Kultura / Eksplozivna mešanica

Prostor med Trstom, Krasom in Goriško je Slovencem dal številne nepozabne umetnike, ki so neizbrisno zaznamovali domače kulturno prizorišče. Pravzaprav je bil ta prostor dolgo eno naših najpomembnejših ustvarjalnih središč. Pomislimo le na Srečka Kosovela, Avgusta Černigoja, Miroslava Košuto, Borisa Pahorja, Lojzeta Spacala in številne druge nezamenljive, pionirske, vizionarske in pogumne avtorje, ki so kljubovali zgodovinskim pretresom in preganjanju, presegali meje ter s svojim delom in ustvarjanjem sooblikovali slovensko kulturno identiteto.

Temu je posvečena razstava Med morjem in kamnom: umetnost tržaškega in primorskega prostora, nastala v sodelovanju Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj, Goriškega muzeja Kromberk – Nova Gorica in Mestne galerije Nova Gorica. Spremlja jo obsežna dvojezična publikacija, ki bo prvič na enem mestu predstavila vse prejemnike Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada iz tržaškega in primorskega prostora – ne le nagrajence za književnost in likovno ustvarjanje, temveč tudi prejemnike nagrad za gledališče, glasbo, film in druge umetniške zvrsti. Razstava je tridelna; na Gradu Kromberk so jo odprli 18. junija (na ogled bo do 28. februarja 2027), dan za tem pa v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, kjer si jo bo mogoče ogledati do 19. septembra. Odprtje tretjega dela bo 3. septembra v Mestni galeriji Nova Gorica (na ogled bo do 3. oktobra).

Številna izmed teh del prihajajo iz družinskih zbirk umetnikov in so jih za razstavo posodili njihovi dediči ali svojci.

Zamisel je bila preprosta. Avtorica in avtorji razstave – kurirali so jo Marko Arnež, Katarina Brešan, Pavle Jarc in Davor Kernel – so izhajali iz preprostega izhodišča: predstaviti prejemnike Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada iz tržaškega in primorskega prostora. Likovne umetnike, pesnike, pisatelje in gledališke ustvarjalce, ki so ključno zaznamovali slovensko kulturno krajino in ves čas verjeli, da ima umetnost moč presegati meje, čas in delitve.

Ob tem se je razkrilo, da je ta prostor, čeprav razmeroma majhen in roben, stoletja zaznamoval izjemen preplet jezikov, kultur in političnih ureditev. Četudi je prostor delila meja, je bil obenem prizorišče izjemnega srečevanja. »Beseda, podoba in glasba so med vsemi Primorci, ki so vstopili v Galerijo Prešernovih nagrajencev, povezane v čudežni spojitvi zemlje s človekom,« je v spremnem eseju publikacije zapisala literarna zgodovinarka, publicistka in senatorka Italijanske republike Tatjana Rojc. »Vsi mi, ki prihajamo iz prejšnjega, 20. stoletja, zaznamovani od doživetega, od zgodovine, smo v kamnu našli oporo za vztrajanje, v brinu simbol neomajne podstati naših ljudi. V rdeči zemlji in temno rdečem teranu prepoznali barvo trdoživega upora, revolucije, ki je prevrednotila posameznika in skupnost.« Na razstavi so predstavljena dela Silvestra Komela (1931–1983), izjemno plodovitega goriškega slikarja in enega najbolj edinstvenih krajinarjev pri nas, ki je z na videz abstraktno sliko upodabljal barve in svetlobo kraške pokrajine. Pa Lojzeta Spacala (1907–2000), velikana tržaške umetniške scene in pomembnega povezovalca dveh kultur in narodov, ki se je s samosvojo in izvirno likovno govorico, ki je vrhunec doživela v grafičnih tehnikah, uveljavil kot eden najpomembnejših likovnih ustvarjalcev povojnega slovenskega in italijanskega prostora. Tu je še Klavdij Palčič (1940–2021), inventiven in drzen slikar, grafik, kipar, scenograf, kostumograf in ilustrator, ki je v sedemdesetih letih ustanovil in vodil grafični atelje pri Založbi tržaškega tiska in bil tudi angažiran pripadnik slovenske narodne skupnosti v Italiji. Pa Franc Vecchiet (1941), tržaški grafik, vsestranski umetnik in zavzet pedagog, ki je znanje predajal na številnih umetniških šolah in akademijah po svetu. In navsezadnje veliki Avgust Černigoj (1898–1985), mentor in zgled številnim, tudi tu naštetim umetnikom, utemeljitelj konstruktivizma na Slovenskem in vodilni predstavnik zgodovinske avantgarde v slovenski likovni umetnosti.

