»Življenje bo obstalo. Vprašanje pa je, ali bo to človeško življenje.«

Ajda Bračič (1990) je arhitektka, pisateljica in publicistka, ki ji je že literarni prvenec, zbirka kratke proze Leteči ljudje (2022, LUD Literatura), prinesel nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese ter nominacijo za najboljši literarni prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu. Marsikdo je zato upravičeno nestrpno pričakoval njen prvi roman, Kresničevje, ki je v zbirki LUD Literature Prišleki izšel lani. Tudi ta je bil odlično sprejet. V središče postavlja protagonistko Agnes, ki jo krivda in obžalovanje ženeta v gozd, v iskanje odtujene sestre, tam pa naleti na skrivnostno trojico, ki si je v želji po umiku od sveta ustvarila drugačne vrste skupnost. Za Kresničevje je prejela še eno nagrado kritiško sito in nato junija letos nagrado kresnik, ki jo za najboljši roman leta podeljuje časopisna hiša Delo. »Ta krivda je večplastna, osebna in kolektivna obenem, saj prepreda človekov odnos do bližnjih in do narave, ki bo – kruto in milostno dejstvo – preživela neizbežen propad sveta, kakršnega poznamo,« je v utemeljitvi zapisala žirija, ki je kot posebno odliko romana omenila širok razpon tem, s katerimi se avtorica ukvarja: od zapletenih družinskih odnosov in zamolčanih travm do (prenapetega) okoljskega aktivizma in manipulativnosti v medsebojnih odnosih. Zato ni šlo drugače, kot da smo se z Ajdo Bračič o širokem razponu tem pogovarjali tudi mi: spregovorili smo o krivdi in odpuščanju, eskapizmu in monetiziranju narave, koncu sveta in – če se malce pošalimo – taksistih romanopiscih.

V Kresničevju se gozd, kamor se zateče protagonistka Agnes, na trenutke kaže kot obljuba drugačnega, idiličnega, pristnejšega in preprostejšega življenja. Toda roman to predstavo postopoma spodkopava. Zakaj nas sploh tako privlači misel, da bomo v naravi lažje našli sebe, rešili težave?

Odmik od družbe je bil v zgodovini pogosto povezan z obredi prehoda in mejnimi stanji, v katerih naj bi človek osvojil drugačno perspektivo ali se vrnil z novo identiteto. V času, ki mu vlada neprestan informacijski šum, je po mojem odmik v naravo priročna fantazija, s katero se poigrava marsikateri preobremenjeni, utrujeni posameznik. Sprašujemo se, ali bi bilo v odsotnosti kopice mnenj in impulzov res mogoče zaživeti mirneje, bolj celostno, se spomniti, kako je biti človek, celo »začeti znova«. Deloma je to tudi moja osebna fantazija, ki me prevzema že večino življenja od selitve z vasi v mesto pri desetih letih. Ampak v romanu sem hotela ravno to idejo vračanja v bukolično podeželsko idilo vzeti pod drobnogled. Izkazalo se je, da je v marsikaterem primeru pretirana, umišljena, celo nemogoča. No, seveda je mogoče oditi živet v naravo, ampak doživetje ni in ne more biti podobno temu, kar si predstavljamo. V resnici si namreč ne želimo konca družbe ali izginotja mest, pač pa konca tega današnjega sistema, ki nas spravlja ob pamet.

Pravzaprav se tudi Agnes ves čas zaveda, da je njen umik privilegij. Zanimivo se mi je zdelo, ko ste v nekem intervjuju dejali, da je naša predstava o naravi kot prostoru miru, regeneracije in samospoznavanja pravzaprav precej razredno vprašanje.

