Naslovna tema / Negativna selekcija

Znanost naj bi bila temelj razvoja, dobrobiti in blaginje. Vsi politiki prisegajo na modrost in stroko. Za področje znanosti je v Sloveniji pristojen direktorat za znanost, ki ga je še pred nekaj meseci vodil dr. Tomaž Boh. Boh spada med najbolj izkušene slovenske uradnike v znanstveni politiki. Za seboj ima skoraj dve desetletji dela na tem področju. V preteklosti je bil zaposlen na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost, kjer se je ukvarjal z analizami slovenske in evropske znanstvene politike, kazalniki raziskovalne in razvojne dejavnosti, z mednarodnim sodelovanjem ter evropskimi raziskovalnimi programi. Pred tem je na ministrstvu šest let vodil sektor za znanstveno politiko, bil je tudi državni sekretar, pristojen za znanost. Boh je bil eden najbolj izkušenih strokovnjakov v državni upravi, pristojen za eno najzahtevnejših področij.

A ni več. Nova vlada je julija Boha razrešila in na njegovo mesto imenovala Andreja Vastla. Kdo je Andrej Vastl? Sam se predstavlja kot magister javne uprave in strokovnjak za digitalno preobrazbo, kot poznavalec obrambnih sistemov, kriznega upravljanja in kritične infrastrukture. Na mesto vršilca dolžnosti generalnega direktorja za znanost je namreč prišel iz vojske, je strojni tehnik, diplomiral pa je iz plavanja. Da, iz plavanja. V diplomski nalogi, ki jo je napisal leta 2015, je analiziral »povprečne starosti plavalcev na svetovnem prvenstvu v Šanghaju leta 2011, olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 in svetovnem prvenstvu v Barceloni leta 2013« v tehnikah plavanja prsno, kravl, delfin, hrbtno in mešano. Na podlagi teh podatkov je tudi izračunal povprečno starost vseh finalistov. Njegova diplomska obsega 187 strani športnih rezultatov.

Vodenje slovenske politike na področju znanosti prevzema strokovnjak za plavanje ter, tako kot Janez Janša, plezalec in gornik.

Njegovo poznavanje športnih rezultatov s področja plavanja seveda ni bilo odločilno, da ga je julija vlada imenovala na čelo slovenske znanstvene politike. Vastl je namreč tudi član SDS. Na lokalnih volitvah leta 2022 je na Jesenicah kandidiral na listi SDS in bil izvoljen v občinski svet. Junija 2023 je bil nato na kongresu SDS s podporo Janeza Janše izvoljen za predsednika Športnega foruma SDS. V tistem času je začel tudi pisati za časopis SDS Demokracija. In kar je morda res odločilno: Vastl v prostem času tudi pleza in hodi v gore, tako kot Janša. Vodenje slovenske politike na področju znanosti prevzema torej strokovnjak za plavanje ter, tako kot Janez Janša, plezalec in gornik. Vastlov primer je sicer eden izmed številnih podobnih. Kot so ta teden izračunali kolegi na portalu Oštro, je nova vlada v zadnjih treh mesecih opravila že 258 imenovanj v državni upravi, javnih zavodih, agencijah, podjetjih v državni lasti. Ena od značilnosti novih imenovanj je, da pri njih bolj kot kaj drugega šteje politična lojalnost. Ali natančneje, čaščenje kulta Janeza Janše.

