V središču / Tudi če so otroci nadarjeni, jih ne smemo siliti

Barbara Weißenbacher je znanstvena sodelavka na Inštitutu za psihologijo pri Univerzi v Gradcu.

Gospa Weißenbacher, umetna inteligenca bo svet dela postavila na glavo. Kako pomagati otroku, da bo našel pravo poklicno pot?

Premočrtne poklicne poti so danes redke in že zdaj veliko ljudi večkrat v življenju zamenja poklic, zato bi morali otroke naučiti, kako se spoprijeti s spremembami.

Številni univerzitetno izobraženi ljudje izgubljajo službo, v obrtnih dejavnostih pa primanjkuje kadra. So mimo časi, ko je študij veljal za najboljši začetek poklicne poti?

Nikomur ne odsvetujem ne študija ne uka za obrt. Brez dvoma pa svetujem dobro izobrazbo. V obdobju umetne inteligence bo še pomembnejša kot kadarkoli. Umetna inteligenca prevzema številne rutinske naloge, ljudje pa morajo še vedno preverjati, vrednotiti, dopolnjevati in izboljševati, kar naredi.

Kako naj starši leta 2026 usmerjajo otroke?

Naj bo letos ali leta 2036 in neodvisno od tehničnega napredka je treba pri izbiri poklica vedno upoštevati tri stebre: nadarjenost, zanimanje in osebnost. Starši otrok ne smejo usmerjati, temveč naj jim prisluhnejo, jih opazujejo in tako ugotovijo, kako so postavljeni našteti stebri.

Povejte kaj več o njih.

Trije poklicni stebri so medsebojno povezani. Najprej je pomembno najti kaj, v čemer so otroci dobri in jim tega ni težko početi. Ker umetna inteligenca prevzema številne poklice, morajo zaposleni poskrbeti, da še bolj izstopajo s svojimi sposobnostmi. Kajti najprej bo odveč slab delavec. A samo to, da je otrok za nekaj nadarjen, še ne pomeni, da je področje idealno izhodišče za izbiro poklica.

Kaj pa drugi steber, zanimanje?

Če je otrok nadarjen za matematiko, še ne pomeni, da ga zanimajo poklici, povezani z njo. Otrok zato ne smemo siliti, tudi če so za kaj nadarjeni.

Pa tretji steber?

Če se nadarje nost in zanimanje za poklic prekrivata, ostane le še vprašanje pravega tipa človeka. Če je treba v kakem poklicu pogosto govoriti pred veliko množico ljudi, otrok pa je pravzaprav introvertiran in plah, je to lahko zanj prezahtevno. Če pa so vsi trije stebri pravi, je velika verjetnost, da bo človek zadovoljen s poklicno izbiro.

Kaj pa denar? Navsezadnje morajo otroci zgraditi in financirati svoje življenje.

Se veda, živimo v kapitalizmu in s poklicem moramo zaslužiti. A danes je težko napovedati, koliko denarja bo prinesel kateri poklic, zato plača ne sme biti odločilni dejavnik pri izbiri. Pred desetimi leti so vsi govorili, da informatiki zanesljivo dobro zaslužijo, danes je že drugače. Nasprotno umetnost že od nekdaj velja za nedonosno, pa kljub temu veliko ljudi živi od nje. Zato ostajam pri nasvetu, da je treba ugotoviti, na katerem področju je človek dober, kaj rad počne in kaj se ujema z njegovim značajem.

Če je otrok nadarjen za matematiko, še ne pomeni, da ga zanimajo poklici, povezani z njo.

Nihče se ne sme zanašati na seznam, ki ga je sestavil umetnointeligenčni klepetalnik, in z njega izbrati poklica.

Kaj povzročijo starši, če otroku rečejo, da od nečesa, kar ga zanima, ne bo mogel živeti?

Prvič, takšne napovedi so danes tvegane, kot sem že opisala v prejšnjem odgovoru. In drugič, s takšnimi trditvami slabijo sogovornikovo notranjo motivacijo in samozavest. Otroku se ta svarila zasidrajo v spomin in jim odzvanjajo še dolgo po tistem, ko so izgovorjena. Opustijo dejavnost, čeprav jim je bila morda v veselje in so nadarjeni zanjo.

Kako lahko starši otroku pomagajo odkrivati, kaj ga veseli?

Jemljejo naj ga resno, prisluhnejo naj mu, ne smejo ga omalovaževati. Pokazati mu morajo, ko opazijo, da je v čem še posebej spreten. Vprašati ga morajo, ali se tudi njemu zdi tako in ali to opravi z lahkoto, pa tudi, kako ga lahko dodatno podprejo. Predlagajo mu lahko tečaj ali vpis v klub. Naša samopodoba se oblikuje na podlagi besed staršev. Pozneje svetujem prakso. Starši se lahko obrnejo tudi na znance in prijatelje z zanimivimi poklici, če se otrok zanima za katerega od njih.

Številni starši še sami komaj razumejo umetno inteligenco. Kako naj otroke pripravijo nanjo?

Pomembno se mi zdi, da digitalizacije in umetne inteligence ne jemljemo kot poosebljeno zlo. Seveda se morajo otroci igrati zunaj in risati z barvicami. A če jih starši želijo dobro pripraviti na sedanji in prihodnji svet, morajo spodbujati njihove digitalne kompetence. Vadijo naj skupaj, na primer, kako klepetalniku postaviti primerna vprašanja in kako preveriti, ali so njegovi odgovori pravilni. Opozarjati jih je treba tudi na globoke ponaredke fotografij.

Naši otroci večinoma ne bodo imeli gladko začrtane poklicne poti. Katere sposobnosti bodo potrebovali, da se bodo vseeno dobro znašli?

Psihično odpornost, da se bodo znali spoprijeti z negotovostjo in morebitnimi krizami.

Kako otroke vzgajati v tem duhu?

Otroci se učijo z zgledom, torej morajo starši živeti tako, jim pokazati, kako se lotiti reševanja zapletov. Ne smejo obupati, ostati morajo optimistični. Če otroku nekaj ne uspe, morajo to vzeti resno. Skupaj z njim naj ubesedijo, kaj se je zgodilo, in razmislijo, kako naprej.

Če bi staršem morali dati en sam napotek za vzgojo, kaj bi jim rekli?

Otroku najpovedo: »Spremljala te bova, s teboj bova preverjala pravilnost odločitev, podpirala te bova, smer pa boš izbral sam.« Starši bi morali biti nekakšni podporni trenerji, na otroka ne smejo projicirati svojih pričakovanj in zahtev. To velja v vsakem primeru, z umetno inteligenco ali brez nje.

© 2026 Der Spiegel