevsko mesto Minanbé, ki je za raziskovalce še posebej dragoceno, saj so ga arheologi pod njegovim vodstvom našli še pred roparskimi plenilci. Še preden se je polegel prah, ki ga je dvignilo odkritje Minanbéja, se je Šprajc dokopal še do enega, bistveno večjega mesta, imenovanega El Yesal, ki je bilo eno največjih majevskih naselbin v osrednjem nižavju Jukatana.

Britanski časnik The Guardian vas je pred dobrim desetletjem okronal za »resničnega Indiano Jonesa«. Vam to laska?

Lahko bi rekel, da mi laska, saj je Indiana Jones verjetno najbolj prepoznaven arheolog vseh časov, čeprav je seveda fiktiven lik. Resnica pa je v bistvu nasprotna: on je tak kot mi, nismo mi takšni kot on. Seveda pa so tudi pomembne razlike: mi denimo ne nosimo orožja, saj bi bilo to povsem kontraproduktivno, sploh če bi v džungli srečali kakšne narkose. Še mnogo bolj bistvena razlika pa je da je Indiana Jones bolj plenilec kot arheolog. Čeprav je njegov moto, »to spada v muzej«, je pravzaprav plenilec, saj ga zanimajo zlasti predmeti, podira sarkofage, uničuje najdišča in s tem tudi arheološki kontekst. Ravno zato ta primerjava ni najbolj posrečena.

Za arheologe torej ni tako bistven zgolj določen predmet, četudi dragocen – verjetno vas prav tako zanima okolje, kjer je bil najden. So ti artefakti predvsem koščki mozaika, ki vam pomagajo spoznati več o zgodovini Majev?

Sam predmet za nas ne pomeni veliko, razen če nosi neko informacijo, na primer napis ali kaj podobnega. Sicer pa je v zasebnih zbirkah veliko dragocenih predmetov, ki so bili izropani. Težava je, da so brez konteksta. Ne vemo, od kod izvirajo, kaj je bilo ob njih in kako so bili umeščeni v prostor. Brez tega nam ne morejo pomagati pri rekonstrukciji nekdanjega življenja Majev. Sicer pa so taki predmeti redke najdbe: včasih res odkrijemo tudi kakšne notranje prostore, vendar je skoraj nemogoče, da bi v njih našli dragocenosti. Mi namreč ne izkopavamo, temveč opravljamo terenske preglede. Če odkrijemo prostor, v katerega je še mogoče vstopiti, je skoraj gotovo, da je bil tam že nekdo pred nami in da v njem ni več ničesar. Izjema je bil letošnji primer, odkritje mesta Minanbé, kjer pred nami res ni bilo še nikogar, vendar tam nismo naleteli na dostopen notranji prostor. Predstava, da bi kar tako naleteli na zaklade, sodi bolj v filmski svet.

V novoodkritem mestu Minanbé torej ni bilo nobenih sledi plenjenja – je to izjemna okoliščina? So druga arheološka najdišča običajno že opustošena in izropana?

