V središču / Avto smrti

Zadnjič sem umrl.

Bil je torek. Tisti torek, ko je Nick Cave koncertiral v puljski Areni.

Tudi sam sem bil na poti tja. Le še v Logatcu naj bi pobral Ano, bratrančevo partnerko.

Bilo je vroče. Hudo vroče. Okrog 38 stopinj. Ponekod še več.

Toda preden sem potrobil pri Ani, sem svoj »silver bullet« – golfa variant – zapeljal na črpalko. Gledam, kje je dizel. Aha, tamle. Kul. Zapeljem tja. Ugasnem. Izstopim. Snamem pokrov. Pritisnem na gumb. Pa ne gre. Fak! Kaj je to? Oh, aja – za tovornjake. Zakaj ne piše? Zakaj nimajo tovornjaki svoje črpalke? Zakaj črpalke sploh še obstajajo? In zakaj sploh še obstajajo tovornjaki?

Pogledam okrog.

Zagledam pravo točilno cev – in pravo gorivno pištolo.

Sedem v avto.

In ga premaknem tja.

Pritisnem na gumb ENGINE START/STOP.

Avto ugasne.

Kazalec in sredinec levice stegnem proti kljukici za odpiranje vrat … Jo zgrabim ...

Potegnem … In zaprla so se vrata v raj. Odprla pa so se vrata v pekel.

Naredilo je le tap-tap-tap. Vsa vrata so se zaklenila. Tap-tap-tap. Na hitro. Tap-tap-tap. Brzostrelno. Tap-tap-tap. Sunkovito. Tap-tap-tap. Skokovito. Tap-tap-tap. Bliskovito. Tap-tap-tap. Silovito. Tap-tap-tap. Nervozno. Tap-tap-tap. Besno. Tap-tap-tap. Strmoglavo. Tap-tap-tap. Hlastno.

Še enkrat potegnem kljukico. Ne gre. Vlečem in vlečem. Nič. Ne trzne.

Mrtvo. Se avtomatično, nagonsko stegnem na drugo stran, k desnim vratom. Potegnem kljukico. Zero. Poskusim zadnja vrata. Nič.

Zgrabim ključ. Pritisnem tipko. Nič. Ne trzne. Še enkrat. Pa še enkrat. In še desetkrat. Goli, čisti, totalni nič. Vse je mrtvo.

Oh, ja, bom pa s ključem avto še enkrat vžgal. Zgrabim ključ. Pritisnem tipko. Nič. Ne trzne. Še enkrat. Pa še enkrat. In še desetkrat. Goli, čisti, totalni nič. Vse je mrtvo.

Avto, ki je brezmejno senzibiliziran, poln tipal, skoraj učlovečen in ki sicer z mano stalno komunicira (pa čeravno te empatije mašin nočem), me je povsem in scela ignoriral. Kazal ni nobenih – niti najmanjših – znakov življenja. Ali pa se je delal, da je mrtev.

Jebena elektronika. Zakaj ni ročne, analogne, mehanične alternative? Zakaj ne moreš šipe preprosto zapeljati dol – ročno?

Pametni avto – ni pustil, da ga vžgem, ker me je imel za tatu. Vlomilca. Ni me prepoznal. Ali pa je mislil, da je parkiran in prazen, da me ni v njem? Kje je zasilni izhod?

Nič, očitno bi se lahko rešil le tako, da bi v lasten avto vlomil – od znotraj.

Ne bom umrl pod meteorjem. Še celo niti v prometni nesreči ne. Ampak me bo pokončal vročinski udar.

Za trenutek sem šel vase. Ne preveč. Napel čelo. Si podprl brado. In počasi – najprej periferno, potem frontalno, z obema očesoma – pogledal proti tipki za levo šipo. Gledal sem jo. Jo božal s pogledom. Celo zapeljeval. Rahlo. Prst mi je zdrsnil proti njej. In nanjo. Pritisnil sem. Nič se ni zgodilo. Apatija. Še dvakrat sem pritisnil. Kratek, jedrnat nič.

