V središču / Najhujša nevarnost od ustanovitve Amerike!

Vsi vemo in vidimo, da je Trump zamočil. Kako hudo je zamočil? ICE – njegov gestapo – še naprej pobija »ilegalne« priseljence, tudi take, ki so v Ameriki že 35 let. V središču Washingtona korakajo maskirani fašisti, pripadniki Patriotske fronte, a jih ni obsodil (fejst fantje). Na Natovem vrhu v Turčiji je za italijansko premierko Giorgio Meloni zahteval prepoved približevanja. Španiji – »brezupni« deželi »groznih« ljudi – je zagrozil s trgovinsko blokado. Spet je napovedoval priključitev Grenlandije. Fifinega predsednika Infantina je – s telefonskim klicem – prepričal, da je kazen ameriškemu nogometašu Folarinu Balogunu, ki je bil izključen, preprosto razveljavil, to goljufijo na odprti sceni pa je potem dopolnil z izjavo, da bi bila tekma brez Baloguna takšna goljufija kot volitve leta 2020. Pred Belo hišo je za svoj rojstni dan postavil orjaško kletko, v kateri so se potem ravsali gladiatorji mešanih borilnih veščin – res primitivno, kretensko. Potem je zadnjič v Washingtonu – v National Mallu – priredil Veliki ameriški državni sejem (Great American State Fair), na katerega naj bi se zgrnile brezmejne množice, kakršnih še nismo videli, a v resnici ni bilo nikogar, tako da je prizorišče zevalo grozljivo, groteskno prazno – popolna katastrofa. Ste videli tisto »čudno« in »šokantno« fotografijo z vrha držav G7 v Franciji? Svetovni voditelji – Friedrich Merz, Ursula von der Leyen, Emmanuel Macron, Keir Starmer, Giorgia Meloni, Narendra Modi ipd. – se začnejo po fotokolu spontano pogovarjati, Trump pa ostane na odru sam, brez prijatelja, brez sogovornika, brez zaveznika. Nihče se noče več pogovarjati z njim. V očeh ostalih je le še brezveznik. Bedak.

Tepec. Asshole. Spet je masivno zbombardiral Iran in ga en passant preimenoval v »islamsko republiko Japonsko« (z atomsko bombo nadenj!). In Albanija? Poglejte v Albanijo. Albanci so na ulicah, da bi ustavili gradnjo letovišča, ki ga pakirajo Trumpovi poslovni sli s Kushnerjem na čelu.

Ni kaj, Trump je res hudo zamočil. Tako hudo, da bi lahko iztiril stoletje.

V resnici je še huje: če bi Amerika premogla kako resno, omembe vredno komunistično partijo, potem bi komunisti na jesenskih vmesnih – alias kongresnih – volitvah osvojili predstavniški dom kongresa in senat pa še nekaj guvernerstev in županstev. In Američani – še včeraj fanatični antikomunisti – bi skakali od veselja. Trump se je tako poistovetil s kapitalizmom (s »slabimi« platmi kapitalizma, ki pa skrbijo, da je kapitalizem res kapitalizem), da bi se Američani kapitalizmu najraje odpovedali. Dovolj ga imajo! Sondaža, ki jo je opravil Gallup, je pokazala, da je kapitalizmu izrecno naklonjenih le še 54 odstotkov Američanov (še nikoli v zgodovini jih ni bilo kapitalizmu naklonjenih tako malo!), sondaža, ki jo je izvedel Harvardov inštitut za politiko, pa je pokazala, da se ima za kapitaliste le še 19 odstotkov mladih Američanov (starih od 18 do 29 let). Sondaža, ki jo je napravil Navigator, je pokazala, da po mnenju kar 68 odstotkov Američanov ameriška gospodarska ureditev potrebuje bodisi »velike spremembe« ali »popolno uničenje«. Sondaža, ki jo je izpeljalo Pewovo raziskovalno središče, je pokazala, da 60 odstotkov Američanov moti, ker bogati in korporacije ne plačujejo pravičnega deleža davkov. Še več Američanov – dve tretjini – pa meni, da bi morala država vsakomur zagotoviti zdravstveno zavarovanje. Kapitalizem, ki tlači Američane, tega ne zmore. Noče. Ne zna.