Na funkcionarskih delovnih mestih je to sicer sprejemljivo. So pa takšna imenovanja sporna na položajih, kjer politična pripadnost ne bi smela šteti. A prav temu smo sedaj priča. Vastl ni izjema. Če ostanemo še naprej na področju šolstva: julija je bila za vršilko dolžnosti generalne direktorice direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih na ministrstvu za izobraževanje imenovana Alenka Helbl. V preteklosti je bila učiteljica slovenščine in nemščine – med letoma 2002 in 2022 je poučevala v Šolskem centru Slovenj Gradec. Kar niso pomembne reference za strokovno vodenje srednješolske politike. Je pa bila v zadnjem mandatu poslanka SDS v državnem zboru, kjer se je seveda ukvarjala s šolstvom. Razlog, zaradi katerega jo je vlada sedaj imenovala na čelo šolskega direktorata, pa je očitno precej banalen: Alenka Helbl namreč na zadnjih volitvah ni bila izvoljena za poslanko in je potrebovala službo. Nadomestila pa bo Branko Hrast Debeljak, dolgoletno ravnateljico Gimnazije Tolmin, večkrat nagrajeno za delo v vzgoji in izobraževanju, katere primanjkljaj pa je, da po javno dosegljivih informacijah ni članica nobene stranke.

Naslednje področje, kjer praviloma politika nima kaj iskati, je zdravstvo. Ker virusi in bakterije ne razlikujejo ljudi po političnem prepričanju, v vrhove zdravstvenih institucij praviloma imenujemo člane svetov, katerih glavna referenca ni politična lojalnost, ampak znanje. Doslej je veljalo, da člane svetov zdravstvenih zavodov komisija na ministrstvu za zdravje preseje glede na izkušnje s področja zdravstva ali vodenja večjih sistemov pred izborom na vladi, hkrati je še pred slabim mesecem veljalo, da vlada že imenovanih svetnikov ne more odpoklicati brez utemeljenih razlogov. A sedanja vlada je ta pravila obrnila na glavo: sprva je odpravila točkovanje kandidatov za svetnike, v naslednjem koraku pa spremenila pravilnik o odpoklicu svetnikov, tako da lahko po novem vlada svetnike zamenja po prosti presoji, brez utemeljitve. In v skladu s tem so se prejšnji teden že začele prve zamenjave. Vlada je za začetek zamenjala svetnike v bolnišnici Slovenj Gradec, na Onkološkem inštitutu in seveda v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.

Najpomembnejše so seveda zamenjave v UKC Ljubljana. Vlada je prejšnji teden odpoklicala izkušeno Irmo Gubanec, Tomaža Slano, Igorja Alfirevića in Suzano Bolčič Agostini ter na njihove položaje imenovala Andreja Lampeta, Simono Kaučič, Janeza Remškarja in Matjaža Trontlja. Kdo so novi svetniki? Od zamenjanih je bil le Slana član Gibanja Svoboda, nova skupina pa je jasno povezana s strankami sedanje koalicije, s SDS, NSi in SLS. Simona Kaučič je bila na primer na parlamentarnih volitvah marca 2026 kandidatka SDS, referenc iz zdravstva pa nima. Dejansko ima negativne reference: v preteklosti je bila 15 let zaposlena na finančni upravi, na nižjem delovnem mestu, v času tretje Janševe vlade, oktobra 2020, pa je prišla na urad za preprečevanje pranja denarja, kjer je v času direktorja Damjana Žuglja vodila sektor za sumljive transakcije. A leta 2022 je dobila izredno odpoved, nacionalni preiskovalni urad jo je nato kazensko ovadil zaradi suma zlorabe uradnega položaja, specializirano državno tožilstvo pa je, kot so nam odgovorili, leta 2024 proti njej vložilo zahtevo za uvedbo sodne preiskave. Politična pripadnost Simone Kaučič stranki SDS je torej močnejša od dejstva, da je utemeljeno osumljena hujših kaznivih dejanj.

Ena od značilnosti novih imenovanj je, da pri njih bolj kot kaj drugega šteje politična lojalnost. Ali natančneje, čaščenje kulta Janeza Janše.

