V središču / Prepuščeni ulici

Dobrih deset minut hoje iz mestnega središča v strukturi pisarniških oziroma bivalnih zabojnikov, skriti za policijsko postajo Nova Gorica, deluje prva varna soba za odvisnike od prepovedanih drog v Sloveniji. Program, ki ga izvaja Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT, zdaj poteka že dve leti. V strukturi zabojnikov, zloženih tako, da tvorijo nekakšno notranje dvorišče, kjer je tudi dnevni center Društva ŠENT, je varna soba le majhen del, nekoč sta bila tam skladišče in garderoba, a jo zdaj vsak dan obišče od deset do 15 ljudi. Uporaba prostorov je brezplačna, namenjeni so le polnoletnim osebam. Po namembnosti so razdeljeni na dva sicer povezana prostora – eden je namenjen za njuhanje in kajenje, drug za injiciranje.

V varni sobi sta zaposleni dve strokovni sodelavki – medicinska sestra in socialna delavka. Ena je tudi ves čas prisotna z uporabnikom, opazuje ga lahko skozi steklene stene, ki ločujejo prostore. Pred uporabo se mora oseba izkazati z osebnim dokumentom. ŠENT evidentira le ime in priimek ter katero snov ali snovi namerava uporabnik vzeti. Osebne predmete mora pustiti v predprostorih, to je zahtevala policija, da bi se s tem izognili morebitni preprodaji v sami varni sobi. Vedno je na voljo tudi sterilni pribor, kot so igle za injiciranje ali pa listki za njuhanje. V dveh letih izvajanja programa so imeli zgolj štiri nujne zdravstvene intervencije, pravi Luka Mrak, socialni delavec, sicer dolgoletni sodelavec Društva ŠENT. Šlo je za izrazito poslabšanje uporabnikovega stanja, nikoli pa ni bilo potrebno oživljanje. Uporabniki imajo v varni sobi na voljo približno 20 minut, vsak mora za sabo pospraviti, odvreči uporabljeni pribor in počistiti ter razkužiti uporabljene površine. Seveda sterilnost prostorov redno preverja tudi osebje.

Varne sobe niso varne le za uporabnike. Strog nadzor zaposlenih in neposredna povezava s policijo varujeta tudi okolico in pomagata preprečevati porast kriminala.

Ker se Društvo ŠENT s svojim delovanjem ne trudi le za zmanjševanje škode, temveč so njegove naloge tudi »zdravstveno in psihosocialno svetovanje, informiranje, razbremenilni pogovori, zdravstvena nega, podpora pri vključevanju v vsakdanje življenje, pomoč pri izpolnjevanju vlog in obrazcev, spremstvo v različne skupnostne institucije ter navezovanje stikov z različnimi institucijami, pa tudi zagovorništvo«, si v njem prizadevajo, da se obiskovalci zadržijo v dnevnem centru. To zaposlenim društva omogoča hitro ukrepanje ob zapletih, hkrati pa so po uporabi posamezniki bolj dojemljivi za druge oblike pomoči, pravi Mrak.

Veliko težja naloga od same tehnične izvedbe programa, za katero Mrak zatrjuje, da »ni nič revolucionarnega«, je vzpostavitev zaupanja širše javnosti in uporabnikov.

Med obiskom smo se pogovarjali z več uporabniki varne sobe. Med njimi je bil tudi Matej, dolgoletni prostovoljec Društva ŠENT, ki že več kot polovico življenja živi z odvisnostjo in je trenutno vključen v substitucijski program. Povedal je, da pred prvo uporabo varne sobe ni imel nobenih pomislekov. »Nekateri pa jih imajo. Skrbi jih predvsem, kam bodo šli njihovi podatki in kdo bo vedel zanje. Nekaterim tudi ne paše, da jih kdo gleda.« Čeprav ima dom, se vsak dan pripelje 17 kilometrov do prostorov društva. Seveda pravi, da je »boljše jemati doma«, vendar ima v varni sobi na voljo sterilne razmere in družbo. »Meni je ŠENT zelo pomagal, Luka mi je zelo pomagal. Živim v majhnem kraju, kjer te vsi poznajo, s prstom kažejo nate. Tu tega ni, družba tukaj te sprejme.« Prisotnost stigme ob začetku izvajanja programa je opazil tudi Mrak. Leta 2024, ko se je program začel, so se na spletu vsuli sovražni komentarji, pojavile so se tudi grožnje s smrtjo, namenjene uporabnikom in zaposlenim. Globok odpor, ki izvira predvsem iz nepoznavanja in strahu, je pomembna ovira za razvoj programov zmanjševanja škode.