Vsak, ki vsakodnevno živi z naravo in je od nje odvisen v smislu pridelka, varnosti, preživetja, vam bo povedal, da pri vsem skupaj ni prav dosti idile, pač pa predvsem veliko dela in odrekanja. Podobno bi verjetno povedali številni, ki so se na migracijskih poteh prisiljeni začasno skrivati v gozdu. Tudi partizani so imeli gozd radi, ampak se dostikrat lačni in premraženi v njem niso znašli po svoji lastni volji. Odhodi v gozd, ki se dogajajo v Kresničevju, pa so pravzaprav vsi prostovoljni, so posledica radovednosti in razočaranja. Agnes, Klara in drugi liki v gozd odhajajo, saj verjamejo, da jih tam čaka neki višji, morda pozabljeni smisel. Takšne vrste pričakovanja do narave pa so pogojena s tem, da so osnovne potrebe po preživetju izpolnjene, kar se ujema z lagodnim gmotnim položajem srednjega ali višjega sloja – tu govorim seveda nekoliko posplošeno. Ampak v teh ekonomskih, kulturnih, geografskih okoliščinah, recimo, je tudi narava pogosto komodificirana, zvedena na okolje, v katerem naj človek pač na hitro poišče notranji mir, da bo potem znova lahko dober podložnik in dober potrošnik.

V resnici si ne želimo konca družbe ali izginotja mest, pač pa konca tega današnjega sistema, ki nas spravlja ob pamet.

Ste imeli pri tem v mislih tudi neskončno turistično ponudbo butičnih oddihov v naravi, ki nam obljubljajo, da nas bodo pozdravili, tovrstna ponudba pa se je razpasla v pravo dobičkonosno panogo?

Seveda. Z načilnost današnjega sistema je, da je sposoben vsako stvar spremeniti v prodajljiv produkt. Mislim, da je zelo koristno za ljudi, če preživljajo čas v naravi, če si vzamejo čas za počitek, duhovnost in pristna doživetja – to se mi zdi odlično in spodbudno. Imam pa težavo s paketi in programi, ki oznamčijo in monetizirajo tako doživetje, s čimer nazadnje niso več namenjeni nikomur, ampak le ponovnemu perpetuiranju sistema. Resnično sem začudena nad ponudniki raznih trajnostnih, zdravilnih, ekoloških praks in doživetij, ki svoje dejavnosti mastno zaračunavajo, za njihovo promocijo pa na primer izkoriščajo umetno inteligenco ali služijo na račun drugih – trajnost je v resnici vedno tudi družbena. Mislim, da si veliko ljudi, ki na glas govorijo o trajnosti in okoljevarstvu, v resnici ni čisto na jasnem, kaj to pomeni. Tukaj gre za zares spolzek teren, kjer človek zelo zelo hitro zdrsne v norost ali vsake sorte radikalizem.

Lahko sploh govorimo o sobivanju z naravo, ne da bi pri tem človeka spet postavili v središče? Oziroma drugače: veliko govorimo, da bi morali »znova vzpostaviti stik z naravo«. Toda ali ni težava že v tej formulaciji: kot da smo ljudje od narave ločeni in se lahko po lastni volji odločimo, da se bomo z njo spet povezali?

Se strinjam, da taka formulacija že sama po sebi vzpostavlja del težave, saj človeka in naravo postavlja v antagonizem. Blizu mi je misel o povezanem planetarnem sistemu, kot jo recimo razvija francoski humanist Latour in ki problematizira razkol med naravo in družbo, pa tudi med znanstvenim in humanističnim odnosom do reševanja težav, kot ga je uvedlo moderno mišljenje. Zdi se mi, da se tudi v teoriji namesto dialektičnih nasprotij čedalje pogosteje pojavljajo zamisli o spektrih, mejnih območjih, prekrivanju identitet, ki ne dopuščajo vnaprejšnjega pripisovanja, ampak zahtevajo razmislek o vsakem posameznem primeru. Če se vrnem k vašemu vprašanju: človek in narava sta neločljivo povezana, vraščena drug v drugega. Govoriti o ločevanju ali zbliževanju je nesmiselno, saj nenehno vplivamo na naravo, narava pa na nas. Res je tudi, da se večino zgodovine nismo kaj dosti zmenili za to, kako vplivamo na naravo, a nas je bilo dosti manj in smo imeli dosti manj tehnologije: danes bi nas ravno preplet človeškega in naravnega moral še kako brigati. Ustvarili smo številna okolja, ki brez nas ne morejo ostati takšna, kot so, in spet druga, ki bodo zaradi naših posegov dolgoročno spremenjena. Da bi le dvignili roke, torej ni več realna možnost.