Nekatera so bolj izropana, druga manj, odvisno od tega, koliko dejavnosti je bilo na posameznem območju v zadnjih letih oziroma desetletjih. Mi sicer že vrsto let raziskujemo v zaščitenih parkih oziroma biosfernih rezervatih, kjer sta poseljevanje in izkoriščanje naravnih virov prepovedana. Pred desetletji pa so bila to območja, kjer so ljudje sekali les in nabirali smolo, ki so jo uporabljali za izdelavo žvečilnega gumija, ob tem pa so pogosto naleteli na majevske ruševine. Marsikje so nato začeli brskati in izvajati roparske izkope. Ljudje, ki tam živijo, dobro vedo, da so v grobovih najdragocenejši pridatki, zato so kopali pod stavbami. Tako niso le odnesli številnih predmetov, temveč so tudi močno oslabili stabilnost stavb, ki se zato še hitreje rušijo. Razmere na Jukatanu k sreči niso nikoli tako hude kot v sosednji Gvatemali, kjer so nekatera najdišča zaradi številnih roparskih izkopov skoraj uničena. Bolj ko smo se pomikali od gvatemalske meje proti severu, manj je bilo takšnih posegov. Letos pa se je v Minanbéju zgodilo nekaj, česar še nismo doživeli: tam ni bilo niti enega samega roparskega izkopa. Verjetno zato, ker gre za džunglo, kjer ni posebej kakovostnega lesa, zato območje ni bilo zanimivo za gozdarsko izkoriščanje. Sicer smo v obliki starih zarez na drevesih opazili sledi nabiralcev smole, čikleja, vendar so bile te komaj še vidne. Naši delavci, ki so dobri poznavalci, so ocenili, da so stare najmanj osemdeset let. Takrat so ljudje hodili peš, z mulami, saj ni bilo gozdnih cest ali kolovozov, temveč le ozke steze skozi džunglo. Poleg tega je šlo za prvo polovico 20. stoletja, ko še ni bilo črnega trga s starinami v današnjem obsegu.

Kako cvetoč je danes ta trg? Če prav vem, Maji niso imeli veliko zlata. Katere majevske predmete najbolj cenijo zasebni zbiratelji?

Skoraj vsi, ki plenijo arheološka najdišča, dobro vedo, da pri Majih ne bodo našli zlata. Ponekod se je pojavilo šele v zelo poznih obdobjih, ko so zlato uvažali od drugod. Najdragocenejši predmeti so predvsem izdelki iz žada, ki je bil za Maje najdragocenejša surovina. Če so ti predmeti lepo obdelani, lahko na črnem trgu dosegajo zelo visoke cene. Druga zelo iskana skupina predmetov je keramika. Že pred leti so poročali, da je lahko na dražbah v New Yorku dobro ohranjena in bogato okrašena keramična posoda dosegla ceno od 20 do 30 tisoč ameriških dolarjev. Kot običajno pa največ zaslužijo posredniki in ne ljudje, ki dejansko kopljejo rove in pri tem pogosto tvegajo celo življenja. Zlata torej ni in tudi ne zakladov v klasičnem pomenu besede, so pa predmeti, ki imajo za zbiratelje veliko vrednost. Nekoč so pogosto plenili tudi stele – kamnite spomenike, okrašene z 

reliefi ali hieroglifskimi napisi. Danes tega skoraj ni več, saj je takšne velike kamnite kose vendarle precej težje pretihotapiti.

Morebitna srečanja s plenilci ali narkosi so verjetno zanemarljivo tveganje v primerjavi z drugimi nevarnostmi džungle, od vročine prek strupenih kač do tropskih bolezni. Kaj predstavlja največje izzive pri vaših ekspedicijah na Jukatanu?

Vse, kar ste omenili, je pri delu v tropskem gozdu ves čas prisotno. Vendar to ni amazonska džungla, kakršno si ljudje običajno predstavljajo – kot okolje z obilico vode in bujno vegetacijo. Raziskujemo namreč kraški polotok Jukatan, veliko apnenčasto ploščo, kjer stalnih površinskih vodotokov skorajda ni. Pomanjkanje vode je zato velik izziv, največjo nevarnost pa vsekakor predstavljajo kače. Na tem območju živijo štiri strupene vrste: klopotače, suličarke, koralnice in mokasinke, zato moraš biti ves čas zelo pozoren in paziti, kam stopaš. S seboj imamo sicer protistrupe, vendar si seveda želimo, da jih nikoli ne bi bilo treba uporabiti. Protistrupi namreč niso vsemogočni, poleg tega pa lahko povzročijo resne stranske učinke. Če je nekdo alergičen na beljakovine v protistrupu, lahko doživi celo anafilaktični šok. K sreči v vseh teh letih še nismo imeli primera, ko bi moral kdo iz naše ekipe prejeti protistrup, a kač smo videli ogromno. Tu so še številni insekti, ki prenašajo bolezni, zato moramo biti tudi glede tega ves čas pozorni. Velik problem pa je seveda vročina. V času naših raziskovalnih sezon temperature redno presegajo 38 stopinj Celzija. Zato se mi včasih zdi nekoliko smešno, ko pri nas ob 36 stopinjah senzacionalistično poročajo o peklenski vročini, razpravljajo o zapiranju šol in podobno. Na Jukatanu temperatura pogosto dosega 40, tudi 44 stopinj Celzija, a nihče ne zapira šol, ljudje v takšnih razmerah ne le živijo, temveč tudi delajo.