A večina teh strahov in skrbi je neutemeljena. Da bi se zaradi programa varne sobe ali podobnih programov povečal kriminal, kot je preprodaja mamil, preprosto ne drži. Posebna »prednost« Goriške varne sobe je tudi neposredna bližina policijske postaje. Vendar to ni glavni razlog za varnost – uporabniki so ves čas pod budnim očesom osebja. V tujini programi uporabljajo različne rešitve, od neposrednega sodelovanja s policijo do vključevanja varnostnih služb v delovanje programov in povečanega nadzora zunanjih prostorov. Tudi skrbi glede morebitnih smrti zaradi predoziranja so po dosedanjih izkušnjah neutemeljene. Eden izmed temeljnih namenov programov varnih sob je prav preprečevanje smrtnih izidov zaradi predoziranja. Odkar je bila leta 1986 v Bernu odprta prva varna soba na svetu, v teh prostorih ni bilo niti ene smrti zaradi predoziranja.

Odvisnost ni odločitev, je prisila. Pomoč pa ne pomeni prisile k abstinenci, ampak človeško obravnavo, ki posamezniku omogoči, da se, enkrat za spremembo, odloči sam.

Programi varnih sob so torej v osnovi namenjeni zmanjševanju škode oziroma tveganja, ki je pri uporabi drog sicer neizogibno. Luka Mrak pa se vendarle sprašuje, kaj zdravje pomeni v kontekstu odvisnosti. Meni, da se danes, predvsem v socialnem delu, na zdravje prepogosto gleda skozi prizmo abstinence, kar pa »za vse pač ni sprejemljivo«. Včasih, pravi, spozna koga, pri katerem je preprosto treba priznati, »da kar se tiče uporabe drog, boljše kot zdaj, ne bo«. Na podlagi tega je nato treba oblikovati individualni paket pomoči. »Med procesom se seveda trudiš izboljšati tudi situacijo z uporabo, a se zavedaš, da ni samo abstinenca nujno uspeh. Odvisnost pač ni odločitev, je prisila.« Po besedah (nekdanjih) uporabnikov moraš pot do abstinence izbrati sam. »Predvsem moraš zadeve sam pri sebi razčistiti. Če nisi sam pri sebi prepričan, da se želiš ozdraviti, boš imel ogromno relapsov. Jaz sem bila večkrat na zdravljenju, šele ko sem se sama odločila in prosila za pomoč, takrat se mi je odprla pot,« pravi Rubina, nekdanja prostovoljka Društva ŠENT, ki abstinira že 11 let. S tem se strinja tudi Matej, ki je bil večkrat v komunah, od Italije do Španije, in prav tako večkrat pod prisilo. »Takrat nisem zdržal. Odločiti se moraš sam.« Ljudje, ki živijo ali so živeli z odvisnostjo, imajo pogosto težke zgodbe. »Grozovite razmere, zanemarjanje, zlorabe,« pravi Mrak. »Veliko se jih rodi in ves čas živi s prisilo in represijo. Od tod upiranje sistemu. Veliko jih je v otroštvu živelo v različnih institucionalnih oblikah bivanja. Pa je šlo tako lepo po vrsti: rejniška družina, vzgojni dom, prevzgojni dom, morda vojska, kasneje pa zapor ali psihiatrična bolnišnica. Prisilo dojemajo kot neko vrsto nasilja. Pri nekaterih morda deluje, pri večini ne.« Programe za zmanjševanje škode in tveganja sicer izvaja več organizacij in društev po Sloveniji. Poleg Društva ŠENT, ki deluje po vsej Sloveniji, je eno izmed vodilnih na tem področju Društvo za zmanjševanje škode zaradi drog Stigma, ki programe izvaja predvsem v Ljubljani in si je tudi prvo resno prizadevalo za vzpostavitev varne sobe v prestolnici. Leta 2015 mu je to skoraj uspelo. Takrat je bilo za izvedbo programa varna soba izbrano na javnem razpisu za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja ministrstva za zdravje. Od leta 2015 do 2018 je nameravalo postopoma vzpostaviti program, pravi Borut Bah, predsednik društva Stigma. Prvo leto naj bi namenilo podrobni zasnovi načrta aktivnosti, drugo leto bi začelo izvajati program, tretje leto pa opravilo evalvacijo preteklega leta. Pred 11 leti, nekaj mesecev po zaključku razpisa, ko je bil društvu Stigma že dodeljen delež sredstev, je bil na podlagi razvoja programa Varna soba za injiciranje drog in na podlagi odzivov s terena sklican sestanek predstavnikov policije, stroke in izvajalca programa Stigma. Na njem so se dogovorili, naj Stigma za nadaljnje izvajanje programa pridobi etično soglasje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Ta komisija, posvetovalno telo ministra za zdravje, je bila v času trajanja razpisa večkrat v stiku z društvom Stigma, med drugim je več kot pol leta po prejetju prvega zahtevka za izdajo pozitivnega mnenja od društva zahtevala več dopolnitev, »med drugim pojasnila, kaj bi se zgodilo, če bi v varni sobi kdo umrl. Kar bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno,« pravi Bah. Temeljna dejavnost varnih sob je pač preprečevanje smrtnega izida pri uporabi drog, kar je komisija v obdobju 2015–2018 že razumela. Etičnega soglasja za varno sobo ni nikoli izdala, je pa leta 2018 sprejela »stališče do pobude, da bi se v okolju varne sobe vpeljalo injiciranje nedovoljenih drog«, v katerem med drugim navaja, da bi se »z uporabo sterilnih brizg in igel zmanjšala nevarnost omenjenih infekcij (HIV, hepatitis C), /…/, osebje pa bi v primerih predoziranja z ustreznim ukrepanjem rešilo ogrožena življenja, s čimer bi se med uporabniki zmanjšala stopnja smrtnosti. Vse to se je potrdilo v okoljih, kjer varne sobe že imajo.« Zakaj komisija ni nikoli izdala etičnega soglasja za vzpostavitev varne sobe, čeprav so se v njej že leta 2018 zavedali pozitivnih učinkov programa? Člani komisije pojasnjujejo, da naj bi se uporabniki drog raje vključevali v preventivne in terapevtske programe in politike, saj le oni sami lahko v vsakodnevnem življenju zmanjšajo pojavnost in razširjenost bolezni odvisnosti. Poleg tega je komisija v svojem stališču zapisala, da je v Sloveniji razpečevanje drog kaznivo dejanje – kar je seveda res, a slovenska kazenska zakonodaja le ni tako preprosta. Člani komisije so stališče zaključili z ugotovitvijo: »V varni sobi si bodo obiskovalci injicirali na nedovoljen način pridobljene, kakovostno nenadzorovane droge, kar pomeni posredno sodelovanje v prepovedani dejavnosti, kar pa komisiji za medicinsko etiko preprečuje izdati etično soglasje.« Pa je to res? Kazenski zakonik v 187. členu jasno določa, da omogočanje uživanja prepovedanih drog drugim osebam in zagotavljanje prostorov za ta namen ni protipravno, če se izvaja v okviru zakonsko potrjenega programa zdravljenja odvisnosti ali nadzorovane uporabe drog pod nadzorom javnega zdravstva. Recimo v varni sobi ob prisotnosti medicinske sestre.