Gonilo Agnesinega odhoda v gozd je pravzaprav krivda: želi poiskati odtujeno sestro Klaro in se ji opravičiti, zgladiti spor. V romanu se tako sprašujete: do kam segajo korenine krivde? Bi lahko rekli, da vsi nosimo krivdo, če ne drugega, tisto podedovano?

Rekla bi celo, da je vsaj na Z ahodu krivda eden izmed gradnikov civilizacije. Podedovana krivda ali pa zgolj strah pred njo sta gonili, na katerih družba utemeljuje pravila življenja v skupnosti. Ravno zato je krivda zelo ambivalentno čustvo: če je umišljena ali posredovana, nas dela pasivne, po drugi strani pa nam pomaga razumeti, kako se obnašati do drugih, da jih ne bi prizadeli, kako ne biti vase zaverovani, sebični, brezobzirni. Za krivdo je potrebno osnovno samozavedanje. Zdi se, da je v današnjem svetu mogoče ravno pomanjkanje sposobnosti občutiti krivdo nekaj, kar bi nas moralo skrbeti.

Se vam zdi, da ženske krivdo občutimo močneje, pogosteje kot moški?

To je zelo mogoče, vsekakor se žensko vedenje pogosteje na ta ali oni način obsodi kot neprimerno in celo družbeno sankcionira. A vseeno ne bi želela odvračati pozornosti od krivde kot nečesa precej univerzalno človeškega, nečesa, kar nas prej kot na ravni spola ločuje na individualni ravni.

Prebrala sem vašo misel, da krivda ni altruistično občutje, ampak pravzaprav zelo sebično, saj človeka postavlja v nasprotje z drugim.

Ko občutimo krivdo, je ta vsaj deloma povezana z družbenimi pravili; brez pravil je ne bi čutili na enak način. Ko se izogibamo krivdi, delujemo dobro, smo boljši ljudje, ampak so vzroki za to predvsem samoljubne narave – ker ne bi radi, da nas družba disciplinira. Krivda je res hecna: po eni strani nas razločuje od drugih ljudi, nas zaznamuje in ožigosa, tako kot vsako individualno doživetje. Ob takšni individuaciji se marsikdo obrne navznoter, krivda ga spodbudi k še večjemu odvračanju od soljudi, kakor se dogaja tudi nekaterim osebam v romanu. Nekajkrat se ponovi misel, da vsako obžalovanje vodi v še več obžalovanja, s čimer sem seveda mislila, da je najprej treba razumeti in sprejeti svoja pretekla dejanja, če želimo v prihodnosti delovati drugače. Po drugi strani pa mislim, da je krivda, recimo ta, ki jo hipijevska skupnost čuti zaradi vloge človeštva pri uničevanju planeta, lahko tudi povezovalna, privede lahko do aktivacije in celo do večje sposobnosti empatije.

Začudena sem nad ponudniki raznih trajnostnih, zdravilnih, ekoloških praks, ki svoje dejavnosti mastno zaračunavajo, za njihovo promocijo pa na primer izkoriščajo umetno inteligenco.

Kako pa je z odpuščanjem? Res potrebujemo odpuščanje drugega ali moramo predvsem odpustiti sebi?

