Teden / Visokogorske počitnice

Letos poleti je bila vročina neizbežna. Ena od rešitev, da pobegnemo pred vročinskim valom, je odhod na morje, vendar je obala vedno bolj obljudena in bivanje tam drago. Priljubljena druga možnost za umik so postale gore in naravne znamenitosti pod njimi.

Visokogorje v času vročinskih valov ni le hladnejše od mest in drugih urbanih središč, ampak ponuja tudi umik iz njih.

Očitno pa se je letos res veliko ljudi odločilo, da se bodo na počitnice ali izlet odpravili v gore in narodne parke. O povečanem obisku in pritisku na infrastrukturo so poročali iz Triglavskega narodnega parka. Težave so poleti imele tudi številne gorske koče, na primer Cojzova koča na Kokrškem sedlu in Dom na Zelenici, kjer jih je pestilo pomanjkanje vode.

Predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar pomanjkanja vode v gorskih kočah ne pripisuje povečanemu obisku, ampak manjšim količinam padavin. Letošnje poletje je bilo eno najbolj sušnih v zadnjih letih. V visokogorju se nekatere koče z vodo oskrbujejo iz studencev ali zbiralnikov deževnice. Ker ni bilo padavin, je bilo deževnice zelo malo, nekateri studenci pa so presahnili. »Podnebne spremembe zahtevajo svoje. Lahko pa se prilagodimo in zmanjšamo porabo. Rešitve so v drugačnem načinu obratovanja koč: suha stranišča, brez pranja perila v gorah, manj pomivanja posode. Večji zbiralniki ne pomagajo, če jih ne moremo napolniti,« ponuja rešitev Šolar.

Triglavski narodni park ima težave tudi s prevelikim obiskom, katerega posledice so onesnaževanje narave in erozija. Direktor parka Uroš Brežan poudarja, da je park velik skoraj 840 kvadratnih kilometrov in ima stalne in nestalne prebivalce, zato vseh vstopnih točk ni mogoče nadzorovati: »Osredotočeni smo predvsem na upravljanje posameznih območij, kjer zaradi koncentracije obiska prihaja do večjih pritiskov na naravo. Ključno je, da določimo njihovo nosilno zmogljivost in temu prilagodimo obisk – z usmerjanjem, časovnim razporejanjem, rezervacijami in tam, kjer je zaradi varstva narave treba, tudi z omejevanjem števila obiskovalcev ali vozil.« Šolar se strinja, da je treba pri nekaterih naravnih vrednotah omejiti dostop. To rešitev že uporabljajo v soteski Vintgar in Tolminskih koritih, za vstop vanje je treba plačati vstopnico. Za nekatere druge znamenitosti, kot je slap Fratarica pod Loško steno, so že izračunali največje dopustno število obiskovalcev. Ukrepi za potencialno omejevanje obiska še niso znani. Promet so že omejili na Mangartski cesti, v dolini Vrata in v Bohinju. Šolar pa še opozarja: »Planinska zveza Slovenije ukrepe podpira, vendar morajo biti sorazmerni. Tega, da bi rekli, da se ne sme iti zastonj peš v hribe, seveda ne podpiramo. Podpiramo, da je treba dlje peš in da je manj avtomobilov v gorah in da v njih ni javnega prevoza.« Največji del odgovornosti še vedno nosijo obiskovalci s svojim odnosom do narave. Brežan poudarja: »Visokogorje je občutljiv naravni prostor z omejenimi viri, ne infrastruktura z neomejeno zmogljivostjo.« Temu primerno se moramo tam obnašati.