Kaj sporočajo Američani, je na dlani: bi že prišli s kako alternativo kapitalizmu! Lahko že, zaboga, najdete kaj drugega – pravičnejšega in smiselnejšega?

A ker komunistov ni od nikjer, bodo na jesenskih volitvah Trumpu – in njegovemu brendu avtoritarnega, plenilskega, nepotističnega kapitalizma – šov očitno ukradli socialisti. Demokratični socialisti.

Sondaža, ki jo je opravil Gallup, je pokazala, da je kapitalizmu izrecno naklonjenih le še 54 odstotkov Američanov (še nikoli v zgodovini jih ni bilo kapitalizmu naklonjenih tako malo!).

Ko je bil za župana New Yorka gladko in sladko izvoljen Zohran Mamdani (še včeraj popolni marginalec, politični nobody), je bilo jasno, da se dogaja nekaj velikega in tektonskega, toda obenem je bilo vprašanje, ali lahko socialisti zmagujejo tudi drugod po Ameriki – ne le v urbanem, etnično in kulturno staljenem New Yorku. Vprašanje je bilo torej: ali lahko socialisti slavijo tudi v »pravi« Ameriki? Ali lahko socialisti preplavijo in osvojijo Ameriko? Ali lahko postanejo velika zgodba?

Genocid v imenu kapitalizma

Za začetek, New York bo jeseni v kongres poslal kar nekaj socialistov. Nedavno so se – z Mamdanijevo bučno podporo – skozi newyorške primarne volitve, na katerih so izbirali kongresne kandidate demokratske stranke, prebili trije socialisti, trije člani stotisočglave organizacije Demokratični socialisti Amerike (Democratic Socialists of America), sociologinja Darializa Avila Chevalier, umetnostna zgodovinarka Claire Valdez in urbanist Brad Lander, ki se bodo novembra spopadli z republikanskimi protikandidati. Pričakovati je, da jih bodo zlahka premagali. Brez težav. Z naskokom.

Trump ne bi bil Trump, če ne bi rekel, da vsi ti socialisti – z Mamdanijem vred – sploh niso socialisti (ali »socialni demokrati«), ampak so dejansko komunisti, in da niso le komunisti, temveč da pomenijo – primite se! – največjo 

nevarnost v ameriški zgodovini, ja, »najhujšo nevarnost od ustanovitve Amerike«, »hujšo od prve svetovne vojne, druge svetovne vojne, 11. septembra 2001 in Pearl Harborja«. Chevalier, Valdez, Lander in Mamdani – konec Amerike!

Trump je na konferenci Koalicije za vero & svobodo v Washingtonu socialistom, »brezbožnim komunistom«, očital, da hočejo »nadaljevati transspolno pohabljanje otrok«, da hočejo »ponovno začeti vojno proti kristjanom in cerkvam«, da sovražijo vse religije, še najbolj pa krščanstvo, da bodo zaprli vse cerkve in pobili vse kristjane (kajti komunisti se zavedajo: če veruješ v Boga, njihova ideologija ne deluje!) ter da hočejo »popolnoma uničiti tradicionalni ameriški način življenja«.

Alex Skopic in Nathan J. Robinson (Current Affairs) pravita: »Amerike in njenih ljudi ne moreš zares ljubiti, če ne nasprotuješ političnim sistemom, ki jih ohranjajo v revščini in obupu.«

Še celo vse tri poskuse atentatov nase je posredno pripisal kar komunistom: »Žal mi je, da moram to reči, ampak atentati na tiste, ki jim nasprotujejo, so zelo pomemben element njihove ideologije. Atentati so zanje velika stvar. To so živali!« Noro: Trump, ki svojo avtoritarnost prikazuje kot nekaj naravnega in samoumevnega, avtoritarnost očita demokratičnim socialistom, ki se – kot študenti revolucij – prekleto dobro zavedajo, da nobena zmaga revolucije ne odpravi politike in nestrinjanja.