Odpustiti sam sebi je dosti lažje, če ti najprej odpusti kdo drug. Dober primer tega mehanizma so po mojem zakrament spovedi in sorodni obredi v drugih religijah, v katerih posvečen človek kot posrednik med posameznikom in bogom najprej prisluhne grehom, nato pa podeli odpuščanje. Mislim, da je za odpuščanje, tudi in predvsem za to, da odpustimo sami sebi, ključno, da svoja dejanja najprej artikuliramo, jih pozunanjimo in se s tem damo na razpolago drugi osebi. Podobno se zgodi na psihoterapiji. Ko smo se ljudje sposobni odpreti in drugemu pokazati svoje najtemnejše kotičke, je pol že narejenega. Torej: krivda je najmočnejša, ko se poveže s sramom.

Trojica, na katero Agnes naleti v gozdu, Sara, Joshua in Tulsi, si je ustvarila življenje stran od sveta, vendar ta skupnost ni tako preprosta in skladna, kot se zdi na prvi pogled. Kaj vas je zanimalo pri ljudeh, ki se odločijo za življenje zunaj ustaljenih družbenih pravil?

Zanimalo me je, kaj privede do takšne odločitve in kakšni vsakodnevni procesi so potem potrebni, da takšna skupnost obstoji. Sara, Joshua in Tulsi živijo v precej nedomišljeni, ne povsem funkcionalni utopiji, za katero še sami ne vedo povsem, kam naj bi vodila. Med njimi vladajo trenja, ki jih ne rešujejo odkrito. Preizkušanje alternativnih načinov bivanja je po mojem absolutno nujno, a je za to, da bi neka bivalna skupnost harmonično zaživela, treba kar precej temeljnih razmislekov, ogromno iskrenih sprotnih pogovorov in trdna izhodiščna načela. Pri njihovi gozdni skupnosti pa se zdi, da se niso zares daleč odmaknili od privzgojenih vzorcev, da so del družbe pravzaprav prinesli s sabo: skupaj živijo bolj ali manj zato, ker to godi njihovim značajem in nikoli zares prevprašanim načinom razmišljanja. Po mojem je pri gradnji alternative zelo pomembno, da se jasno zavedamo idej in vzorcev, ki jih že prinašamo s sabo. Za tiste, ki se jim ne moremo odreči, in teh ni malo, takšna je recimo krivda, je nujno, da jih zelo dobro prepoznamo.

Vas je zanimala tudi potreba, da si človek v odraslosti ustvari novo obliko družine in pripadnosti – še posebej, kadar je odnos s primarno družino zaznamovan z odtujenostjo ali travmo?

Mislim, da so me zanimali vsaka oblika drugačnih bivanjskih možnosti, ne nujno le izbrane družine, in načini, na katere so takšne skupnosti lahko dobre, pa tudi škodljive za posameznika. Nasploh je ena od osrednjih tem romana, kako delovati v skupnosti, kako biti hkrati individualen in kolektiven. Ko protagonisti razmišljajo o naravi, jih dostikrat presune to, da ne morejo biti zares kolektivni, zares mnogi – na način, kot je mnogobiten gozd, kot je mnogobiten roj čebel, kot je mnogobitna micelijska mreža, ki, čeprav vsebuje veliko med seboj ločenih entitet, deluje kot entiteta sama zase. Ljudi, ki nastopajo v Kresničevju, pa pri tej popolni predaji skupnosti vedno nekaj ustavlja, pa naj bodo to obžalovanje, sumničenje, ambicije ali kaj tretjega. Mislim, da je biti iskren do sebe in hkrati dober član skupnosti spretnost, ki se je moramo ljudje učiti vse življenje.

Trojica poskuša biti samozadostna, vendar se izkaže, da človek tudi v umiku od družbe ostaja odvisen od drugih. Je popolna samozadostnost po vašem sploh mogoča ali gre vedno za utvaro?

