Kultura / Vrnitev v pekel 

Iliada velja za superiornejšo od Odiseje, toda Iliada je le zgodba o vojni, medtem ko Odiseja pripoveduje o povojnem svetu, polnem vojakov s posttravmatsko stresno motnjo. Odisej, kralj Itake, je tak vojak. In domov, na Itako, se vrača zelo dolgo, leta in leta (kot Martin Guerre), vrnitev pa mu otežujejo in preprečujejo številne ovire, naravne in umetne, psihične, pošasti in ženske, ki so več kot skeptične do teh moških – seksističnih, šovinističnih, toksičnih – »pustolovščin«.

Odiseja, 250-milijonski spektakel, ki ga je Christopher Nolan pozabil posneti v stari grščini, pokaže troje: prvič, da se po vojni ni mogoče vrniti domov (vsaj ne čistega srca), drugič, da vojne ni nikoli konec, in tretjič, da se po vojni zgodi tudi kak povojni poboj, recimo tak, kakršnega nad vsiljivimi, toksičnimi, plenilskimi, weinsteinovskimi Penelopinimi snubci izvede Odisej (Matt Damon), preoblečen v berača.

Koliko nasilja in trpljenja! Pa samo domov je hotel.

Odiseja je kot Titanik – vse vemo vnaprej. Tu mora biti Kalipso (Charlize Theron), tu mora biti Kirka (Samantha Morton), tu morajo biti sirene, tu morata biti enooki Kiklop in šestglava Skila, tu morajo biti velikani, tu morajo biti snubci, tu morata biti Penelopa (Anne Hathaway) in Telemah (Tom Holland), tu mora biti Antinoj (Robert Pattinson), tu mora biti Homerjev alter ego, slepi pesnik Evmaj (John Leguizamo), tu mora biti Odisejev finalni lokostrelski obračun s snubci.

Odiseja je zgodba o dveh pobojih – o grozovitem poboju Trojancev in strahovitem poboju Penelopinih snubcev, o vojnem in povojnem poboju.

Odiseja mora zavrteti največje hite Odiseje. Odiseja ni kot bend La Femme, ki pride v Šiško, pa ne zaigra Pasadene, ali kot bend Belle and Sebastian, ki pride – v ponedeljek – v Bologno, pa ne zaigra The State I Am in (sploh pa ne Another Sunny Day). In tako kot se Titanik ne more končati s happy endom, se lahko Odiseja konča le s happy endom – Odisej na koncu ne more umreti. Tako kot James Bond. Ali Wolverine.

A čeprav – ste kdaj pomislili, da je Odiseja morda v resnici le Odisejeva predsmrtna blodnja? Kaj če je Odisej že ves čas mrtev? Kaj če je le mrlič, ki pripoveduje svojo zgodbo? Kot propadli scenarist Joe Gillis v Wilderjevem Bulvarju somraka. Nolan je namreč Odisejo posnel tako, kot da zgodbo pripoveduje mrtvec: pripoved je fragmentirana, razsekana, zdrobljena, Odisej – antični Indiana Jones – tu in tam izgubi spomin (in nit), njegovo zgodbo pripovedujejo drugi, deluje kot ready-made legenda (Odisej je živ in obenem mrtev, ni še mrtev in ni več živ), situacij, v katerih bi lahko umrl, pa kar mrgoli – lahko bi ga požrl Kiklop, lahko bi ga prebodli in nabodli velikani, lahko bi ga Kalipso pofukala do smrti, lahko bi ga feministična Kirka spremenila v prašiča in ga – lepo pečenega – servirala njegovim vojščakom ( ja, videla je dovolj vojakov, ki hočejo »le« domov, zato ve, da je vrnitev domov neizbežno posilstvo!), lahko bi ga odnesle mamljive sirene, lahko bi ga pogoltnilo morje.

Toda ne pozabite na ključno situacijo, v kateri bi lahko umrl – Troja! Trojanska vojna! Kaj če je umrl že v Troji? In kaj če je Odiseja, ta igra s časom (Memento sreča Izvor), le njegova – tipično moška – blodnja o avanturističnem druženju s prijatelji, vrnitvi domov in srečni prihodnosti, ki je nikoli ne bo? In v nekem smislu je umrl v Troji – na Trojo ima strašne, travmatične spomine. Zakaj? Ker je bil ta, ki si je – po desetih letih vojne in gnitja pred Trojo – izmislil »genialnega« orjaškega lesenega konja, v katerega se skrije s svojimi vojščaki. V tem konju – »daru Ateni« – ščijejo in serjejo, drug drugemu smrdijo (moško bondanje), potem pa ga Trojanci sprejmejo in zvlečejo v Trojo. Odisej in vojščaki ponoči zlezejo iz njega, potolčejo stražo in na stežaj odprejo vrata – vrata pekla! Kajti ko vdre grška, špartansko-mikenska vojska, se Troja prelevi v klavnico.

Odisej, antični Oppenheimer, izumitelj trojanskega konja, orožja za množično uničevanje, le nemočno – s perverzno kombinacijo groze in fasciniranosti, občutka krivde in užitka – gleda posledice svojega »velikega« dejanja, svoje »genialnosti«. Vedel je, kaj se bo zgodilo, če bo to storil, a je to potem kljub temu storil. Stalno čakate, da bo dahnil: »Postal sem smrt, uničevalec svetov!« In zdi se, da se potem tako dolgo vrača domov prav zato, ker ne more predelati te travme, teh grizlijevskih prizorov, teh psihičnih ran, te travme (»Moral bi slišati, kako to opevajo bardi«). Ker je povzročil takšen pokol, takšen poboj, ne more domov. Zato blodi – in se izgublja. In pretežno beži – pred kiklopi, skilami, velikani, bogovi, pošastmi. Vse pošasti, ki jih srečuje, so njegove notranje pošasti – projekcije njegovih vojnih travm.

Odiseja je zgodba o dveh pobojih – o grozovitem poboju Trojancev in strahovitem poboju Penelopinih snubcev, o vojnem in povojnem poboju. Vrnitev domov je maščevanje. Vrnitev domov je pekel – objemanje travm, pošasti, kanibalizma, slepote.

Konec vojne je katastrofa, ne pa čas sreče.