V središču / Partnerji za umazana opravila

Uradniki na sedežu Frontexa v Varšavi so vajeni marsičesa. Na zaslonih spremljajo eno najpomembnejših begunskih poti v Evropo, to je pot po osrednjem Sredozemlju. Brezpilotniki in letala posredujejo posnetke čolnov, ki se znajdejo v stiski, smrtonosnih nesreč, včasih nasilja.

Toda kar so videli 12. oktobra 2025, je verjetno šokiralo celo njih.

Tistega dne je ribiški čoln prečil Sredozemsko morje proti severu. Na krovu je čepelo 140 ljudi, ki so odpluli z libijske obale, kot so pozneje v poročilu zapisali uradniki.

Tik za ribiškim čolnom je plula večja ladja. Pravzaprav mu je sledila. Na modrem ladijskem boku je bilo mogoče prebrati ime enote: Tarek Bin Zejad oziroma s kratico TBZ, to je ime zloglasne vzhodnolibijske milice. Organizacije za človekove pravice ji očitajo vojne zločine in grozodejstva. Na nekem videoposnetku je mogoče slišati ljudi na čolnu, kako po arabsko kričijo: »Obrnite se!« Zasledovalci so se zaleteli v ribiški čoln, poskušali so se vkrcati nanj, vihteli so kovinske kavlje za privlek čolnov. Po večurnem zasledovanju, piše v Frontexovem poročilu, so začeli streljati.

Milico TBZ nadzoruje Sadam Haftar. Skupaj z očetom Halifo, nekdanjim generalom iz obdobja libijskega diktatorja Moamerja El Gadafija, in bratom Haledom obvladuje vzhod države. Klan je vzpostavil državo nadzora, v kateri kritike utišajo, migrante pa zapirajo v taborišča za pridržanje.

Evropska komisija v odgovorih na novinarska vprašanja vse skupaj zanika. Nikoli nismo sodelovali s TBZ. Seveda formalno ne gre za sodelovanje s TBZ.

EU ne priznava vladavine Haftarjev, temveč vlado zahodnega dela razdeljene države. Z njo sodeluje tudi pri nadzoru migracij. Do Halife Haftarja je bila dolgo zadržana, saj ta med drugim tesno sodeluje z Rusijo. Še ne tako davno, leta 2020, je zaman poskušal zavzeti libijsko prestolnico Tripoli.

Evropska zadržanost se je razblinila, saj zdaj čolni z begunci ne začenjajo plovbe več le na zahodu Libije, temveč tudi na vzhodu, kjer vlada družina Haftar. Od tamkajšnje obale do Sicilije ali Krete je nekaj sto kilometrov. Zaskrbljenost narašča zlasti na grškem turističnem otoku, kjer so nekoč le izjemoma pristajali čolni z begunci: leta 2024 je tja prispelo okoli pet tisoč prosilcev za azil, lani so jih našteli že skoraj 20 tisoč. In nenadoma se je celo vodja milice zazdel kot nepogrešljiv partner.

Preiskovanje revije Spiegel in oddaje Report Mainz razkriva, kako se Evropa priklanja družini Haftar. Iz številnih internih dokumentov je razvidno, da želijo države članice EU financirati in opremiti njene ljudi. V Bruslju pripravljajo podrobne programe usposabljanja za vzhodnolibijsko obalno stražo, ki naj bi prestrezala migrante, še preden bi dosegli Evropo.

Tako se oblikuje partnerstvo, ki je moralno vprašljivo in nikakor ne deluje trdno. Podobno kot v Maroku in Tuniziji EU postaja odvisna od avtokrata, ki ima vse razloge, da severne sosede izsiljuje s čedalje številnejšimi izplutji. Raziskave kažejo, da Evropejci pod vodstvom Grčije in Italije sklepajo pakt s človekom, za katerega že vnaprej slutijo, da jih bo izsiljeval.

Verjetno lahko pripišemo zgolj Frontexu, da se 12. oktobra lani v Sredozemskem morju med Afriko in Evropo ni pripetilo še kaj hujšega. Letalo evropskega obmejnega nadzora je po radijski zvezi vzpostavilo stik z milico TBZ in Libijce vsakih pet minut opozarjalo, naj nehajo ogrožati migrante, dokler se pripadniki milice niso umaknili.

Naslednji dan je na pomoč končno prišla italijanska obalna straža. Begunski čoln se je sicilijanski obali približal na le 40 navtičnih milj.