Spet malo abstrahiram, ampak: dobro vprašanje je, v kakšnem merilu je mogoče biti samozadosten. Kot posameznik to gotovo ne moreš biti – lahko si sicer pridelamo hrano in postavimo kočo, toda manjkali nam bodo nekatera znanja in spretnosti, ki jih lahko ponudijo drugi ljudje, predvsem pa nam bo manjkala sočlovekova družba. Podobno je po mojem v manjših skupnostih, ki imajo spet težave s pomanjkanjem znanj ali surovin za popolno samooskrbo, saj majhne skupine težko obvladujejo zadostno ozemlje, da bi na njem črpale vse, kar potrebujejo za delujočo družbo. To jih torej prisili k izmenjavi, trgovanju ali vojskovanju z drugimi skupinami, kar pa najbrž ni ravno strategija samozadostnosti. Pridemo torej do velikih zvez ljudi, recimo držav ali celin, ki trgujejo in se vojskujejo znotraj tega omejenega ozemlja, ne posegajo pa zunaj njega. A vseeno se izmenjave dogajajo zunaj njihovega nadzora, z vetrom, morskimi tokovi, meša se genski material – kaj se zgodi, če te izmenjave ni, pove Morova Utopija. Celo na planetarni ravni nismo samooskrbni, ves čas smo v odvisnosti. Menim torej, da je samozadostnost mit in da je vsaka stvar v neprestani izmenjavi s svojo okolico, brez katere je enostavno ni.

Podedovana krivda ali pa zgolj strah pred njo sta gonili, na katerih družba utemeljuje pravila življenja v skupnosti.

Tulsi, Sara in Joshua se pogovarjajo o koncu sveta. Vas je pri pisanju vodila dejanska misel na propad človeške civilizacije, na podnebno krizo, vojne, propad ekosistemov? Kako je za vas pisati, razmišljati o svetu ob vsem, kar se dogaja okrog nas?

Konec sveta pričakujemo že kar nekaj časa, a vsaj za zdaj se zdi, da se še ni uresničil; razen če si upamo misliti, da je že ta počasni zaton, v katerem živimo zdaj, pravzaprav konec. To ponavljanje grožnje, ki se nikoli ne uresniči, je nekaj res nenavadnega, saj se ljudje sčasoma na grožnjo navadijo in začnejo dvomiti o njeni utemeljenosti. Gre za ciklično ponavljanje, ki pa je vsakič malo drugačno, morda vsakič nekoliko slabše. Koncev sveta je bilo že toliko – menda ne bo res ravno ta pravi? In poplav, orkanov, požarov – pa nas menda ne bojo ravno letošnji pokončali? Podnebne spremembe se dogajajo že milenije – pa ja ne pravite, da smo ravno te povzročili ljudje? Politične smernice se menjajo že vso zgodovino – torej je povsem nesmiselno pričakovati, da se bodo ravno zdaj stvari zaostrile tako močno, da bi morali ukrepati vsi skupaj, kajne? Takšna sprijaznjenost je strašno varljiva, obenem pa je od sebe nemogoče pričakovati, da bi bil neprestano na preži, da bi neprestano sočustvoval z vsem planetom naenkrat. Moj odgovor na vse skupaj je bil torej, da sem napisala to knjigo, saj se mi je zdelo nevzdržno misliti na vse naenkrat. A pravzaprav ne vem, ali sem si z vsem skupaj kaj dosti olajšala vest.

Se vam zdi, da so današnje mlajše generacije prvič prisiljene resno razmišljati o možnosti, da bo prihodnost veliko slabša od sedanjosti?

Ravno za to ponavljanje gre: menim, da so zares prisiljene razmišljati o tem, ne vem pa, ali se to dogaja ravno prvič v zgodovini. Tudi lično napredovanje zgodovine proti razsvetljenstvu in sodobnosti, ki so nam ga vsaj v času moje mladosti poskušali predstaviti zgodovinski učbeniki, je po mojem iluzija. Prihodnost je bila večkrat slabša od preteklosti in obratno, je pa najbrž res, da imamo trenutno na razpolago najmočnejša sredstva za uničevanje vsega, kar so dosegle generacije pred nami in kar smo podedovali: okolja, civilizacije, vrednot.

