Kolumna / Janko Lorenci: Načrt

Janševa oblast ukinja Akademijo znanosti za trajnostni razvoj, telo, v katerem so številna ugledna imena, povezana z okoljem (Lučka Kajfež, Dušan Plut …). Ukinja ga, ko svet in Slovenijo vedno bolj muči podnebna kriza. Ukinja ga, ker je zanjo preveč ekološki in preveč »lev«. Odveč torej.

Na splošno se Slovenija kljub obstoju različnih strategij razvija stihijsko, na slepo. To velja za oba politična pola. Desni pod Janševo taktirko sistematično krči demokracijo in bi vse privatiziral – naj živi zgodnji kapitalizem. Levosredinski pol je predvsem statusquojevski; demokracije ne ogroža, pod Golobovo vlado je začel nekaj potrebnih reform, a scela je tudi sam brez jasne razvojne vizije. In ker je premalo alternativen, se od časa do časa znajde v opoziciji.

Za to, da se bo lahko vrnil na oblast, bo nekaj storil že Janša sam s svojim vladanjem. A to je premalo; leva sredina potrebuje lastno razvojno idejo, cilj, pozitivno tematiko, ki bo dovolj privlačna in koristna za večino volivcev.

Ponujajo se različne velike teme, denimo demokracija, enakost, čez čas morda celo socializem. Ta za zdaj odpade, ker ga ne bi sprejelo ne ljudstvo ne levosredinska politika, čeprav se bo nekoč v neki obliki najbrž vrnil in čeprav ideja oživlja celo v Ameriki. Demokracija in enakost sta veliki besedi, visoka pojma, a tolikokrat zlorabljena in tako zlajnana, da tudi ne primeta več. Enako je z blaginjo za vse.

Prav vsiljuje pa se tematika, iz katere bi lahko leva sredina napravila jedro svoje politične prihodnosti. To je seveda akutna ogroženost okolja, ki se ta čas kaže zlasti kot podnebna kriza. Skratka, ekologija bi lahko postala nova razvojna paradigma.

Tudi ta tematika je dokaj zlorabljena in zlajnana, a ima svojo moč, ki bo še naraščala. Poglejmo.

Prvič, stanje okolja je alarmantno, vsako leto je bolj vroče, podnebje pa bolj podivjano. Ta čas svetu grozi še el niño, najmočnejši v zadnjih sto letih, množijo se tudi svarila pred taljenjem permafrosta in sproščanjem v njem ujetega metana, bistveno bolj toplogrednega od CO2. Ozračje lahko v tem primeru znori.

Drugič, škode in grožnje podnebne krize postajajo otipljiva nova realnost. Na lastni koži jo čutijo množice v mestih in na podeželju, verne in neverne, leve, desne in apolitične. Segrevanje planeta muči tudi gospodarstvo in samo vprašanje časa je, kdaj bo postalo prvovrstno ekonomsko-politično vprašanje. Vročine, suše, poplave, požari se zažirajo v kolektivno psiho; nekdanja ravnodušnost se spreminja v tesnobo, tesnoba prehaja v zaskrbljenost in strah. Čez zimo se to občutje nekoliko razkadi, a se s poletjem vrne. In vedno bolj vroče bo.

Tretjič, z ekološko paradigmo lahko opozicija ponudi nekaj lastnega in pomembnega, nekaj, kar žuli veliko ljudi. Hkrati se lahko vzpostavi kot jasna alternativa janšizmu in nagovori tudi privržence desnice. Močan, pozitiven lastni program bi na volivce deloval bistveno bolj kakor opisovanje Janše kot skrajnega desničarja in naštevanje njegovih grehov. Prelamljanje podnebja je očitna nevarnost in Janša, gospodar desnice, je tu z bedastim zatrjevanjem, da podnebne krize ne povzroča človek, v zelo nerodnem položaju. Pod težo podnebnih katastrof se bo morda previdno korigiral, a nekaj je jasno: oblast, ki jo vodi, se okoljske problematike nikoli ne bo lotila resno. Med janšizmom in brutalizacijo vročine, poplav, suše je enačaj.

Ekološka agenda je za levo sredino zlata priložnost; z njo bi dobila jasno identiteto, zaščitni znak in poglavitno usmeritev. Doslej se v tem pogledu ni izkazala, vendar je daleč od Janševega primitivnega minimiziranja podnebne krize.

Kaj lahko napravi? Oblasti nima, lahko pa v opoziciji brez prisile ubadanja z vsakodnevno politiko sestavi temeljit ekološki načrt, ga začne potrpežljivo razlagati javnosti, znova na oblasti pa dosledno uresničevati. Čas bi delal zanjo, dobila bi tudi veliko zaveznikov. Predpostavka načrta je sodelovanje vseh levosredinskih strank (in morda kake desne) ter odločilna vloga strokovnjakov različnih profilov. Brez njih načrt ne more biti ne temeljit ne verodostojen. Vsebinsko bi sistematično in konkretno začrtal prilagajanje podnebni krizi: gradnjo zadrževalnikov vode in namakalnih sistemov, uvajanje odpornih kmetijskih kultur, strogo prepoved pozidavanja obdelovalne zemlje, toplotno izolacijo stavb, prilagajanje energetike, skupaj z odpovedjo drugi jedrski elektrarni, lajšanje življenja v vročih mestih, zavarovanje za okoljsko škodo, oceno celotnih stroškov in predvidene roke prilagajanja … Tudi zunanja politika bi dobila novo noto, ne feministično, ampak ekološko.

Na dramatični prelomnici smo. Ogroženi smo vsi, najbolj pa naši potomci. Kdor to zanika, je top, neveden ali strahovit egoist. Zlasti politika si take drže ne sme privoščiti. Slovenija lahko po dolgem času dobi pozitiven, v bistvu od nature vsiljen razvojni program in v iskanju novega ekološkega ravnotežja najde nov smisel. Namesto nas tega ne bo napravil nihče drug. Če bo leva sredina vzela ekološko agendo za svojo, bo storila, kar zahteva čas. Pokazala bo, da je drugačna, koristila bo sebi, predvsem pa Sloveniji.