Kako zahtevna pa je bila zadnja ekspedicija, na kateri ste odkrili mesto Minanbé?

Ta je bila še posebej zahtevna, saj do območja ni vodila nobena pot. Prav zato smo najdišče poimenovali Minanbé, kar v jukateškem majevskem jeziku pomeni »brezpotje« oziroma »ni poti«, »ni ceste«. Za to območje smo imeli na voljo podatke, pridobljene s pomočjo lidarskih posnetkov, torej zračnega laserskega skeniranja. Lahko smo jasno videli, da gre za pomembno arheološko najdišče, sočasno pa tudi, da do njega ne vodi noben kolovoz ali druga pot. Vsak dan smo za prihod in vrnitev porabili skoraj štiri ure – del poti s štirikolesniki, preostanek peš. Zaradi zahtevnega terena je bil tudi prevoz zelo počasen, zato je za raziskovanje ostalo sorazmerno malo časa. V prejšnjih odpravah smo si pomagali z nekdanjimi drvarskimi kolovozi, ki so sicer opuščeni in preraščeni, a smo jih lahko ponovno odprli in se tako s terenskimi vozili približali iskanim točkam.

Kako zanesljivi so pravzaprav lidarski posnetki? Bi se lahko zgodilo, da bi opravili vso to zahtevno pot, si z mačetami utrli stezo skozi džunglo, na koncu pa ugotovili, da tam pravzaprav ni ničesar? 

Na lidarske posnetke se lahko popolnoma zanesemo, saj se ruševine na njih jasno vidijo: takšnih struktur narava ne ustvarja, očitno je, da gre za umetne tvorbe. Pred uvedbo lidarske tehnologije smo delali predvsem na podlagi letalskih fotografij, a na teh fotografijah je vse prekrito z zelenjem. V tridimenzionalni sliki, ki jo vidimo s stereoskopom, sicer včasih izstopajo večje ruševine, vendar smo se tudi že zmotili: dvakrat se nam je zgodilo, da je bilo videti, kot da nas čaka velika piramida, ko pa smo prišli tja, se je izkazalo, da gre le za lepo oblikovan, stožčast hrib. Pri lidarju teh težav ni.

Lidar je torej precej revolucionarno orodje za arheologijo?

Brez dvoma je revolucionarno, vendar terenskega dela ne more nadomestiti. Na podlagi lidarskih posnetkov lahko naredimo številne pomembne ugotovitve, predvsem o pokrajini. Ne vidimo le ostankov hiš, palač in templjev, temveč tudi nekdanje poljedelske površine, terase, izsuševalne kanale in številne druge elemente, ki jih pri običajnih terenskih pregledih zaradi goste vegetacije skoraj ni mogoče opaziti. Imajo pa tudi omejitve: zgolj na podlagi lidarskega posnetka ne moremo narediti skoraj ničesar. Ne pove nam nič o kronologiji: ne vidimo, kako dolgo je bilo neko naselje poseljeno, ne vidimo spomenikov, stel z reliefi ali hieroglifskimi napisi, ne moremo oceniti, ali so ohranjene fasade ali stoječe stene. Vse to lahko ugotovimo šele na terenu. Lidar nam predvsem pomaga, da natančno vemo, kam moramo iti, da ne izgubljamo več časa z iskanjem na slepo in da ne prihaja do zmot, kakršne so se dogajale pri interpretaciji letalskih fotografij. Terensko delo pa ostaja neizogibno. Tehnologija napreduje, a brez mačete vendarle ne gre.