Vodja nevrokirurškega oddelka v bolnišnici v Catanii Salvatore Cicero se dobro spominja tistega dne. Župan pristaniškega mesta Pozzallo ga je vnaprej opozoril, ko je izvedel za brodolomce. S čolna so pripeljali več poškodovanih, od tega tri s strelnimi ranami. Na Cicerovem urgentnem oddelku je pristal 15-letni Egipčan, ki ga je zadel top predmet. »Kosti lobanjskega svoda so se mu zarinile v možgane,« je povedal Cicero. Prizadet je bil center za govor in fant ni mogel več govoriti. Zdravniki so ga takoj operirali.

Seznam zločinov, ki jih očitajo pripadnikom milice TBZ, je dolg. Amnesty International je leta 2022 pisal o »katalogu grozot«: pripadniki milice naj bi bili več let samovoljno ubijali, mučili in posiljevali. Številne žrtve naj bi bile po navedbah organizacije izginile brez sledu.

Ljudje Sadama Haftarja so pomemben del varnostnega aparata v vzhodni Libiji. Po poročilih naj bi imeli koristi tudi od tihotapskih poslov na obali. Za Haftarje so migracije posel, je potrdil Wolfram Lacher iz fundacije za znanost in politiko Stiftung Wissenschaft und Politik. Zaslužijo z omogočanjem izplutij in s preprečevanjem teh.

Migranti že leta pripovedujejo o mučenju in zlorabah v libijskih taboriščih za pridržanje. Številni morajo plačati odkupnino, da jih izpustijo. Takšna taborišča so na zahodu in vzhodu države. Toda v Haftarjevem kraljestvu se skoraj nič ne zgodi brez vednosti vladajoče družine.

Strokovnjak Lacher je pojasnil: »Družina Haftar nadzoruje begunsko pot do Krete.« Enkrat pot odpre, drugič jo zapre. Najpomembnejše zanjo je politično priznanje, zato je še toliko bolj nerazumljivo, da se ji EU zdaj pusti izsiljevati.

EU je spregledala Haftarjevo preračunljivost, vendar očitno ne vidi drugega izhoda, kot da sodeluje z njim.

Milico TBZ nadzoruje Sadam Haftar. Skupaj z očetom Halifom, nekdanjim generalom iz obdobja libijskega diktatorja Moamerja El Gadafija, in bratom Haledom.

Na začetku julija je Nicola Orlando, posebni predstavnik EU v Libiji, kolegom za zaprtimi vrati pripovedoval o svojih izkušnjah z oblastniki. Tednik Spiegel in oddaja Report Mainz imata vpogled v zapisnik nemškega zunanjega ministrstva. Kot je mogoče razbrati iz njega, je tudi Orlando potrdil, da Haftarji migrante uporabljajo kot sredstvo za dosego cilja in so pravzaprav njihov poslovni model. Tako se je število izplutij proti Kreti občutno povečalo. »A EU doslej vzhodni Libiji ni mogla ponuditi ničesar, to pa se bo, upajmo, spremenilo.« Veleposlanik je namigoval predvsem na pomorsko misijo Irini. Države članice EU so jo začele leta 2020 po Haftarjevem neuspešnem napadu na Tripoli. Več držav članic, med njimi Nemčija, je v Sredozemlje poslalo ladje in letala. Uveljavile naj bi embargo na orožje, ki ga je OZN uvedel nekaj let prej. Cilj je bil popolna prekinitev preskrbe vojskujočih se strani, tudi Haftarja.

Zdaj, ko je mandat OZN za misijo potekel, jo EU usklajuje s svojimi interesi. Irini naj bi v prihodnje opremljala Haftarja in usposabljala njegove ljudi. Načrtovane so vaje na morju, kot je razvidno iz internih dokumentov, o katerih sta deloma poročali tudi organizaciji FragDenStaat in Statewatch. V obalnem mestu Bengazi naj bi EU glede na dokumente zgradila center za usklajevanje reševanja na morju. Poleg tega bo namestila novo radarsko postajo, da bi bilo mogoče prestreči več čolnov z migranti.

EU v svojih poročilih ne omenja, da bo tako še več ljudi spet končalo v taboriščih za mučenje, v katerih morajo taboriščniki plačati za svobodo. »Ne sme si privoščiti obotavljanja,« v načrtu usposabljanja piše italijanski poveljnik misije Irini Marco Casapieri. Sicer se bodo migracijski pritiski še povečali.