Podobno pravilo lahko zasledimo pri preostalih: Andrej Lampe, sicer bivši vodja zdravstvenega doma v Ribnici, je član SDS, Trontelj pa je dolgoletni funkcionar NSi. Bil je predsednik sveta NSi, predsednik občinskega odbora NSi Grosuplje, član izvršilnega odbora in ožjega kolegija predsednika stranke in tako naprej. Tudi on ima negativno referenco: več kot dvajset let je bil zaposlen v komercialni zdravstveni zavarovalnici Vzajemna, katere interese je javno zagovarjal. Je zagovornik zasebnega, ne pa javnega zdravstva. Zagovarja vključitev zasebnih izvajalcev in koncesionarjev v javno financirano zdravljenje, zagovarja odpravo monopola ZZZS. In tukaj je še Janez Remškar. Sicer vidni član SLS je v preteklosti resda zasedal vse mogoče vodstvene funkcije v zdravstvu: bil je strokovni in poslovni direktor jeseniške bolnišnice, nadzorni zdravnik in svetovalec vodstva ZZZS, direktor direktorata na ministrstvu za zdravje, predsednik sveta in svetovalec vodstva UKC Ljubljana. A kirurg Erik Brecelj z Onkološkega inštituta, bivši predsednik strateškega sveta za zdravstvo, ki Remškarja dobro pozna še iz časa, ko je bil ta generalni direktor Onkološkega inštituta, o njem nima dobrega mnenja. Brecelj nam je povedal, da je Remškar »sramota« slovenskega zdravstva ter zastopnik »nesposobnih in kriminalnih zdravstvenih politik«.

V zdravstvu bo do še obsežnejših menjav prišlo jeseni. Takrat lahko pričakujemo tudi veliko zamenjavo kadrov v državnih gospodarskih družbah. A za zdaj lahko ta cunami spremljamo v državni upravi. In znotraj te je najhuje na ministrstvu za kulturo. Po imenovanju za ministrico je Ignacija Fridl Jarc začela obsežne kadrovske rošade, ki so doslej prizadele že 83 od približno 150 zaposlenih na ministrstvu: 42 delovnih mest so kar ukinili in 37 uvedli na novo. Namen takšne reorganizacije je po besedah enega od zaposlenih na ministrstvu, ki ne želi biti imenovan, jasen: »Vidno je, da želijo odločevalske zadeve skoncentrirati v samem jedru vodstva in izolirati kadre, za katere menijo, da so drugačnega političnega prepričanja.« Posledično so nekateri dobili nove naloge, povsem nepovezane z njihovimi pristojnostmi, nekatere službe so umetno napihnili, nekatere naloge so ostale brez izvajalcev, del zaposlenih pa so celo preselili s sedeža ministrstva na Maistrovi 10 v dislocirano enoto na Metelkovi 4.

Kot izhaja iz nove sistematizacije, je nova ministrica Informacijskodokumentacijskemu centru za dediščino, kjer je še nedavno delalo sedem zaposlenih, dodala kar šest novih stalnih delovnih mest. V službo za upravno poslovanje, splošne zadeve in informatiko, ki je dejansko podporna služba ministrstva in katere del je tudi vložišče, so preselili tri največje strokovnjake, prej pristojne za razvoj kulturnih politik. Nekateri primeri so tudi tragikomični: po ukinitvi direktorata za razvoj kulturnih politik je ministrica celotno kulturno-umetnostno vzgojo priključila računalničarjem oziroma službi za digitalizacijo na področju kulture, kjer pa po naših informacijah v vodstvu ne vedo natančno, kako naj si z novimi kadri pomagajo. Ne gre za nepremišljeno potezo: k informatikom jih ministrica sicer ni priključila zaradi vsebinskih razlogov, ampak zaradi tega, ker imajo ti sedež zunaj matične stavbe, v dislocirani enoti. Želela jih je odmakniti od središča odločanja.

Na ministrstvu za kulturo so strokovnjake za umetnostno vzgojo priključili računalničarjem, kjer ne vedo, kako naj si z njimi pomagajo. Samo zato, da so daleč od ministrice.