Znanost marsikaj ve, a dokler pomembni odločevalci tega ne upoštevajo, nam ostane le še eno mnogih področij, kjer politika ne posluša stroke. To je res absurd, ki ga težko razumem.

Odkritje najdišča je verjetno šele začetek. Se glavno delo začne z analizo in interpretacijo teh najdb?

Tako je, naše delo, tor ej iskanje in odkrivanje najdišč, je šele prvi korak pri spoznavanju arheološke podobe nekega območja. Mi ne izvajamo obsežnih izkopavanj. Opravimo le manjše sondažne izkope, da dobimo osnovni vpogled v časovno globino najdišča. Pobiramo tudi površinski material, predvsem keramiko, ker je ta kronološko najbolj občutljiva in nam omogoča prve ocene, v katerem obdobju je bilo območje poseljeno. Ob tem dokumentiramo vse vidne kamnite spomenike, reliefe, hieroglifske napise, če so ohranjeni, ter vso arhitekturo, ki je še vidna na površju. Ko rezultate objavimo, se lahko naši kolegi odločijo za precej bolj poglobljene raziskave in sistematična izkopavanja. Mi tega ne počnemo – naj vsak dela tisto, kar najbolje obvlada. Jaz že dolgo nisem izkopaval in bi verjetno danes težko sledil vsem sodobnim metodam, saj tudi te ves čas napredujejo. Zato to delo prepustim kolegom, ki so zanj specializirani. Brez našega začetnega dela pa sploh ne bi vedeli, kje ta najdišča so.

Imate občutek, da bi lahko vaša najnovejša najdba prinesla posebej pomembna odkritja oziroma podatke, ki bi pomagali sestaviti širšo sliko majevske zgodovine?

Mislim, da ima Minanbé za to velik potencial. Najbolj presenetljivo je bilo, da ima to najdišče, čeprav ni posebej veliko, vendarle zelo monumentalno arhitekturo. Že po arhitekturnih značilnostih lahko sklepamo, da sega najmanj v predklasično obdobje, torej približno v čas okoli začetka našega štetja. Največje presenečenje pa je bilo nekaj drugega: na tako majhnem mestu smo našli kar štirinajst kamnitih spomenikov z reliefnimi podobami in hieroglifskimi napisi, kar kaže, da je imelo naselje precej večji politični pomen, kot bi sklepali zgolj po njegovi velikosti. Zelo zanimivo je bilo tudi, da so bili nekateri spomeniki prelomljeni ali prestavljeni. Očitno je nekdo namenoma spreminjal podobo prostora, kar nakazuje, da je bilo naselje po obdobju največjega razcveta verjetno deloma že zapuščeno, nato pa so prišle druge skupine prebivalcev, ki očitno niso bile v najboljših odnosih s prejšnjimi. Na podobne primere smo naleteli tudi v drugih majevskih najdiščih. Do tega je prihajalo predvsem v 8. in še posebej v 9. stoletju, ko se je klasična majevska civilizacija že bližala zatonu.

Pri tem ne govorimo o propadu Majev kot ljudstva, temveč predvsem o razpadu njihovih političnih struktur? 

V tem obdobju so se začele velike migracije. Iz drugih raziskav vemo, da so se nekatere skupine selile s severa, čeprav še vedno ne vemo natančno, kaj se je dogajalo. Gotovo je šlo za krizno obdobje, ki je pripeljalo do razpada političnih struktur in zelo velikega demografskega upada. Vzrokov je bilo več: podnebne spremembe oziroma dolgotrajne suše, prenaseljenost in posledično izčrpavanje tal. Te razmere so vodile tudi v vojne, ki so krizo še poglobile: povzročile so razpad trgovskih mrež, brez katerih majevska civilizacija preprosto ni mogla delovati. To žal ni nič nenavadnega – podobne vzorce poznamo iz številnih zgodovinskih obdobij in jih vidimo tudi danes.