Desničarji – republikanci, magovci, krščanski nacionalisti ipd. – socialistom očitajo, da so povezani z Al Kaido, da simpatizirajo s Putinom, da niso dovolj sionistični, da hočejo ukiniti meje in policijo, da hočejo dekriminalizirati »transprostitucijo«, da jih je sram, ker so bele polti, da izvajajo satanistične poroke in da ne hodijo v cerkev, predvsem pa jim kakopak očitajo, da sovražijo Ameriko, da so »hate group« in da Amerika ni njihova intimna izbira. Zakaj Amerika ni njihova intimna izbira? Zakaj sovražijo Ameriko? Ker sovražijo kapitalizem! Claire Valdez je obsodila ameriški imperializem – znak, da sovraži kapitalizem. Darializa Avila Chevalier je obsodila stanodajalce – znak, da sovraži kapitalizem.

Ergo: ker sovražita kapitalizem, pomeni, da sovražita Ameriko.

Toda Alex Skopic in Nathan J. Robinson (Current Affairs) pravita, da velja ravno nasprotno: »Ne moreš ljubiti Amerike, ne da bi sovražil kapitalizem.« Ali natančneje: »Amerike in njenih ljudi ne moreš zares ljubiti, če ne nasprotuješ političnim sistemom, ki jih ohranjajo v revščini in obupu.« Kaj to pomeni, je na dlani: Trump ne ljubi Amerike, temveč kapitalizem. In Trump je le simptom ameriške oligarhije, ki ljubi kapitalizem in sovraži Ameriko. Ne pozabite, kaj so počeli v imenu ljubezni do kapitalističnega projekta: zagrešili so genocid nad ameriškimi staroselci (»končna rešitev indijanskega vprašanja«), uvedli so sužnjelastništvo (in se potem med sabo pobili, da bi ga ohranili), »očistili« so Gazo, da bi jo lahko prelevili v riviero, razkošno mar-a-lagovsko letovišče.

Trump je le simptom ameriške oligarhije, ki ljubi kapitalizem in sovraži Ameriko.

Tu se lahko spomnimo ameriškega generala Smedleyja D. Butlerja, ki je leta 1935, tedaj že v pokoju, famozno zapisal:

»Triintrideset let in štiri mesece sem preživel v aktivni službi kot član najokretnejše vojaške sile te države: v enotah mornariške pehote. Služil sem na vseh hierarhičnih položajih, od poročnika do generala divizije. V vsem tem obdobju sem večino časa preživel v vlogi prvorazrednega revolveraša za Velike posle, za Wall Street in bankirje. Skratka, bil sem revolveraš kapitalizma. Tako sem na primer leta 1914 pomagal doseči, da sta Mehika in še zlasti Tampico postala lahek plen severnoameriških naftnih interesov. Pomagal sem doseči, da sta Kuba in Haiti postala spodobna kraja, kjer je National City Bank lahko kovala dobičke. Med letoma 1909 in 1912 sem pomagal počistiti Nikaragvo za mednarodno banko Brown Brothers. Leta 1916 sem v imenu interesov severnoameriške sladkorne industrije ponesel luč v Dominikansko republiko. Leta 1903 sem pomagal ‘vzpostaviti mir’ v Hondurasu v korist severnoameriških sadjarskih družb.«

Karl Marx, Američan

Trump, ki je rekel, da bi bil sam »največji komunist v zgodovini« (to pa zato, ker ga je »zelo enostavno prodati«!), in ki se je v času predsednikovanja s kapitalističnim projektom obsceno okoristil (samo leta 2025 je obogatel za dve milijardi dolarjev!), je tudi v govoru pri gori Rushmore svaril pred »komunistično grožnjo« in poudarjal: »Lahko si lojalen Karlu Marxu in lahko si lojalen Ameriki, toda ne moreš biti lojalen obema.« V resnici je ravno nasprotno: lahko si lojalen obema! Američan, ki ljubi Ameriko, ljubi Karla Marxa. In Američan, ki ljubi Karla Marxa, ljubi Ameriko. Marx in Amerika se ne izključujeta.

