Portret / Igor Harb

Je dolgoletni prevajalec, filmski kritik, podkaster in maratonec. Zdaj lahko k temu dodamo še pisatelj. Letos je pri založbi Goga izšel njegov romaneskni prvenec, odlično sprejeta znanstvenofantastična romanca Ko Zemlja zdrsne za obzorje, v kateri se mora arheolog Frank Beddoe izuriti za pot v vesolje – najboljše astronavte v Evropi urijo v Planici –, na skrivnostno misijo pa ga odvede poročnica Solarpola Julija Perun.

Mariborčan Igor Harb (1977), ki že približno tri desetletja živi v Ljubljani, je v svet pisane besede vstopil kot prevajalec. K študiju angleščine ga je gnala tudi ljubezen do žanrov znanstvene fantastike in grozljivke; dela iz obeh je navdušeno vsrkaval že kot otrok. Spominja se formativnih serij in filmov, kot so Zvezdne steze, Vojna zvezd, Terminator in Lyncheva različica filma Dune – puščavski planet. Toda slovenskih prevodov znanstvenofantastične literature je bilo izredno malo. »To je bil tudi eden od razlogov, da sem se tako dobro naučil angleško,« pravi. »Če sem želel brati znanstveno fantastiko, sem moral poseči po angleških knjigah.« Zato ni omahoval, ko so se mu ponudile prve priložnosti za prevajanje književnih del. Eden njegovih ključnih prevodov je denimo znameniti Peščeni planet Franka Herberta (Sanje, 2018); izjemno zahteven projekt, za katerega je bilo treba ustvariti ogromno novih izrazov in ki mu je posvetil leto življenja. »Nato sem se zelo sistematično lotil raziskovanja, katere pomembne klasike znanstvene fantastike še niso prevedene v slovenščino, in začel prepričevati založnike, da bi jih izdali,« pove z nasmeškom. V naslednjih letih je prevedel še številna pomembna dela žanra izpod peresa piscev, kot so Isaac Asimov, Martha Wells, Emily St. John Mandel in Jeff VanderMeer.

Ob tem pa se je v besedi uril tudi kot filmski kritik. Med drugim je pisal za Večer, Monitor in Mladino, potem so ga povabili k Vikendu, tedenski prilogi Dela in Slovenskih novic, kjer je več kot desetletje pripravljal filmske recenzije in si tako rekoč vsak teden ogledal in ocenil vse pomembnejše filme, ki so prišli v distribucijo. »Ko vidiš toliko filmov, to neizogibno vpliva tudi na način razmišljanja in pisanja,« pravi.

Potem je tu še tek, pomemben del njegovega vsakdanjika. »Pri teku na zelo dolge razdalje imaš ogromno časa za razmišljanje,« pravi. Tako se mu je v mislih postopoma porodila zamisel za zgodbo romana Ko Zemlja zdrsne za obzorje. Zgodbo, v kateri bi bralec spremljal potovanje z Zemlje na Mars in bi bila obenem tudi ljubezenska zgodba. »Takrat sem se spomnil enega svojih najljubših filmov, Pred sončnim vzhodom Richarda Linklaterja. Pomislil sem, da bi lahko podobno izhodišče prenesel v znanstvenofantastično okolje: mlada človeka se spoznata, skupaj potujeta proti Marsu in se med potjo postopoma zbližujeta.« Roman je sicer prvi del nastajajoče trilogije Na robu obzorja. Vsi trije deli bodo znanstvenofantastični romani, pri čemer se bo vsak poigraval še z drugim žanrom: romanco, kriminalko, folklorno grozljivko. Razmišljanje o žanrih mu je namreč zelo blizu. Skupaj z Mitom Gegičem in Aljošo Harlamovom že vrsto let vodi podkast O.B.O.D., v katerem se poglabljajo v zakonitosti, novosti in prepletanje žanrov v svetu filma in literature.

Sodobna znanstvena fantastika je danes po njegovem veliko bolj odprta in raznolika, kot je bila včasih, saj prinaša drugačne like, odnose in poglede na svet ter se vse bolj oddaljuje od vzorcev, ki so jo dolgo zaznamovali. Danes namreč več kot polovico znanstvenofantastičnih knjig napišejo avtorice, prav mlade pisateljice pa zadnja leta prejemajo tudi najpomembnejše žanrske nagrade. Z njimi so v ospredje stopile nove teme – vprašanja spola, identitete in družbenih vlog.

Toda ko razmišlja, kako se razvijajo predstave o prihodnosti, ima občutek, da se ljudje, ki danes razvijajo nove tehnologije, pogosto zgledujejo po distopičnih zgodbah in jih namesto kot svarilo jemljejo za navdih. Prav to ga je spodbujalo pri pisanju. Ko je začel razmišljati o sodobni znanstveni fantastiki, je spoznal, da optimističnih zgodb skoraj ni več. »Želim si, da bi ljudje navdih iskali tudi v bolj pozitivnih vizijah sveta. Zato sem hotel prikazati Slovenijo v prihodnosti kot prostor, kjer bi ljudje želeli živeti. Prihodnost, ki je kljub težavam vredna upanja. Prav ta optimizem je tisto, kar me navdihuje.«