Njen fuck off je bil tako brezoseben in obenem tako človeško nečloveški, da je bilo onstran njega res le še onstranstvo.

K drugim tipkam za dvigovanje in spuščanje šip se nisem niti stegnil. Kot da bi slutil, da bi bilo pretirano razmetavanje z energijo lahko v tem položaju pogubno. Smrtonosno.

Nič ni delovalo. Avto me je zaklenil noter. Vase. Ni me spustil ven.

Ko sem zaslišal tisti nenadni, sunkoviti, šokantni, srhljivi tap-tap-tap, sem zaslišal nekaj, kar sem dotlej slišal – in videl – le v trilerjih in grozljivkah. Tam se to rado zgodi. Ker je nujno za zgodbo. V imenu napetosti. Kak psihopat ali alien zaklene junaka ali junakinjo v avto. Ne, tap-tap-tap ni nikoli vesela novica, ampak vedno napoveduje grozo, triler, pogubo.

Ja, spomnil sem se na vse te trilerje in grozljivke. Švistnili so mi skozi možgane. Oplazili oči. Sežgali dih. In ubili dvoumnost.

Pametni avto – ni pustil, da ga vžgem, ker me je imel za tatu. Vlomilca. Ni me prepoznal. Ali pa je mislil, da je parkiran in prazen, da me ni v njem? Kje je zasilni izhod?

Toda izgledal sem kot kozmični vic, ko sem – absolutno takoj in avtomatično – pomislil na Zadnjo hišo, bedast, absurden, za lase privlečen šoker, ki je ravno tedaj privršal na Netflix: družina nenadoma v grozi ugotovi, da ne more več iz svoje idilične primestne hiše. Hiša se je zaklenila. Stanovalci ne morejo ven – vrat in oken ne morejo odpreti, okenskih šip ne morejo razbiti. Nič ne morejo. Prišlo je do kratkega stika, ki so ga povzročile zunajzemeljske pošasti – prišle so s silovitim dežjem. Viharnim nalivom. Ali pa v njem. Kdo ve. Koga briga! Na srečo imajo Walter Moura, Greta Lee in njuna otroka poln hladilnik. In polno shrambo. Otrokoma se to zdi nova pustolovščina, staršem pa nova normalnost.

Čutil sem njihove frustracije, čutil sem njihovo krizo, le da jaz tisti torek v avtu – sredi tiste grozljive ad hoc socialne distance, za katero si res ne želiš, da bi postala nova normalnost ali kaj takega – nisem imel ničesar. Nobene steklenice vode. Nobenih zalog. Nobene steklenice vode. Nobenih energetskih dodatkov. Nobene steklenice vode. Nobenega pripomočka. Nobene steklenice vode. Ničesar. Tudi devedeja z mjuziklom Annie ne. In nobene jebene steklenice vode.

Tisti tap-tap-tap ni bil le bliskovit, sunkovit in silovit, ampak tudi zarotniški. Za boj za preživetje mi je pustil bolj malo orodij.

Ko sem se zgroženo in nemočno naslonil nazaj ter si predstavljal, da se kamera v avtu zlagoma odmakne, in nase pogledal z distance, iz rahle ptičje – ali komarjeve – perspektive, sem šele sploh videl in dojel razsežnosti pekla, v katerega me je zaklenil avto, moj prijatelj, zlati standard potrošniške kulture, znanilec svobode, ki pa se je na odprti sceni prelevil v definitivno, deklarativno pošast. V vir terorja. V cono somraka.

Uščipnil sem se. Dvakrat. Še tretjič. Ne, ni bil le film.

Gledal sem, kako se gledam. Bil sem premočen. Od mene je že teklo. Lilo. Drlo. Zrak je izginjal. Nič junaškega ni bilo v tem. Izgledal sem kot resničnostni utrinek s TikToka.

Bil sem v peči. Na žaru.

Bil sem v pasti. Vročina je bila čedalje hujša. Notranja stran karoserije, armaturna plošča in strop so se bliskovito segrevali. Ker je bil avto nepredušno zaprt, vroč zrak ni imel kam uiti.