Projekt varne sobe je v osnovi preprost in hitro izvedljiv. A v Sloveniji tudi tu manjkajo razumevanje, spoštovanje in predvsem interes za uresničitev projekta, namenjenega marginaliziranim ljudem.

Zato je v Ljubljani vse obstalo. Za dolgo. Danes sicer natančnega števila uporabnikov drog v prestolnici ne poznamo. Ocena NIJZ iz leta 2020 govori o približno 1250 uporabnikih, ki si drogo injicirajo, novejši podatki pa kažejo, da je bilo leta 2024 v Ljubljani okoli 540 ljudi vključenih v substitucijsko terapijo. A vzpostavitev varne sobe v Ljubljani je skoraj za desetletje bolj ali manj zamrla. Leta 2023 je društvo Stigma ponovno poskusilo s prijavo programa na razpisu, vendar ni bilo izbrano. Danes v njem pravijo, da imajo prostore in program že pripravljene, potrebujejo le še zeleno luč pristojnih organov, da lahko začnejo delovati.

A vendar se premika. Na lanskem razpisu za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja je bilo s programom varne sobe ponovno izbrano Društvo ŠENT, ki ima zdaj že dvoletne izkušnje z vodenjem programa Goriške varne sobe. Za triletno obdobje je prejelo 280.918 evrov, sredstva pa bodo namenjena za nadaljnje delovanje Goriške varne sobe in (poskus) vzpostavitve varne sobe v Ljubljani. Za ljubljanski program bo po Mrakovi oceni ostalo nekaj več kot 65 tisoč evrov. »Za občutek: varna soba v Strasbourgu, mestu, primerljivem z Ljubljano, dnevno v povprečju vključuje 25 uporabnikov in deluje sedem dni v tednu po sedem ur. S kadrovsko sestavo in infrastrukturo, primerljivo z našim predlogom za Ljubljano, na letni ravni stane 1,1 milijona evrov,« še pravi.

Varne sobe so v tujini prisotne že več desetletij in kažejo pozitivne učinke za uporabnike in za okolje, v katerem delujejo. Luka Mrak je kljub temu pri napovedih večjih premikov nekoliko črnogled. Po njegovem mnenju Slovenija pri zagotavljanju varnih sob zamuja že vsaj 20 let. »Vlaganje v uporabnike drog in nasploh ranljive skupine pač ni prednostna naloga.«