Plošča / Jack White: Frozen Charlotte

+ + + +

Jack White je neutrudni glasbeni delavec in zanesenjak oziroma je popolnoma in dobesedno »v glasbi«. Če pustimo ob strani hitrostno izstrelitev njegove kariere do lune (neverjeten uspeh dvojca White Stripes pred več kot petindvajsetimi leti), pa tudi, da je totalen navdušenec nad starimi glasbili in studijsko opremo ter zbiratelj obojega, da uspešno vodi založbo Third Man … je precej povedno tudi, da prepozna tako rekoč vsak posnetek skupine The Beatles po eni sami sekundi poslušanja uvoda.

Z Whitom torej ni heca, njegovi (samostojni) albumi pa so praviloma žmohtno obtežene različice težkega rocka in rhythm & bluesa. Tudi tokrat. V sedmo se vrača z eksplicitno kitarsko ploščo, ki pogosto odzvanja klasično staro šolo, recimo iz tistega najbolj znanega obdobja skupine Led Zeppelin ali zgodnjega obdobja skupine The Who. Skratka, glasni elektrificirani rifi in hakeljci, katerih vrednost in prepričljivost merimo s približno istimi merili že več kot pol stoletja.

Frozen Charlotte bi zlahka razumeli tudi kot hommage obdobju, ko je elektrifikacija glasbe (v prvi vrsti seveda kitar) dokončno povozila vse pred sabo. Brenkanje je temu primerno postavljeno v prvi plan, White pa je dosleden in natančen v vseh pogledih in odkljuka vsa obvezna okenca. Plošča je žmohtno nagruvana, zvok je masiven in distorziran, aranžmaji so brezhibni, besedila tečejo neosladno elegantno in solaže ne vztrajajo predolgo. Za kar se številni sodobniki na vse pretege trudijo in poudarjajo, strunar iz Detroita lahkotno stresa iz rokava oziroma daje tak vtis. Večina današnjih »retro« blues-hardrock zasedb bolj ali manj prepričljivo in natančno kopira zvok dinozavrov, White pa je preprosto ponosni sin teh dinozavrov – vitalen, glasen in živ. Že zadnji, leta 2024 izdani album No Name je bil nekakšna vrnitev k izhodišču blues rocka, Frozen Charlotte pa to samo nadaljuje. V zrelih letih po abrahamu White opozarja, da ne potrebuje kozmetike ali slogovnega afnanja in da osnove še zmeraj obvlada. Album je neposreden in enosmeren, je divji, rudimentaren, surov stroj, ki se ne ustavlja in drvi od začetka do konca. Edino, kar mu lahko očitamo, je prav ta slogovna pravovernost, ta enodimenzionalnost brez posebne dinamike ali popuščanja. Kitare so glasne, udarci po bobnih brezkompromisni. Za balade na albumu Frozen Charlotte ni prostora.

Številni mojstri povratniško drgnejo prvinski rock ’n’ roll in se tolčejo po prsih, kako so še zmeraj »pravi«. Rezultati so navadno klavrni. Redki, ki to delajo brez pompa in z žmohtom, delujejo kot divje živali v naravnem habitatu. Pozabite na Greto Van Fleet: če v varnem okolju oziroma srčiki glasbene scene iščete sunek retro rock ’n’ rolla, je Jack vaš človek. Nazaj k začetkom.