Spomnil sem se na vse tiste otroke, ki jih starši sredi najhujšega vročinskega vala pozabijo v razgretem avtu. Od tod izraz »sindrom pozabljenih otrok« (alias »fatalna distrakcija«). Številni umrejo. V zadnjih 30 letih jih je na zadnjih sedežih razgretih avtomobilov umrlo več kot tisoč. Oglejte si depresivni slovaški film Oče, če hočete videti, kako se to zgodi. Nekatere starši namenoma pustijo v avtu – ker nimajo pojma, v kakšen pekel in kakšno pošast poleti, a ne le poleti, mutira avto. Večino pa starši v avtu pozabijo – to, da jih v avtu tako pogosto pozabljajo prav poleti, psihologi pripisujejo dejstvu, da se ljudem poleti, ko so doma, ko so počitniško razpuščeni in ko ni več vrtca, vsakdanje življenje tako disruptivno spremeni, da ga psihično ne dohajajo, tem bolj, ker – bodisi zaradi stresa ali rutine – vse počnejo na avtopilotu. Avtomatično. Mislite, da bi se na koncu vožnje ozrli na zadnji sedež, če bi se na zaslonu pojavil napis: »Preverite zadnji sedež!« A tudi sam sem postal natanko to – otrok z zadnjega sedeža. Otrok, ki so ga starši sredi najhujšega vročinskega vala pozabili v razgretem avtu. Ždel sem tam notri – slovenski predstavnik »sindroma pozabljenih otrok«. Slovenski deležnik »fatalne distrakcije«.

Okrog mene pa je življenje na tisti črpalki mirno teklo naprej. Dan kot vsi drugi. Avtomobili so prihajali. Ustavljali. Tankali. In odhajali. Znova in znova. Rutinirano. Izkušeno. Sproščeno. Suvereno. Mahal sem jim. Signaliziral. Tolkel po šipi. Kričal. Hej, naj me že kdo opazi! Naj mi kdo pomaga! Naj me kdo odreši!

Nihče ni trznil. Alarm ni delal. A čeravno bi, bi bili vsi tako ravnodušni in hladni kot vesolje. Le redki so me opazili, pa še tisti so mi le zadovoljno pokazali palce gor: Vau, lej ga, Štefančič! To!

Heeej, pridi, lahko narediš selfi! Skoraj. Ni slišal.

Prešinil me je slogan, s katerim so oglaševali Osmega potnika: V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov.

Idiotski dan

Protagonistom Zadnje hiše – rezidentom tiste zaklenjene, uklete hiše – sem zavidal tisti močni, hudi, težki dež, ki je udrihal ter hladil ozračje in hišo. Vsaj niso bili rezidenti vročinskega vala. Jaz sem bil. A ne le vročinskega vala, temveč vročinskega vala in pol. Temperatura v avtu je začela hitro naraščati. Nisem vedel, koliko točno znaša in kako točno se spreminja, kajti vse je bilo mrtvo, s termometri vred, toda bilo je tako suho in tako vroče in tako puščavsko in tako peklensko, da sem imel občutek, da bi že ena sama kapljica vode premaknila vesolje. In stoletje.

Rezidenti Zadnje hiše so imeli torej eno veliko prednost – dež. A tudi jaz sem imel eno veliko prednost – telefon jim ni deloval, meni pač. In predvsem – imel sem ga! Vzel sem ga s sabo. Nisem ga kje pozabil. Ali pa ga – v imenu odklopa – pustil doma. Vsaj te napake nisem naredil. Bila bi usodna. Pogubna. Smrtonosna. Telefon je bistven. Nujen. Vam plozajo o tem, kako se morate »umakniti« in nekaj dni preživeti brez telefona? Pošljite jih nekam! Nikamor brez telefona! Niti v avto ne. Okej – še najmanj v avto!