Karl Marx je v mladih letih resno razmišljal o selitvi v Ameriko – v Teksas. Županu rojstnega Triera je celo poslal dovoljenje za izselitev. Še več, v tem, da so v Ameriki ljudem brezplačno razdeljevali javno zemljo (po 160 akrov), je videl pot v komunizem. V Ameriko, ki jo je razglasil za »najprogresivnejšo deželo«, ni sicer nikoli prišel, toda med letoma 1852 in 1861 je bil evropski dopisnik zelo vplivnega časopisa New York Daily Tribune (republikanska Biblija tedanje dobe), ki ga je ustanovil in vodil Horace Greeley, abolicionist, utopični socialist, fen »komunistične« farme Brook in izumitelj slovitega slogana »Go West, young man«, ki je zvenel kot komunistični bojni klic.

Marx, nasprotnik Konfederacije in sužnjelastništva, je za Tribune napisal več kot 400 člankov (pet dolarjev za članek, kasneje deset), to pa je bila, pravi njegov biograf Francis Wheen (Karl Marx: A Life, 2001), edina približno redna služba, ki jo je kdaj imel.

Najprej je sicer pisal predvsem o razmerah v Evropi (o težavah angleških delavcev, krimski vojni, francoskih finančnih škandalih, britanskih opijskih vojnah, združitvi Italije, Vzhodnoindijski družbi, turškem vprašanju, paniki na londonski borzi, avstrijskem bankrotu, grški vstaji, ruski diplomaciji, monetarni krizi, stavkah, koruzi itd.), kasneje, po začetku ameriške državljanske vojne, pa tudi o Ameriki, predvsem o evropskih odzivih na ameriško državljansko vojno. V teh člankih je opozarjal, kako slepi so britanski mediji, recimo Saturday Review, Examiner, Times, Economist ali Spectator: v ameriški državljanski vojni so videli vse (carinsko vojno, vojno med protekcionističnim Severom in prostotrgovinskim Jugom, vojno za suverenost Severa ipd.), razen vojne proti sužnjelastništvu. Evropski mediji so celo poudarjali, da bi bilo za Sever bolje, če bi pustil, da se Jug odcepi od Unije, saj potem ne bi imel več ničesar s sužnjelastništvom. Njegove članke so pogosto objavljali kar nepodpisane, kot uredniške uvodnike, to pomeni, da je nastopal kot evropski apologet in ideolog Lincolnovega Severa.

Marx je ameriškemu predsedniku Abrahamu Lincolnu 7. januarja 1865 v imenu Internacionale poslal čestitko ob ponovni izvolitvi, v kateri je poudaril, da je njegova ponovna izvolitev »smrt za suženjstvo«, da je s tem ustavil križarski pohod zasebne lastnine in rešil raso iz okovov, da je evropskim delavcem omogočil, da v ameriški zastavi prepoznajo usodo svojega razreda, in da bo »ameriška vojna proti sužnjelastništvu naredila za delavski razred to, kar je ameriška vojna za neodvisnost naredila za srednji razred«. Marx je v ameriški državljanski vojni, ki je ustavila ozemeljsko širitev sužnjelastništva, in osvoboditvi sužnjev videl zgodovinsko prelomnico, velik korak za delavsko gibanje, korak k dokončni emancipaciji.

Ker je sužnjelastništvo temelj kapitalizma, celo čisti kapitalizem, je bila odprava sužnjelastništva udarec za kapitalizem, ki se lahko, kot je opozarjal Marx, pri življenju ohranja le tako, da osvaja nove trge, nove države, potemtakem le tako, da sužnjelastništvo širi v nove in nove države. In Jug je hotel prav to: anektirati čim več držav, da bi imela sužnjelastniška ekonomija čim večji poslovni prostor, čim večje kapacitete, čim »ugodnejše« poslovno okolje. »Lincoln je napadel same temelje vladavine sužnjelastnikov,« je poudaril Marx, ki je Lincolnovo zmago, njegovo odpravo izkoriščevalske ureditve, razumel kot znak, da se »20 milijonov prebivalcev Severa noče več podrejati oligarhiji 300 tisoč lastnikov sužnjev« (večkrat je poudaril, da je »Unija postala sužnja 300 tisoč lastnikov sužnjev, ki vladajo Jugu«).