Razstava: Med morjem in kamnom: umetnost tržaškega in primorskega prostora

Številna izmed razstavljenih del prihajajo iz družinskih zbirk umetnikov in so jih za razstavo posodili njihovi dediči ali svojci. Poleg javnih zbirk so tako prvič skupaj predstavljena dela, ki jih javnost le redko vidi. Likovna dela teh izjemnih ustvarjalcev se na razstavi prepletajo s književnostjo številnih nepozabnih literatov kraškega, tržaškega in goriškega prostora in vstopajo v dialog z njo. Spacalov Kras se tako prepleta s poezijo Iga Grudna (1893–1948), pesnika iz Nabrežine pri Trstu, ki je v svojih pesmih opisoval težko življenje pripadnikov delavskega razreda, ljubezen in morje, pa tudi grozote, ki so jih Primorci doživljali pod fašističnim režimom. Černigojeva avantgarda se srečuje s konsi Srečka Kosovela (1904–1926), velikega pesnika in preroškega misleca, ki je v svojem kratkem življenju ustvaril izjemen in enkraten opus ter neizbrisno zaznamoval slovensko in evropsko literarno krajino. Palčičeve podobe človeka dopolnjujejo verzi večkrat nagrajenega pesnika, dramatika, prevajalca in dolgoletnega direktorja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu Miroslava Košute (1936–2026), neomajnega varuha slovenskega jezika v tržaškem prostoru.

Komelove slike odpirajo prostor poeziji Renata Quaglie (1941), enega najpomembnejših sodobnih pesnikov v Beneški Sloveniji, ki piše v rezijanščini in italijanščini, ter Marka Kravosa (1943), pesnika, pisatelja, prevajalca in dolgoletnega urednika Založništva tržaškega tiska v Trstu. Vecchietove likovne meditacije pa dopolnjuje razmišljanje Dušana Jelinčiča (1953), pisatelja, novinarja in alpinista, ki je nagrado Prešernovega sklada prejel za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, nastal na podlagi pisne zapuščine njegovega očeta Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev antifašistične organizacije TIGR. Ne manjkata niti Boris Pahor (1913–2022), veliki tržaški pisatelj, akademik in neutrudni pričevalec 20. stoletja ter eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, pa Alojz Rebula (1924–2018), pisatelj, esejist, publicist, dramaturg in prevajalec, ki so ga uvrščali v tako imenovano tržaško literarno šolo, a je sam poudarjal, da ga zanimata preteklost in sedanjost vsega sveta.

Slovenska kultura zanje ni bila samoumevna: bila je vrednota, ki jo je bilo treba ohranjati in prenašati naprej.

Pri teh umetnikih, kot je zapisal Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj, poleg umetniških dosežkov vedno znova občudujemo še nekaj – zavest, s katero so njihova dela nastajala. Številni so živeli na robu slovenskega narodnega ozemlja, pogosto daleč od njegovih središč in nemalokrat tudi od njegovega razumevanja. »Toda prav zato so morda še močneje čutili pomen jezika, kulture in pripadnosti. Slovenska kultura zanje ni bila samoumevna: bila je vrednota, ki jo je bilo treba ohranjati in prenašati naprej. V njihovih delih je mogoče prepoznati lepoto kraške pokrajine, odprtost morja in ustvarjalno moč večkulturnega okolja, pa tudi izkušnjo negotovosti, osamljenosti in vztrajnosti. To so umetniki, ki so s svojimi umetniškimi deli pomagali ohranjati kulturni prostor, v katerem je slovenska beseda ostajala živa.«