Propadi civilizacij torej potekajo po določenih vzorcih. Če se zgodovina ponavlja, predstavlja tudi dragoceno lekcijo za sodobnost?

Kot je po vedal ame riški arheolog Jeremy Sabloff, strokovnjak za majevsko arheologijo, nam zgodovina in arheologija seveda ne dajeta neposrednih navodil za delovanje v sedanjosti, saj je današnji svet veliko bolj zapleten

kot pretekle družbe, lahko pa nam pokažeta, kateri ukrepi v preteklosti so bili uspešni ali neuspešni in zakaj. Imamo mrežo raziskovalcev in institucij, ki se ukvarjajo s temami, povezanimi z dolgoročnim razvojem človeških družb. Že akronim imena te organizacije, IHOPE (»Integrated History and Future of People on Earth«), je prikladno zgovoren, saj pomeni: »Jaz upam.« Pri teh raziskavah sodelujejo arheologi, zgodovinarji, klimatologi in drugi naravoslovci. Poskušajo razumeti, zakaj so nekatere kulture v zgodovini propadle, zakaj so druge preživele in kateri dejavniki so pri tem igrali pomembno vlogo.

Kaj želijo tako doseči?

Njihova spoznanja bi morala služiti kot svarila, težava pa je, da politika znanstvenih spoznanj načelno ne upošteva. Namesto tega se ponovno oborožujemo do zob, kar vse vpliva na okolje in podnebje, sočasno pa odstopamo od podnebnih dogovorov. Znanost marsikaj ve, a dokler pomembni odločevalci tega ne upoštevajo, nam ostane le še eno od mnogih področij, kjer politika ne posluša stroke. To je res absurd, ki ga težko razumem. Treba je poudariti, da so bili propadi starih civilizacij vselej regionalno omejeni, danes pa živimo v popolnoma drugačnem svetu. Nekoč so bili Maji na svojem prostoru, ki je obsegal približno 400 tisoč kvadratnih kilometrov, tako povezani, da so imeli pomembni dogodki na enem koncu posledice tudi drugod. Danes so takšne povezave globalne. Če se na primer zapre pomembna svetovna trgovska pot, kot je Hormuška ožina, ima to posledice za ves svet.

Kaj na primeru Majev pravzaprav pomeni »propad civilizacije«?

Ta pojem moramo uporabljati previdno. V nekaterih primerih so propadle predvsem vladajoče strukture, medtem ko je večina prebivalstva živela naprej ali se je celo osvobodila izkoriščevalskih elit. Propad oziroma kolaps je izrazito večplasten in kompleksen proces. Včasih je bil res katastrofalen za družbo, verjetno tudi pri Majih, saj se je z razpadom političnih struktur porušil ves sistem – kot če bi se danes nenadoma zrušile vse naše državne institucije. Ne glede na to, kako kritični smo lahko do njih, bi bile posledice zelo hude in zagotovo ne bi pomenile preprostega vračanja v neko idealizirano preteklost.

Pojem »propad« moramo uporabljati previdno. V nekaterih primerih so propadle predvsem vladajoče strukture, medtem ko je večina prebivalstva živela naprej ali se je celo osvobodila izkoriščevalskih elit.

Zelo razširjena je zmota, da je majevsko ljudstvo po propadu civilizacije izumrlo, v resnici pa njihovi potomci živijo še danes.