Leta 1864, ko je Lincoln pripravljal 13. amandma, s katerim naj bi odpravili sužnjelastništvo, je Marx pripravljal Internacionalo, mednarodno združenje delavcev, ki naj bi ukinilo mezdno delo, v katerem je videl le obliko suženjstva, le okove, ki se jih mora delavski razred znebiti. In ko je sužnjelastništvo naposled padlo, je pričakoval, da bo padla tudi mezda, vir ekonomskega in socialnega zasužnjevanja delavskega razreda.

Je bil Lincoln marksist? Če naj sodimo po njegovih govorih, tudi kongresnih, v katerih je poudarjal, da kapital ne more biti nad delom, da kapital ne sme poveljevati delu, ampak delo kapitalu, da je kapital le sad dela in da ga brez dela ne bi bilo, da kapital najema delovno silo, ki

jo potem – po analogiji s suženjskim delom – »za vse življenje prikuje v ta položaj« (kar pomeni, da jo zasužnji), in da kapitalu ne smemo prepustiti politične moči, potem ni bil le marksist, ampak ameriški Karl Marx.

Leta 1860, ko je postal 16. ameriški predsednik, je rekel: »Dogme iz mirne preteklosti so neprimerne za viharno sedanjost.« In dodal: »Naš primer je nov, zato moramo misliti na novo in delovati na novo.« Ja, zvenel je kot kak komunist. Kot Marx.

Kakšni že so bili cilji Komunističnega manifesta? Odprava zasebne lastnine, progresivna obdavčitev, nacionalizacija vseh proizvajalnih sredstev in centralizacija »nedeljive« oblasti, če naj omenim le nekatere. In kaj je storil Lincoln, ki ga je imel Marx za velikega revolucionarja? Prvič, osvobodil je sužnje in odpravil sužnjelastništvo, sužnji pa so na jugu veljali za ultimativno zasebno lastnino. Drugič, obdavčil je vse, z dohodkom vred, obenem pa je ustanovil tudi davčni urad (Internal Revenue Service). Tretjič, ko je vse obdavčil, je dal vsem jasno vedeti, da je vse to, vsa zasebna lastnina, v resnici last države in da jo lahko sami upravljajo le, če plačujejo davke. In četrtič, zagovarjal je federalizem – močno centralno oblast, razširjene pristojnosti zvezne vlade, permanentno in nedeljivo Unijo.

Socialistično gibanje raste in postaja motor ameriške demokracije, zato ne preseneča, da Trumpa grabi panika – v demokratičnih socialistih vidi ultimativno grožnjo.

Lincoln, itak zaljubljen v militantne, prusko pedantne, organizacijsko spretne revolucionarje (kot so bili Joseph Weydemeyer, Carl Schurz, Franz Sigel, Friedrich Karl Franz Hecker, Gustav Struve, Fritz Anneke, August Willich in Louis Blenker, strah in trepet sužnjelastniškega juga – glagol »blenker« je po novem pomenil ’uničevati zasebno lastnino’), ki so leta 1848, po spodletelih revolucijah, no, po evropski pomladi narodov, pobegnili v Ameriko in mu – kot motor njegove vojske – pomagali dobiti državljansko vojno, je Marxu prek ameriškega veleposlanika v Londonu, sicer sina nekdanjega ameriškega predsednika Johna Quincyja Adamsa, poslal zahvalo, Marx pa je leta 1872 – sedem let po Lincolnovi smrti – sedež Internacionale celo prestavil v Ameriko, prepričan, da ta – zaradi delavskega vrenja, stavk ipd. – postaja motor revolucije.

