Knjiga / Peš po domačih krajih: Alma Karlin

+ + + + +

Svetovna popotnica, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prekrižarila južno poloblo in obe Ameriki in kot svobodna pisateljica izdala desetine potopisnih knjig pri številnih evropskih založbah, je z enako lucidnostjo popisala potikanja po krajih blizu rodnega Celja.

Od njenega doma do Griž, pravi Google, je 17 minut z avtom, ona pa se je tja odpravila peš kot na pustolovščino. Večinoma v družbi, najsi bo psa, starega prijatelja, najpogosteje pa z gostjami, ki so prihajale iz Južne Afrike, z Baltika, iz Finske, vrag vedi, od kod vse. Danes sprejmemo goste doma, ona jih je vodila naokoli. Delo ni epopeja planinstva, ne osvajanja razdalj ali vrhov, pač pa pretanjeno opazovanje prirode in popotnih peripetij. Zato knjiga ponuja etnografsko zgodovino, sploh čudo, kako je bila dežela prepredena z železnicami, kako si v poslednjem zaselku našel gostilno in prenočišče. In modus gibanja, ko namesto GPS in kart sprašuje za smer domačine ter jasno često zaide, poskuša trikrat priti na vrh, za katerega se potem izkaže, da sploh ni bil pravi. Njen vpogled v bivanje na podeželju vodi radovednost, ki pa ni bukolična, saj ji podtikajo ponarejeno vino, jo kmet opetnajsti za nagrado, ko ji vrne izgubljenega psa, še posebej pa z ilustracijo starih časov, ko v Avstro-Ogrski poštar prinese pošto trikrat na dan oziroma ko v isti dobi potuješ prosto po Evropi – od Celja do Londona brez potnega lista – ali pa ko šofer avtobusa, ki ima ljubico v majhnem naselju ob poti, nenadoma ustavi in pusti potnike čakajoče četrt ure, medtem ko se sam ljubezensko posladka. Čtivo je obenem tudi lirika sublimnih ženskih ljubezni, včasih po več hkrati, kajpak z antipatijo do moških: »Imam čudaški način odgovarjanja na vprašanja, ki spraševalca vedno pusti v dvomih.« Kozmopolitka s svojskim potopisom minimalizma.