Da , več m i l i j o n o v jih je. Še danes govorijo približno 25 majevskih jezikov, deloma se ohranja tudi pogled na svet in nekatera verovanja, čeprav so se ta skozi stoletja močno prepletla s krščanstvom, 

kar nam pomaga razumeti tudi nekatere starejše predstave in verske prakse. Potomci Majev so danes večinoma kristjani, vendar občasno še izvajajo določene stare obrede. Nekaj kontinuitete najdemo tudi v oblačilni kulturi. Ponekod se v ornamentih še vedno pojavljajo vzorci in motivi, znani s starodavnih majevskih stel. Za prebivalce osrednjih in južnih nižavij polotoka Jukatan je bil propad klasične civilizacije zagotovo velika kriza, vendar so tisti, ki so preživeli, nadaljevali življenje v drugačnih okoliščinah. Večina se je odselila v južna višavja, kjer je bilo naravno okolje manj ranljivo, ali na obalna območja polotoka, ker so trgovske povezave prenesli na morje. Tam so majevske skupnosti prebivale vse do španske osvojitve, zato je izraz »kolaps« zelo relativen. Ne pomeni, da je neko ljudstvo izginilo – pogosto gre predvsem za propad določenega političnega in družbenega sistema.

Zmote o majevski civilizaciji še zdaleč niso povezane zgolj z njenim propadom – tudi sicer je to ena najbolj napačno razumljenih starodavnih kultur. Zakaj je ta civilizacija tako privlačna za konspirologe, ki okoli nje vztrajno napletajo zmotne mite, od zgodb o vesoljcih do apokaliptičnih napovedi majevskega koledarja?

K fascinaciji nad majevsko civilizacijo sta že v 19. stoletju veliko pripomogli knjigi ameriškega diplomata in pravnika Johna Lloyda Stephensa. Njegovi opisi so bili po eni strani zelo verodostojni, po drugi pa napisani v romantičnem slogu, značilnem za njegov čas. Stephens ni zapisoval izmišljotin, bil je zelo natančen raziskovalec; med prvimi je pravilno razumel, da so hieroglifi dejanska pisava, in da so ruševine stvaritve prednikov ljudi, ki tam živijo še danes. Takrat je bilo to revolucionarno. Številni njegovi sodobniki niso mogli sprejeti ideje, da bi bili predniki takrat zelo revnih in zatiranih domorodnih prebivalcev sposobni zgraditi tako velika mesta in monumentalne spomenike. A Stephens je prvi pravilno razumel, da so to ustvarili prav predniki današnjih Majev, kar je bilo težko sprejeti tudi zato, ker je bila po španski osvojitvi večina majevskega prebivalstva potisnjena v podrejen položaj, v revščino, zato je bilo še težje verjeti, da so bili prav ti ljudje nekoč ustvarjalci velikih mest, držav in kompleksne civilizacije. Že takrat so se pojavljale različne teorije: da gre za izgubljena izraelska plemena ali Atlantido, kasneje celo ideje, da so majevske piramide gradili vesoljci in podobno.

Sklepam, da so resnični dosežki Majev – njihova napredna astronomija, matematika, koledarji in organizacija družbe – veliko bolj zanimivi kot izmišljene zgodbe o vesoljcih in Atlantidi?

Jaz in moji kolegi smo o tem vsekakor prepričani. Ampak kot vidimo danes, množice pogosto bolj privlači tisto, kar je najmanj verjetno. Razne teorije o ploščati Zemlji, vesoljcih in podobne stvari so danes zelo priljubljene. Enako velja za zgodbe o majevskem koledarju.

Marsikdo ni mogel sprejeti ideje, da bi bili predniki revnih domorodnih prebivalcev sposobni zgraditi tako velika mesta, zato so se pojavljale različne teorije: da gre za izgubljena izraelska plemena ali atlantido, kasneje celo ideje, da so majevske piramide gradili vesoljci.

Kako si razlagate, da je pred slabimi petnajstimi leti divje zaokrožil mit, da naj bi se po napovedih majevskega koledarja svet končal leta 2012?