Strah EU pred nezakonitim priseljevanjem je očitno tolikšen, da zavrača tudi razumljive želje mednarodno priznane vlade na zahodu. Ta je zahtevala, naj Irini strožje nadzoruje tihotapljenje nafte, od katerega imajo največ koristi Haftarjeve milice, ki si pri izvozu subvencioniranega goriva jemljejo svoj delež. EU je zahtevo zavrnila. Interno je nedvoumno navedla razlog: mogoči povračilni ukrepi Haftarjev, na primer močno povečan pritok migrantov iz Libije.

Tako bodo Haftarjevi ljudje kmalu redno prihajali v evropska pomorska oporišča. Septembra lani je v italijanskem Tarantu potekal prvi tečaj. Sledili naj bi mu še drugi. Na plovilih misije Irini naj bi vsakič preživeli po deset dni. Program naj bi stal najmanj tri milijone evrov. No, v učni program so vključena tudi vprašanja spola in spoštovanja človekovih pravic.

Človekove pravice torej. Kako se ujemajo z nasiljem milice TBZ? Ali Evropa usposablja tudi milico Sadama Haftarja?

Evropska komisija je v odgovorih na novinarska vprašanja vse skupaj zanikala. »Nikoli nismo sodelovali s TBZ,« je poudarila. Stike naj bi bila imela le z uradno obalno stražo v vzhodni in zahodni Libiji in ti tudi opominja, naj upoštevata mednarodne standarde. Kako malo pomeni uradno zanikanje, se je pokazalo v Solunu, kjer že usposabljajo vzhodnolibijske pripadnike obalne straže.

Grki usposabljanja niti ne skrivajo. Na spletu je mogoče prebrati sporočila za javnost, poleg njih pa na TikToku tudi na stotine objav sodelujočih. Na posnetkih je videti Libijce med vožnjo po pristanišču, častniki grške mornarice pa jim izročajo certifikate, ki jih udeleženci ponosno kažejo v objektiv kamere.

Poznavalci razmer so najmanj dva udeleženca tečaja povezali z zloglasno enoto TBZ. Formalno naj bi bil Sadam Haftar svojo milico medtem podredil tako imenovanemu aparatu obalne varnosti, pravi poznavalec vzhodne Libije Jalel Harchaoui z londonskega inštituta Royal United Services Institute. V resnici se ti ljudje še naprej štejejo za del TBZ. Številni to tudi odkrito kažejo. Oba omenjena udeleženca tečaja v Solunu sta objavila fotografije sebe in svojih kolegov v uniformah. Eden od njiju je napisal: »TBZ, družina.« Drugi je fotografijo komentiral z dvema sličicama plamenčka poleg kratice TBZ.

Grško zunanje ministrstvo je v zvezi s tem sporočilo, da na tečajih opozarjajo tudi na mednarodno pravo. Na vprašanja o sodelovanju domnevnih pripadnikov TBZ ni odgovorilo. Eden od obeh udeležencev je na novinarjevo vprašanje odgovoril, da ni pripadnik enote. Pravzaprav naj sploh ne bi vedel, kaj pomeni kratica TBZ, je zapisal na Facebooku. Na vprašanje, zakaj jo potem uporablja, je odgovoril: »Jebi se!«

Strokovnjak fundacije za znanost in politiko Lacher je povedal, da ga evropsko razlikovanje med obalno stražo in milicami ne prepriča povsem. »Vsakdo ve, da je dejanska oblast v vzhodni Libiji v rokah Haftarjevih sinov,« je pojasnil. »In to v resnici pomeni enote, kot je TBZ.« Predstava, da obstajajo redne enote, ki s Haftarjevimi nimajo nič, je zgrešena.

Salvatore Cicero, zdravnik iz Catanie, je 15-letnemu Egipčanu verjetno rešil življenje. Štiri mesece je ostal v bolnišnici, da si je opomogel. Zdravnik se je bal, kot je pojasnil, da bi si fant v begunskem taborišču kaj naredil. Ni verjetno, da bodo pripadniki TBZ kdaj odgovarjali za svoja dejanja. Teoretično bi tožilec na Siciliji lahko začel preiskavo, vendar bi se v tem primeru krivci morali zadrževati v Italiji, poleg tega bi moralo soglasje dati ministrstvo za pravosodje.

Toda Evropa ima tako ali tako druge prednostne naloge. Pred kratkim se je svetovalec italijanske premierke Giorgie Meloni sestal z libijsko delegacijo. Njen član je bil tudi Sadam Haftar – človek, ki mu je podrejena milica TBZ.

© 2026 Der Spiegel