Američani, na lepem socialisti

Socialistično gibanje raste in postaja motor ameriške demokracije, zato ne preseneča, da Trumpa grabi panika – v demokratičnih socialistih, ki hočejo univerzalno zdravstveno zavarovanje, dostopna stanovanja, brezplačen javni prevoz, brezplačen študij ipd., vidi ultimativno grožnjo. Kar pa je logično – ni namreč 

ostalo le pri New Yorku. Seattle je dobil socialistično županjo Katie Wilson (socialistične župane imajo tudi kalifornijski Irvine, vermontski Burlington, pensilvanski Allegheny, newyorški Cheektowaga, kalifornijski Richmond in marylandski Montgomery), novembra – na vmesnih volitvah – utegnejo socialističnega župana ali županjo zelo zelo verjetno dobiti Washington DC, Chicago in Los Angeles, Francesca Hong bo skoraj zagotovo izvoljena za guvernerko Wisconsina, Chris Rabb je v Pensilvaniji na majskih primarnih volitvah demokratske stranke odpihnil vse tri protikandidate (tako da se je že prebil v kongres, saj jeseni na volitvah ne bo imel republikanskega protikandidata!), v Koloradu, ki sodi v »pravo« Ameriko (daleč od New Yorka), pa je Melat Kiros, mlada socialistka, sicer pravnica (diplomirala je na Pravni fakulteti Univerze Notre Dame, eni izmed najkonservativnejših ameriških pravnih fakultet), zagovornica univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, pravice do dostopnega stanovanja, brezplačnega šolstva in brezplačnega javnega prevoza, zlahka in gladko premagala absolutno favoritko, kongresnico Diano DeGette, ki je bila v kongres – v predstavniški dom – izvoljena že 15-krat. Diana DeGette je precej liberalna, celo progresivna demokratka (navija za obdavčitev bogatih, ekspanzijo socialne države, dostopna stanovanja, subvencioniranje vrtca ipd.), a podprla je Izrael in ameriško vojaško in finančno podporo genocidu, tako da ni mogla tekmovati s socialistko, novo politično zvezdo, ki so jo pred tremi leti zaradi nasprotovanja izraelski politiki vrgli iz službe. V odprtem pismu je tedaj celo poudarila, da poziv k eliminaciji izraelske države ni antisemitski, ampak da je to le poziv k ustanovitvi države, v kateri bodo eni in drugi – Izraelci in Palestinci – živeli v miru.

No, Demokratska stranka je zdaj – po triumfu socialističnih kandidatov, ki odločno kritizirajo Izrael, in objavi sondaž, ki kažejo, da je 62 odstotkov Američanov nenaklonjenih politiki Netanjahujeve vlade, da ji je naklonjenih le 16 odstotkov demokratov in da večina demokratov meni, da je Izrael v Gazi zagrešil genocid – očitno sklenila, da bo svoja stališča do Izraela, te »moderne Šparte«, vendarle spremenila: Rahm Emanuel, nekdanji šef Clintonovega kabineta, morebitni predsedniški kandidat leta 2028, je nedavno v Tel Avivu poudaril, da bo morala nova izraelska vlada spoštovati človekove pravice v Gazi, ustaviti judovske skrajneže na Zahodnem bregu in sprejeti rešitev »dveh držav«, orožje pa kupovati pod takimi pogoji kot druge države. Kar pomeni – nobene vojaške pomoči več. Obenem je dodal, da je bilo ameriško slepo in brezpogojno podpiranje Izraela velika napaka.

Vse to kakopak ne govori o tem, kako zelo je Demokratska stranka kritična do Izraela, temveč o tem, kako zelo si želi ustaviti socialiste in kako naivna je, ko misli, da bo socialiste ustavila zgolj s kri-

tiko Izraela, da torej socialisti, ki se včasih tudi uštejejo (v Mainu so do gladke zmage na senatnih primarnih volitvah pripeljali karizmatičnega, mesijanskega, precej demagoškega Grahama Platnerja, nekdanjega marinca, »nov obraz«, »zgodovinsko osebnost«, »junaka gibanja«, za katerega pa se je izkazalo, da je seksist, grobijan, nadlegovalec in posiljevalec, če niti ne omenjamo, da se je že prej izkazalo, da ima na prsih nacistično tetovažo), zmagujejo zgolj zaradi kritike Izraela.