S takšnim revanšizmom je Ignacija Frid Jarc sicer povzročila kopico krivic in novih težav. Nekatere naloge, za katere je prej skrbelo ministrstvo, so se pri »selitvi« preprosto izgubile oziroma iz nove sistemizacije ni več mogoče jasno ugotoviti, kam so prešle in kdo je zanje odgovoren. Tak primer je verska svoboda. Zanjo je bil nekoč pristojen posebni urad, sicer še nastopa v imenu enega od sektorjev na ministrstvu, a pristojnosti na tem področju nima nobeden od zaposlenih. Z ministrstva so nam na naše vprašanje odgovorili, da v tem trenutku »poteka usposabljanje in prenos nalog na druge javne uslužbence znotraj službe«, kar tudi priča o rokohitrskih odločitvah. Zaposleni, s katerimi smo govorili, omenjajo kaos: nepravniki dobivajo pravniške zadolžitve, mnogi dobivajo navodila iz različnih enot, pri posameznih zadevah ni jasno, kdo jih vodi in kdo je zanje odgovoren, pri nekaterih so naloge podvojene. To seveda ni normalna politična tranzicija.

Z vprašanjem, kaj se na ministrstvu dogaja, smo se obrnili na sindikat delavk in delavcev ministrstva za kulturo, ki ga vodi Barbara Žižić Baumgartner. Ta je potrdila, da na ministrstvu poteka obsežna reorganizacija dela in da imajo na sindikatu k njej precej pripomb: »Na ministrstvu za kulturo je ogromno ljudi, ki svojega dela ne razumejo samo kot službo. Sem so prišli, ker so strokovnjaki za umetnost, dediščino, medije in druga področja in ker so verjeli, da lahko s svojim znanjem nekaj prispevajo k boljši državi in družbi. Nekateri so tukaj desetletja gradili znanje, izkušnje in strokovne povezave, ki jih ni mogoče čez noč nadomestiti. Zato se mi zdi problematično, če politika zaposlene obravnava predvsem kot kadre, ki jih je mogoče prestavljati in menjavati, njihovo strokovno znanje pa je dragoceno le takrat, ko se ujema s trenutno politično agendo,« nam je opisala njihovo temeljno stališče. V sindikatu politiki priznavajo pravico, da določa smer in prednostne naloge ministrstva, »a dobra državna uprava potrebuje tudi strokovnjake, ki si upajo povedati svoje stališče, ne da bi za kritiko dobili etiketo politične opozicije«, nam je odgovorila diplomatsko.

Z novo ministrico je prišla tudi nova politika. V novoreku ministrstva za kulturo lahko namesto »priprave gradiv za nacionalna stališča« zasledimo priprave za »slovenska stališča«. Iz sistemizacije nalog je bilo črtanih tudi več nalog, povezanih z manjšinami. A za temi ideološkimi spremembami je mogoče prepoznati tudi precej bolj vsakdanjo, poslovno logiko: direktorje direktoratov na ministrstvu za kulturo kadrovsko usmerja državna sekretarka Uršula Menih Dokl, ki je bila dolga leta pristojna za odnose z javnostmi v Gorenju, kasneje pa je postala direktorica Kreativne baze, enega od podjetij, katerih solastnik je Mitja Čander. To podjetje je v preteklosti prek PR-pogodb črpalo denar iz številnih kulturnih ustanov. Tudi direktorat za kulturno dediščino po novem vodi Viljem Leben, nekdanji ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, ki mu prejšnja ministrica Asta Vrečko ni namenila še enega mandata, potem ko je računsko sodišče ugotovilo, da je bilo sodelovanje s podjetjem Kreativna baza pod njegovim vodstvom sporno. Novi kadri torej niso nujno »desni«, ampak del nekakšne klike. Pod krinko nestrokovnih menjav se dejansko skriva brezbarvni biznis.

