Film / Zlobni mrtveci gorijo 

za +

Vojska teme. To je film, ki mu ni nič sveto. Ne mrtvi ne senilne babice. Še celo psi ne. Moški se smrtno ponesreči v brutalni avtomobilski nesreči, a ker gre za peto nadaljevanje sage o Zlobnih mrtvecih, vemo, da mrtvi tu ne umrejo, ampak se vračajo – manično, morbidno, grizlijevsko. Na njegov pogreb se zgrnejo ata (Erroll Shand), mama (Tandi Wright), francoska soproga (Souheila Yacoub), dementna babica (Maude Davey) in mlajši brat (Hunter Doohan) z zaročenko (Luciane Buchanan), enciklopedični povzetki toksične patologije ( jeze, resentimenta, nasilnosti, abuzivnosti, zatiranja, moralne korupcije ipd.), neodrešljivi grešniki (krivi, krivi, krivi!), ki pa se kmalu preselijo v klavstrofobično, razpadajočo, nagnito podeželsko družinsko hišo, v kateri so tako nerodni ( ja, knjiga – Necronomicon – je kužna!), da prebudijo demonske »zlobne« mrtvece, strašne pošasti, svoje tekmece, ki jih z veseljem obsedejo. In ko so že mrtvi in ko njihova telesa razpadajo, se še vedno streljajo v glavo. Tako hudo je. Mrtveci so pač zlobnejši kot kadarkoli. Temeljitejši in odurnejši kot kadarkoli. Bolj živi in nori kot kadarkoli. In inventivnejši kot kadarkoli. Žalujoči ostali jim ne morejo pobegniti. Lahko le pustijo, da jih raztrgajo, razkoljejo, raztreščijo, raztelesijo. Žalovanje je zanje afrodiziak. Razpadanje človeškega telesa prelevijo v estetsko, kinetično, mistično doživetje.

Sébastien Vaniček – francoski režiser, ki je pred tremi leti debitiral s srhljivimi, invazijskimi Pajki – zna s človeškim telesom. Zna se ga znebiti. Zna ga odstreliti, odpisati, mučiti, iznakaziti, prizadeti, užaliti, ponižati, demolirati – in osmešiti. Zlobni mrtveci gorijo je fluidni multižanrski pomp, remiks body horrorja, splatterja, torture porna, slasherja, folk horrorja, new french extremityja, fan fictiona in družinske drame, morasti festival zabadanja, prebadanja, nabadanja – in zbadanja. Vse je vendarle tako pretirano, nasilno in deregulirano, da deluje že kar avantgardno in obenem komično. Burleskno. Groteskno. Vsakdanji predmeti – pomivalni stroj, nalivno pero, jedilni pribor ipd. – postanejo morilsko orožje. Nič ni grozljivejšega od vsakdanjosti.

Vaniček, ki šokira telesa v filmu in vaše telo, pa vse to počne tako brutalno in ekscesno, kot bi hotel reči: človeško telo je precenjeno! Ali pa: kdo pravi, da telo sploh še obstaja! Je kaj bolj irealnega, fiktivnega in konstruiranega od telesa? Mar ni telo le še plen industrije imidža in korporacij, ki ga tržijo (modni kreatorji, oblikovalci, kozmetika, farmacija, plastična kirurgija, fitnes, zdrava hrana, reklame), le še ogaben in srhljiv nebodigatreba, potreben stalnega retuširanja, stalnega redekoriranja in stalne higiene? Vsekakor, telo je le še podatek. Izgubilo je misijo, angažma – dobro je le še za tuširanje, aerobiko, vitamine, diete, silikon, bodibilding, modo, steroide ter retoriko korporativnih logotipov in blagovnih znamk. Telo je inkorporirano. Signale dobiva z reklamnih panojev. Je dobro za seks? Ne, zaboga! Kaj pa aids, virusi, bolezni, viagra, strah pred telesnim stikom, obsedenost z varnostjo? Telo je bolj panično, bolj strupeno, bolj sterilno in bolj nevarno kot kadarkoli. Izdalo nas je. Ne zaupamo mu več.

Ko šoker Zlobni mrtveci gorijo človeška telesa spremeni v fronto, se vprašate: je telo sploh še moje? Povsem upravičeno, kajti telo je le še bojišče ideologij, ki ga hočejo regulirati in ugrabiti, ideologij, ki hočejo človeku vzeti pravico do svobodnega razpolaganja s svojim telesom (prepoved splava in evtanazije ipd.). Zakaj bi še potrebovali telo, če nad njim nimamo več nobenega nadzora? In lepo prosim, da bi bila mera polna, ga jebejo še biologija, gravitacija in čas. Samo pomislite, kako je bilo nekoč, ko so skušali iz ujetnikov izvleči kak podatek, ujetniki pa niso hoteli izdati resnice – in potem so jih mučili. No, mučili so jim telo. In telo je slej ko prej povedalo resnico. Zdaj mučenje nima več nobenega smisla. Telo ne pozna več resnice. Telo je prazno. Nič več ne ve. Dobro je le še za body-art. Za splatter. (kino)