Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Skrivnost turizma

Turizem je letos na globalni in lokalni ravni dokazal svojo pregovorno trdoživost in prilagodljivost. Ne samo, da je dokazal odpornost proti novi geostrateški krizi sveta, naftnim pretresom in vojnam, ampak je postal znanilec družbenega iskanja normalnosti. Ljudje želijo potovati, premagovati različnosti, turisti nehote prinašajo psihološki upor proti delitvam in razdvajanju sveta. V svetu geopolitične fragmentacije turizem ostaja eden redkih, toda vplivnih globalnih povezovalcev, nekakšen antipod geopolitičnim delitvam. Že desetletja je globalni ambasador miroljubnega sožitja in v tem je njegova politična privlačnost in hkrati ekonomska trdoživost. Ne rešuje in ne odpravlja konfliktov, zgolj odpira prostor človeškega povezovanja. Njegova ekonomska odpornost tiči v iskanju družbene normalnosti. Ne potujemo, ker imamo denar in prosti čas, temveč ker želimo premagovati negotovost vsakdanjega življenja. Politika govori o konfliktih, ekonomija o krizah, ljudje pa odgovarjajo s potovanji v vznemirljivi svet drugačnosti. In bolj ko je svet nestabilen, večja je vrednost tega turističnega doživetja. Tudi v Sloveniji.

Leto 2026 je dober dokaz tega. Vojna na Srednjem vzhodu je prizadela regionalni promet in turizem, WTTC je škodo ocenil na 600 milijonov dolarjev na dan, a so druga področja nadomestila turistično povpraševanje. Turistična dejavnost kljub vojnim žariščem in dražjemu počitnikovanju ohranja rast, višjo od treh odstotkov na svetovni ravni. Leta 2025 so se popolnoma vrnile turistične dejavnosti, rekordnih 1,5 milijarde turistov je preseglo raven pred pandemijo, skoraj 250 milijonov Evropejcev, 65 odstotkov prebivalstva, je opravilo vsaj eno potovanje s prenočitvijo. Svetovna turistična panoga naj bi bila letos vredna 12 tisoč milijard dolarjev z okoli 376 milijoni delovnih mest, skupaj približno 9,9 odstotka svetovnega BDP. Za nameček turistični BDP kljub krizam raste hitreje od svetovnega gospodarstva. Toda impresivni podatki niso vse. Turizem vedno znova premaguje politične polarizacije in gospodarsko negotovost. Ko Trump v ZDA z zapiranjem meja pred neželenimi tujci in s carinami povzdiguje nacionalno suverenost, Američani potujejo, samo v EU naj bi jih leta 2026 prišlo rekordnih 30 milijonov. Politika gradi meje, turistična ekonomika jih podira. Soobstoj političnega nacionalizma in globalnega turizma je izvrsten dokaz njegovega kozmopolitizma.

Podobno velja za evropski prostor, kjer je schengenski režim kljub težavam zaradi migracij še vedno pomemben vzvod odprtosti in svobode gibanja evropskih turistov. Politična Evropa se zapira pred neželenimi tujci, ostaja pa turistično odprta navznoter in navzven. Evropski turizem raste skoraj trikrat hitreje od preostalega gospodarstva. Seveda obstaja paradoks, da v EU ljudje na eni strani podpirajo strožjo migracijsko politiko, hkrati pa žele svobodno potovati in živeti z odprtimi mejami. Eno je torej doživljati EU kot politični projekt varnosti, nekaj drugega pa doživljati jo kot civilizacijski okvir svobode gibanja. Turizem je zato svojevrsten tihi politični upor proti kulturi zapiranja Evrope. Je množična praksa želene svobode gibanja in odprtosti. EU postaja vse bolj birokratska in militantna, varnostno zaprta in ksenofobična, turizem pa ponuja drugačno doživljanje evropejstva na podlagi mobilnosti in kakovosti življenja. Država postavlja meje in kategorizira ljudi, turisti jih s potovanji presegajo. Turizem abstraktne državljane spreminja v konkretne doživljajske ljudi. EU s turizmom ni zgolj politična entiteta, temveč skupen življenjski prostor konkretnega druženja in povezovanja. Turizem je zato infrastruktura evropske legitimnosti in pristne demokratičnosti EU.

To torej niso zgolj podatki o prihodih in odhodih, prenočitvah in porabi, prihodkih in dobičkih, delovnih mestih in rasti BDP. Poslanstvo turizma ni industrija storitev, temveč civilizacijski proces povezovanja. Je panoga svobode gibanja, način medsebojnega spoznavanja, povezuje ljudi tam, kjer jih politika ločuje. To politično razsežnost turizma kot prostora srečevanja in povezovanja, odprtosti in svobode smo v Sloveniji sredi razprtij, ločevanja in ksenofobije spregledali. Največja prednost slovenskega turizma je v raznolikosti na majhnem prostoru, ni množičen, temveč bolj butičen, stavi na višjo kakovost in dodano vrednost. Celoletni turizem ima bolj raznolik turistični portfelj in je odpornejši. Strateški cilj štiri milijarde evrov turističnega priliva se zdi uresničljiv. Seveda, če nam bo pri enakem številu turistov uspelo povečati porabo, podaljšati bivanje in izboljšati celoletno zasedenost. Manj je več je nova formula slovenskega turizma.

Velikost še ni razvojna moč turistične panoge. Skupen učinek turistične dejavnosti pri desetini BDP in dobrih treh milijardah dodane vrednosti ne prinaša tudi desetine želene rasti produktivnosti. Rezerv na posameznih destinacijah, zlasti pri povezovanju ponudbe in trženju, je še veliko. Tudi pri merjenju turistične dejavnosti, kjer bi potrebovali nekakšen »turistični BDP« izbranih kazalnikov. Sistematično merjenje je namreč temelj upravljanja in vodenja kakovosti slovenskega turizma. Razvojna usmeritev je jasna: z boljšim upravljanjem turističnih tokov povečati ekonomsko in družbeno vrednost turizma pri hkratnem omejevanju prostorskega in okoljskega odtisa. Preprosto, a težje uresničljivo.