Ko govorimo o podnebni krizi, pogosto govorimo o reševanju planeta. V romanu je zelo močna misel: »Narava lahko pozdravi samo sebe,nas pa ne več.« Planet bo očitno preživel tudi brez nas. Bi bilo  pravzaprav natančneje, če bi govorili o reševanju človeka? Si to sploh zaslužimo?

Prepričana sem – in na to, če se ne motim, kažejo tudi znanstvene projekcije –, da si bo planet tako ali drugače že opomogel. Življenje bo obstalo. Vprašanje pa je, ali bo to človeško življenje. Dopuščam možnost, da je za vse skupaj, z nami samimi vred, boljše, če človeštvo dolgoročno ne preživi. Strinjam pa se, da ljudje skoraj vedno, ko govorimo o okoljevarstvu ali reševanju planeta, s tem mislimo varovanje okolja, ki omogoča naše nemoteno življenje. Najraje bi varovali tisto, kar bi nam omogočalo, da še naprej izkoriščamo.

Če se ne motim, ste v nekem intervjuju dejali, da je roman po svoje vitalističen. Ste kljub vsemu, kar danes doživljamo, optimistični glede prihodnosti? Kaj vam daje moč, upanje?

Mislim, da je vedno, kljub vse mu, treba vztrajati in poskušati, da bi delali dobro in ustvarjali dober, prijazen svet. To sem mislila z vitalizmom: da se roman kljub porazu morda bolj radikalne ideje, ki jo poskušajo lansirati v gozdni skupnosti, konča z akcijo, čeprav je ta akcija absurdna, komična, povsem brez haska. Tudi nasploh v življenju, tudi v teh časih je po mojem dobro delovati tako, kot da še ni vse izgubljeno, in si iskreno prizadevati za boljšo skupno prihodnost, ne glede na to, kako pocukrano se to sliši.

Pred nekaj leti ste ustanovili Kajžo, nevladno organizacijo, v kateri se ukvarjate s trajnostnimi načini bivanja. Kako se je vaše delo, osredotočeno na prostor in arhitekturo, prelilo v razmišljanje o človekovem odnosu do narave v Kresničevju?

Pred leti sta se mi arhitektura in literatura zdeli popolnoma ločeni struji mojega ustvarjanja, z leti pa je čedalje bolj jasno, da gre za eno samo prakso, ki jo obravnavam na dva različna načina. Nobenega dvoma ni, da je Kresničevje nastalo tudi zato, ker sem se začela poglobljeno ukvarjati z raziskovanjem prenove starih hiš, sonaravne gradnje in drugih trajnostnih principov v urejanju prostora, tudi sobivanja in alternativnih bivalnih skupnosti. Vse zamisli, s katerimi sem se med branjem in raziskovanjem srečevala, sem postopoma procesirala tudi v literarni obliki. Moje delo v arhitekturi je bolj podobno zagovorništvu in aktivizmu, pri pisanju Kresničevja pa je šlo tudi za to, da sem si dopustila sama sebi postavljati vprašanja in dvomiti o smiselnosti teorij in praks, s katerimi imam opraviti.

Prepričana sem, da si bo planet tako ali drugače že opomogel. Življenje bo obstalo. Vprašanje pa je, ali bo to človeško življenje.

Nedavno je zakrožil video, v katerem nastopa sedanja ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc, ki je pred časom v intervjuju za Nova24TV poudarila, da morajo imeti umetniki, če želijo umetniško ustvarjati, v življenju neke izkušnje. »Izkušnja, da ležiš na domačem kavču in ti država plačuje prispevke, zagotovo ni neka eksistencialna izkušnja, iz katere bi lahko dosegel neko spoznanje, umetniško občutenje,« je dejala. Omenila je tudi tuje ustvarjalce, ki so po njenih besedah delali kot taksisti in iz tega ustvarili izjemne romane. Vi se primarno preživljate kot arhitektka in ste že za romaneskni prvenec prejeli nagrado kresnik – morda bi lahko rekli, da ste za ministrico idealna umetnica? Šalo na stran, kaj menite o teh besedah in koliko kompromisov ste morali pri pisanju in v življenju sprejeti, ker pisanje proze ni vaše primarno delo?

