Žive meje / N'toko: Izgon

Ko gre za hitro, učinkovito, nepreklicno uvajanje političnih sprememb, se je s sedanjo vlado težko kosati. Politični prostor preplavlja z vrtoglavo količino šokantnih potez, ki jim javnost sploh ne more slediti. Tako smo sredi avgusta prvič videli tudi predlog novele zakona o tujcih, ki za tuje delavce podaljšuje rok za združevanje z družino na tri leta in hkrati ukinja brezplačne izpite iz znanja slovenskega jezika. Predlog ne bi mogel biti bolj kontradiktoren: država, ki od tujcev zahteva popolno integracijo in vključitev v vsakdanje družbeno življenje, se z vsemi silami trudi, da jim ta proces oteži. A komaj so v medije prišle prve kritike strokovne javnosti, je zakon že dobil nove dodatke. Brez kakega posebnega oznanila ali utemeljitve je vlada vanj dopisala člene, ob katerih vsi dosedanji predlogi delujejo blagohotno: tujci, ki želijo podaljšati dovoljenje, bodo morali po novem izkazovati dvakrat višja sredstva za preživljanje. In ravno ta arbitrarni, na videz tehnični in ekonomistični dodatek bo usodno zaznamoval življenje desettisočev delavcev ter brutalno pretresel slovenski trg dela.

Da bi razumeli, kako kolosalne spremembe prinaša ta vladna inovacija, je treba najprej razumeti, kako je sistem deloval do zdaj. Tujci so morali za pridobitev in podaljšanje dovoljenja za bivanje dokazovati, da imajo vsak mesec na računu vsaj toliko prihodkov, kolikor znaša naša socialka, torej 507 evrov. Enako merilo je veljalo za vsakega odraslega družinskega člana: če je želel mož pripeljati ženo, je moral na mesec zaslužiti vsaj dve socialki oziroma 1014 evrov neto (prejšnja Janševa vlada je poskrbela, da se k temu ne prišteva več povračilo za malico in prevoz), če pa je imel poleg tega še dva otroka, se je to zvišalo na 1654,22 evra itd. Ta zahteva naj bi zagotavljala, da tujci ne bi postali finančno breme države (to je absurd, saj tujci nimajo nobene pravice do socialne podpore, če niso najprej delali vsaj pet let in izpolnili pogojev za stalno prebivanje). Dejansko pa je ta zahteva opravljala nalogo omejevanja števila tujih družin in delavce silila v bolj podrejen položaj. Razumeti je namreč treba tudi sestavo tuje delovne sile v Sloveniji: ogromen delež je prejema znesek blizu minimalne plače, torej 1000 evrov neto, tisti brez davčnega rezidentstva pa še manj. Že danes se torej dogaja, da delavec zaradi kratkega prehodnega obdobja, ko išče novo službo, zaradi goljufije šefa ali bolezni izgubi pravico do bivanja z družino.

Zdaj pa pomislimo, kaj prinaša Janševa zaostritev teh meril: iz nam popolnoma neznanih razlogov se bodo zahtevani zneski podvojili. To pomeni, da bo večina tujih delavcev že zase težko izpolnila merilo zadostnih sredstev, da pa bi pripeljala kakega družinskega člana, bi morala zaslužiti vsaj tretjino višjo plačo! Ta cenzus postaja še višji za tujce, ki se prijavljajo za dovoljenje za stalno prebivanje – starši z dvema otrokoma bi potrebovali kar 4059 evrov neto prihodkov, da bi lahko ostali v Sloveniji! Koliko ljudi pri nas ima tako plačo? Vlada pa se ni ustavila pri tem: tudi če bo družini uspelo čudežno napraskati toliko denarja, bodo družinski člani za podaljšanje vizumov že v prvem letu potrebovali opravljen zahteven izpit iz slovenskega jezika na ravni A2, za dovoljenje za stalno prebivanje pa kar B1. In ne pozabimo, vlada hkrati ukinja sofinanciranje izpitov in že danes je izpitnih rokov premalo in se na prijavo čaka vsaj pol leta. Gre torej za načrtno postavljanje pogojev, za katere vlada vnaprej ve, da jih ni mogoče izpolniti, pri čemer k tej neizpolnljivosti dejavno prispeva tudi sama.

Posledice zakona so jasne: več deset tisoč ljudi dobesedno čez noč ne bo več izpolnjevalo pogojev za bivanje v Sloveniji. Zakon, ki naj bi vpeljeval »boljšo integracijo« in skrbel za »socialno stabilnost tujih družin«, ni nič drugega kot odlok o množičnem izgonu. Ljudje, ki so leta in leta garali v Sloveniji in si vmes ustvarili družino, bodo nenadoma obveščeni, da ne izpolnjujejo meril za bivanje tu. Ljudje, ki od države niso nikoli prejeli centa, vsa leta pa so plačevali davke in prispevke, bodo seznanjeni, da so »breme« in morajo zapustiti Slovenijo. Ljudje, ki so se vključili v okolje in katerih otroci hodijo v slovenske šole, bodo zdaj ilegalizirani. Zakon spreminja delavce in njihove otroke v kriminalce. Ne zato, ker ne bi spoštovali zakonov ali se ne bi vključili v družbo, ampak zato, ker so se vključili preveč – ker so predolgo vztrajali tu in postali preveč domači. Česa takega v Sloveniji nismo doživeli že od izbrisa. In podobno kot izbris se ti ukrepi sprejemajo v tišini, po hitrem postopku, z zgolj nekaj dnevi javne obravnave. Podobno kot izbris bo tudi ta zakon kasneje postal temelj za pregon in zapiranje nedolžnih ljudi.

Tujci bodo seveda začeli odhajati sami. Toda odhajali bodo predvsem tisti, ki so že dolgo v Sloveniji, ki so že vključeni in hočejo zdaj ustvariti dostojno življenje zase in za svojo družino. Ne le fizični delavci, ampak tudi strokovnjaki, varilci, kuharji, poštarji, oskrbovalci v domovih, mehaniki, zdravstveni delavci, šoferji, lastniki malih podjetij … Ljudje, brez katerih se gospodarstvo takoj sesuje. Na udaru so univerzitetni profesorji in čistilke. Vlada bi jih rada zamenjala z začasnimi delavci iz Azije, ki naj bi prišli delat iste stvari za še manj denarja, a tudi te bo pod sedanjimi pogoji nemogoče privabiti. Če zakona ne ustavimo, bo za nemoralno nacionalistično izživljanje države hočeš nočeš plačala celotna družba. Morda bo Slovenija začela razumevati nepogrešljiv prispevek tujih delavcev šele, ko jih ne bo več.