To je deloma te meljilo na napačni interpretaciji majevskega koledarja, predvsem pa na dobičkonosnih prevarah modernih »prerokov«. Datumi v sistemu, ki ga imenujemo dolgo štetje, so zapisani v modificiranem dvajsetiškem sistemu Majev in razodevajo, koliko časa je preteklo od 13. avgusta 3114 pr. n. št. Vendar tega datuma niso zapisali kot »dan nič«, temveč kot 13.0.0.0.0, ker naj bi se po njihovih izračunih takrat zaključila kozmična era, ki je trajala približno 5125 let ali 13 baktunov (obdobij po nekaj manj kot 400 let), in je bil svet ponovno ustvarjen. Zato so pred leti nekateri raziskovalci menili, da naj bi Maji tudi tekoči kozmični eri pripisovali 13 baktunov in bi se torej zaključila 21. decembra 2012. Zato so nekateri začeli trditi, da so Maji tudi za ta datum napovedali konec sveta, drugi pa, da so predvideli duhovno prenovo, kar so bile popolne izmišljotine. Poznamo mnoge majevske prerokbe, vendar prav za ta datum niso nikjer napovedali ničesar. Poleg tega danes vemo, da naj bi po njihovih pojmovanjih sedanje kozmično obdobje trajalo 20 in ne 13 baktunov.

Majevsko štetje časa je povezano z dejstvom, da so bili izjemno napredni astronomi, zato so tudi zanimiv predmet vašega raziskovanja, saj se ukvarjate s t. i. arheoastronomijo. Mi lahko razložite, kaj pravzaprav proučuje ta veda?

To je posebna veja arheološke vede, ukvarja pa se s tistimi vidiki življenja, ki so na tak ali drugačen način povezani z opazovanjem neba. Pri tem ne gre zgolj za astronomijo v današnjem pomenu besede, torej za znanstveno preučevanje vesolja in razvoj natančnih astronomskih spoznanj. Zgodovina astronomije je sicer zelo stara veda, vendar se ta ukvarja predvsem z razvojem astronomije kot eksaktne znanosti, arheologe, antropologe in etnologe pa zanima življenje ljudi v celoti. Zato nas zanimajo tudi različna verovanja, zmote, napačne predstave, mitologija in vse drugo, kar nam pomaga razumeti določeno družbo. Pri Majih in drugih ljudstvih Mezoamerike vidimo, da so razvila zelo napredno astronomsko znanje. Poznali so dejanske zakonitosti gibanja nebesnih teles. Maji so na primer zelo dobro poznali gibanje Venere, znali so napovedovati oziroma vsaj izračunavati možnosti mrkov in podobno. Svoja poslopja so pogosto tudi orientirali glede na astronomske pojave.

Je imelo opazovanje neba predvsem verski pomen?

Večina nebesnih pojavo v poteka v predvidljivih, ponavljajočih se ciklih, mnogi v enoletnih intervalih, zato je imelo poznavanje teh zakonitosti praktično vlogo. Omogočalo je, v naravnem okolju, napovedovanje sprememb, ki so vezane na letne čase in zato pomembne za načrtovanje poljedelskih dejavnosti. Vendar to znanje ni bilo ločeno od religije in mitologije. Mrki so Maje na primer zelo zanimali, ker so jih razumeli kot slabo znamenje – kot nekaj, kar vnaša motnjo ali nered v sicer urejeno nebo, ki so ga razumeli kot nekakšen prototip božanskega reda. Bogovi so bili pogosto povezani z nebom, zato so Maji verjeli, da nebesni pojavi vplivajo na dogajanje na Zemlji. Na podlagi teh opažanj so nastale povsod po svetu različne oblike astrologije in verovanja v vpliv zvezd ter planetov – nekaj, kar poznamo tudi danes, saj ljudje še vedno berejo horoskope in verjamejo v astrologijo.