Ministričine besede so me prizadele, zdijo se mi ignorantske do resnične narave dela v umetnosti. Po eni strani implicirajo, da tisti, ki so gmotno preskrbljeni, ne morejo imeti življenjskih izkušenj, kar v nekoliko nenavaden položaj skupaj z vsemi dobro situiranimi funkcionarji postavi tudi ministrico samo, po drugi pa tudi to, da obstaja nekaj takšnega, kot je »prava« umetnost, in da takšna umetnost lahko nastane samo na podlagi težkih osebnih izkušenj, s čimer se nikakor ne morem strinjati. Samo upam lahko, da se bo med mandatom dikcija ministrstva spremenila in bo vodstvenemu kadru kdo pojasnil, kako dejansko deluje financiranje kulture v Sloveniji. Sama imam srečo, da me veseli več kot ena stvar, nikoli se nisem želela specializirati, pač pa uživam v več različnih nalogah hkrati. Menim, da moje delo v arhitekturi oplaja moje pisanje in obratno. A ta dvojnost je tudi posledica mojega ozadja, zrasla sem v pretežno delavski družini, kjer je bilo zgodaj jasno, da se bom brez povezav in finančnega zaledja težko odločila za kariero v umetnosti, saj sem morala predvsem delati za preživetje. Med študijem arhitekture sem delala v kavarni, v hotelu, kot prodajalka, kot osebna asistentka, kot scenografinja in še marsikaj drugega. Danes v obeh, v arhitekturi in v literaturi, še kar pogosto sodelujem pri projektih nacionalnega pomena, ki jih vodijo ugledne institucije, ter prejemam nacionalne literarne nagrade, pa mi kot samozaposleni v kulturi nobena izmed teh dveh karier ne prinese dovolj zaslužka, da bi si denimo lahko kupila stanovanje ali avto ali da bi lahko brez skrbi odšla na porodniški dopust in zaupala, da bom lahko otroka tudi primerno preživela. To je realnost – plačani prispevki mi omogočajo, da sploh lahko živim. Če bom v naslednjih štirih letih poleg pisanja romanov in postavljanja razstav primorana voziti še taksi, pa to gotovo ne bo spremenilo mojega veselja do umetnosti. Gre za oseben odnos do ustvarjalnosti in osvobojeno ozemlje, ki ga nikakršna družbena ureditev ne more spremeniti. Seveda pa bi to pomenilo, da bom napisala bistveno manj, kot bi lahko. Prvo knjigo, ki je tudi prejela dve nagradi, sem napisala šele, ko sem bila leta 2020 prvič v življenju redno zaposlena, saj je bilo takrat prvič zame eksistencialno poskrbljeno in sem lahko ob popoldnevih sploh razmišljala o literaturi – prej sem ves čas samo delala in študirala. Brez sistematične podpore ministrstva bi bilo kakovostne literature v slovenskem jeziku bistveno manj.

Kako nevarna se vam nasploh zdi retorika, da je za dobro umetnost treba trpeti, bivati na eksistencialnem robu ali se odpovedati neki stopnji varnosti in udobja? Se vam zdi, da takšna »romantizacija« umetniškega trpljenja pravzaprav deprofesionalizira pisateljski poklic?

Kdor si delo v umetnosti predstavlja kot navdahnjeno ekstazo trpinčenega posameznika, je kakšnih dvesto let za časom. Izkušnje so seveda pomembne, a še pomembnejše je konsistentno delo, preizkušanje, tudi neobremenjena igra. Tega se zavedajo vsi, ki so kdaj poskusili kaj napisati, posneti, naslikati, režirati, ustvariti na kakršenkoli način. Graditi je vedno težko in mukotrpno, uničevati pa enostavno in hitro – tako, kot se enostavno in hitro uničujeta zaupanje in infrastruktura, ki sta doslej obstajala v našem kulturnem prostoru.