Melat Kiros je rekla, da sprva sploh ni vedela, da je socialistka, a so jo opozorili, da se njene vrednote – in njen program – povsem ujemajo z vrednotami, ki jih zagovarjajo demokratični socialisti. »Vse, k čemur sem pozivala, je bilo socialistično. Sprijazniti se bo treba z dejstvom, da je pomembno, da te politike opredelimo kot socialistične, da pojasnimo, da obstaja resnična razlika med načinom, kako sta gospodarstvo in naša vlada trenutno organizirana, in tem, kako bi morala biti organizirana, da bi dejansko pomagala delavskim družinam.« To se dogaja tudi številnim Američanom: niso vedeli, da so socialisti, a so potem na lepem ugotovili, da se njihove vrednote – univerzalno zdravstveno zavarovanje, dostopna stanovanja, brezplačen javni prevoz, brezplačen študij, demokracija, obdavčitev bogatih – povsem ujemajo z vrednotami socialistov.

Le kdo ne bi hotel živeti v državi z univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem, dostopnimi stanovanji, brezplačnim javnim prevozom in brezplačnim študijem?

In le kdo bi hotel živeti v državi, v kateri milijarderji in korporacije delajo vse, da se ne bi nič spremenilo – in se zato tudi nič ne spremeni? In ja, kdo bi hotel živeti v državi, ki financira genocid?

Veliko spreobračanje demokratov

»Demokratska stranka bo v desetih, 15 letih veljala za ’demokratično socialistično’, tako kot zdaj velja za ’liberalno’,« pravi ameriški novinar John Judis (Substack), nekdanji urednik revij New Republic in National Journal. Liberalnost – ideologija Demokratske stranke – bi morala biti ideologija Amerike, ki pa jo je Trump – ki svari, da se Demokratska stranka spreminja v komunistično partijo – obrnil na skrajno desno, zato vprašanje ni le, ali jo lahko socialisti obrnejo na levo, ampak: ali lahko socialisti – za začetek – demokratsko stranko obrnejo na levo? Jo lahko spremenijo? Radikalizirajo? Socializirajo? Jo lahko prisilijo, da v sebi odkrije svojega notranjega potlačenega socialista? Svojega notranjega Danca? Ali Šveda?

Takšne priložnosti zlepa ne bodo več imeli. Ne eni ne drugi. Ne socialisti ne demokrati.

Toda ironično – demokrati so tako panični in živčni kot republikanci. Konservativni demokrati, ki se imajo za »politično sredino«, srčiko Demokratske stranke, ponavljajo, da so kapitalisti, ne pa socialisti, in da se Amerike ne sramujejo, marveč so nanjo ponosni. Socialiste ostro zavračajo, pa čeravno je, kot kažejo sondaže, kar 62 odstotkov demokratov naklonjenih socializmu, naklonjenost do kapitalizma pa jih je izrazilo le 42 odstotkov.

Le kdo bi hotel živeti v državi, v kateri milijarderji in korporacije delajo vse, da se ne bi nič spremenilo – in se zato tudi nič ne spremeni? In ja, kdo bi hotel živeti v državi, ki financira genocid?

Demokratom se zdijo socialisti preveč radikalni, toda radikalizirajo le demokracijo. Pozivi k univerzalnemu zdravstvenemu zavarovanju, dostopnim stanovanjem ter brezplačnemu javnemu prevozu in brezplačnemu šolstvu so namreč le pozivi k demokraciji. Univerzalno zdravstveno zavarovanje, dostopna stanovanja, brezplačen javni prevoz in brezplačno šolstvo SO demokracija!

So socialisti preveč radikalni, da bi jim Američani zaupali oblast? Kako to, da potem oblast zaupajo Trumpu?

Ali res še kdo misli, da je Trump manjše zlo od socializma?

Čedalje več Američanov noče, da so zdravstvo, šolstvo, stanovanja in javni prevoz – oh, in samo preživetje – odvisni od prostega trga.

In čedalje več Američanov hoče biti pokopanih s Komunističnim manifestom. Tako kot nekoč valižanski rudarji in bavarski proletarci.