Dva leva / Vlado Miheljak: Jedilnik iz Ruske dače

»Poleg tega lahko tukaj vnesem tiste popravke, ki kasnijo že leta in leta; v mislih imam npr. iritirajoče tolmačenje neke slučajne opombe, ki sem jo naredil po neki odlični pečenki v kisli omaki z jajčnimi rezanci in je postala znamenita: ’Včasih je kakšna cigara samo cigara.’ Govoril sem samo o oralni blaženosti kajenja, moji učenci pa so to spregledali – vse preveč nekadilcev je bilo med njimi – in so pripisali cigari genitalni pomen. Njihovo tolmačenje razkriva nesrečno zavidanje cigare (Zigarrenneid) in željo po kastraciji očeta, ki z užitkom kadi.«

— Hillmann, James & Boer, Ch. (1986): Sigmund Freud: Mein Kochbuch; Höchst private Erlebnisse und Rezepte (po nemški izdaji angleškega izvirnika »Freud’s own Cookbook«, 1985, prevedel in priredil Vlado Miheljak, davnega leta 1988 v Mladini prilogi Pogledi)

V času študija psihologije (pred pol stoletja!) smo študenti, mimo kurikula, prek Lacana spoznavali avtentičnega Freuda in red simbolnega. In njegovo krilatico, da je nezavedno strukturirano kot govorica, smo razumeli kot božje razodetje. No, sam sem šele sredi osemdesetih dobil v roke zares prelomno čtivo. Namreč, Freudovo kuharsko knjigo, v kateri sta Hillmann in Boer potujila vulgarizirano tolmačenje psihoanalize in banaliziranost simbolnih pomenov. Pravo odkritje! Tam sem prvič prebral globoko Freudovo misel, da je včasih cigara samo cigara in da je celo včasih tudi banana samo banana. In si na rob knjige navdušeno pribeležil besede cesarja iz Levstikove povesti Martin Krpan »To velja, da bi se zapomnilo.« V teh meteorološko in politično razgretih dneh sem se tega spomnil in ugotavljal, da je Slovenija res enkratna in posebna. Namreč, pred časom je (vsaj tako prek palca) veljalo, da imamo največ samomorov na število prebivalcev, kasneje, da imamo (tudi prek palca) najdražja stanovanja na kvadratni meter, v zadnjem času pa velja, da imamo največ vohunov; tako na število prebivalcev kot na kvadratni meter. Rusi so vodilni. In edini. Razen če so Argentinci. Ki pa so v resnici itak Rusi. Ampak Freud nas v svoji kuharski knjigi posvari pred naglim sklepanjem: včasih je kakšna Rusinja samo Rusinja. Ni že po izvoru agentka in špijonka. Razen seveda, če je s predsednico države zasebna prijateljica in partnerka v bovlingu!? No, slednje pa nas ne prepričujejo samo Janševi korporativni mediji, ampak namigujejo tudi resni časopisi, denimo Dnevnik, na katerega tudi mene veže dolga kilometrina. Takole so zapisali: »Ponovimo: preiskovalno novinarstvo Dnevnika in APA ni odkrilo dokazov, da sta Krivolucka in Jeglič sodelavca obveščevalnih služb. Tega nismo zapisali. Je pa razkrilo, da bi predsednica Pirc Musar lahko predstavljala varnostno tveganje za Republiko Slovenijo. Kajpak ne zato, ker v avtomobilu ne uporablja varnostnega pasu.« Hja, zdaj pa nič več ne razumem. Torej, niso odkrili dokazov, da sta omenjena sodelavca ruskih obveščevalnih služb. O. K. V čem je torej problem? Da je prijateljica predsednice republike še iz časov, ko ni bila na funkciji, Rusinja? Nisem se sicer še dokončno odločil, ampak če bom kandidiral na predsedniških volitvah, a bom potem moral dokazovati, da nisem nikoli bil v Rusiji in da osebno ne poznam nobenega Rusa ali, bog pomagaj, Rusinje? Pa saj še Putina poznam zgolj na videz in zelo bežno. In če je že predsednica NPM »lahko« varnostno tveganje za RS, je to po doslej znanem in razkritem ravno in predvsem zaradi tistega razloga, ki ga v svoji detekciji in zaključku odmislijo: ker ni bila privezana z varnostnim pasom.