Še bolj je to očitno pri zdravstvu. Zakaj želi nova vlada prek zamenjave svetnikov v UKC zamenjati generalnega direktorja Marka Juga, je jasno – ne gre za drugačno politiko v ozkem pomenu besede, za neki drug zdravstveni program, ampak je Jug moteč, ker je kot eden redkih generalnih direktorjev sprejel številne ukrepe, ki zasebnikom v zdravstvu in vsem tistim, ki bi se radi obesili na tok denarja, prihajajoč od zavarovancev, niso pogodu. Po skoraj desetletju blokad mu je uspelo nabaviti štiri nove naprave za magnetno resonanco, kar je področje, ki so ga v zadnjih letih prav zaradi starih naprav v UKC prevzela zasebna diagnostična podjetja, saj v UKC te storitve niso bile na voljo. V UKC so pod njim skorajda potrojili količino materiala, ki ga po novem kupujejo na podlagi javnih naročil, torej veliko bolj transparentno. Da so to dosegli, pa so morali zamenjati celotno ekipo zaposlenih v nabavni službi, kar je ponovno prizadelo mnoge zdravstvene zasebnike.

Vse to kaže, da z novo vlado ne dobivamo le drugačne kadrovske politike. To niso običajne kadrovske zamenjave, to je napad na stroko in na neodvisnost institucij.

V preteklosti smo v Sloveniji poskušali zgraditi zid med politiko in neodvisnimi institucijami. V gospodarstvu naj bi direktorje nastavljali in odstavljali neodvisni nadzorniki, v zdravstvu neodvisni svetniki, v šolstvu neodvisni člani upravnih odborov. A v zadnjih letih so ta načela, razen pri določenih izjemah, kot je RTV Slovenija, razvodenela. Predvsem desne vlade, začenši z vlado Andreja Bajuka leta 2000, ki so ji sledile tri Janševe vlade, so poskrbele za obsežne kadrovske cunamije. Nekoč, do leta 2006, je bilo nepredstavljivo in tudi zakonsko nemogoče, da bi nova vlada zamenjala vse vodje direktoratov, vse generalne sekretarje, številne načelnike upravnih enot – kot se je to zgodilo sedaj. Nato je bilo sprejeto pravilo, da vlada to lahko stori v prvem letu vladavine na podlagi kriterija »osebnostne kompatibilnosti« s politično imenovanimi funkcionarji, kot je to zakonodajno spremembo leta 2006 utemeljil tedanji minister za javno upravo Gregor Virant. In po tem je bil vdor politike vse širši. V tem trenutku še velja, da morajo politično imenovani direktorji direktoratov skozi sito uradniškega sveta, v katerem sedijo profesorji, predstavniki zaposlenih in sindikatov. A nova vlada bo ukinila tudi uradniški svet.

Vse to kaže, da z novo vlado ne dobivamo le drugačne kadrovske politike. To niso običajne kadrovske zamenjave, to je napad na stroko in na neodvisnost institucij.

Priča smo pohodu politike po neodvisnih institucijah. Najbolje je ta pojav verjetno opisal Tomaž Mastnak ob nastopu prve vlade Janeza Janše leta 2004. Kar je tedaj zapisal, še vedno drži: »Ti ljudje, ki snujejo in izvršujejo pohode skozi institucije, so ljudje brez posebnosti. In ravno zato, ker so ljudje brez posebnosti, lahko uspejo in korakajo skozi institucije le, če so združeni v imenu politike … Nekateri so malo bolj premeteni od drugih, nekateri malo bolj maščevalni, nekateri bolj grabežljivi, nekateri za spoznanje bolj pokvarjeni, nekateri nekoliko bolj malenkostni, nekateri malo bolj zagrenjeni, nekateri spet nasilnejši in bolj stremuški od povprečja, nekateri arogantnejši, nekateri imajo malenkost boljši spomin za nekatere reči od tistih okrog sebe, nekateri malo več vzdržljivosti, nekateri debelejšo kožo, močnejši želodec in krajšo pamet od drugih in tako naprej, ampak vse to je še vedno sivo povprečje ali še kaj manj.«