Poklical sem firmo, ki mi je avto prodala in ki mi ga tudi vzdržuje. Najprej sem poklical agenta B, ki se na ta avto najbolj spozna, in mu dahnil, da me je avto zaklenil noter. »Kaj? Nemogoče!« Mogoče. Tu sem. Notri. Zaklenjen. »Resno misliš?« Absolutno. »Pa to ni mogoče!« Pa je. »Si probal s ključem vžgat?« Sem. Stokrat. »Morda je šla baterija. Pa se ne da nič odpret – vrat?« Ne. Vse je mrtvo. »Mrtvo. Prvič slišim, da se je zgodilo kaj takega.« Meni se še ni. Sem pa videl filme. »Veš, kaj naredi – vzemi ključ pa ga približaj desni strani na volanu. Tam gor je takšno znamenje. Kot en krog. Tja daj ključ. A vidiš? In potem vžgi. Mora vžgat.« Tistega znamenja, tistega kroga na desni strani ni bilo. Na levi tudi ne. Drsal sem s ključem po desni strani, a zaman.

Vroče je. Crkavam. Zraka mi zmanjkuje. »Glej sms, poslal sem ti video – tu se vidi, kje je tisto znamenje in kako vžgeš.« Ampak znamenja ni nikjer. »Mora bit.« Ni ga. »Čakaj.« Čakam. »Aha, če ni tam, potem je pa spodaj, kjer vžigaš avto.« Kje? »Kje imaš ključ, ko vžigaš avto?« Poleg prestavne ročice. »Ne tam. Tisti znak mora biti bolj spodaj. Tam, kjer je prostor za pijačo.« Gledam. Vse teče z mene. Oči se mi solzijo. Megli se mi. Nič ne vidim. Ma jaz nič ne vidim! Daj, pošljite že koga! »A lahko pokličeš L-ja? On se na tvoj avto spozna bolje kot jaz. Na, ti dam številko.« Saj jo imam.

Tik pred smrtjo sem v avtu, katerega »čudežno« elektroniko mi je lani septembra razkazal prav B.

Pokličem. Toda ne agenta L-ja, temveč Ano. Zdaj verjetno že čaka – in se čudi, kako to, da me še ni. Dvigne: »A se hecaš?« Ne. »Je to mogoče?« Ni mogla verjeti. Jaz bi. Videl sem filme. Kar je v filmih, je res. Prileti! »Okej, samo kje sploh si?« Na črpalki. »Na kateri?« Kako – na kateri? Logaški! »Dve sta.« Saj res. Na tisti, ki je nasproti nekdanjega kina. »Grem.« Znova pokličem. Agent L dvigne: »Nemogoče!« Mogoče. »Resno?« Povsem. »Še nikoli slišal za kaj takega.« Vse še enkrat zdrdram. »Verjetno je šla baterija v ključu.« Ključ je mrtev. »Lahko je prišlo samo do kratkega stika. A lahko odpreš ključ – tam je gumbek, ki ga pritisneš, in se ključ odpre. Zagledal boš baterijo.« Ne gre. Ne morem. Ne znam. »Glej – na zunanji strani ključa.« Okej. Nič več ne vidim. Vroče je. Ne morem več dihati. »A gre?« Ja, evo. »Vidiš baterijo?« Vidim. »Potegni jo ven.« Kako? Ne gre. »Z nečim jo privzdigni, pa bo skočila ven.« S čim? »Imaš kak izvijač?« Ne. »Nož?« Ne. »Kaj ostrega?« Ne.

Po šipi mi končno poropota Ana. S steklenico vode v roki. Faaaak! Ne morem do vode. Ne morem ven. Baterije ne morem dobiti ven. Na eni liniji imam Ano: »Kaj naredim?« Naj nekdo vlomi. Na drugi liniji pa imam L-ja: »V ključu je tudi ključ za zunanje odklepanje.« Kje? »Tisto potegni ven?« To palčko? »Ja, to je ključ. Zdaj pa poskusi z njim izbezati baterijo.« Ne gre. Pošljite koga – naj zaboga že kdo vlomi! »Gneča je. Predolgo bo trajalo, da pridemo tja.« Ne morem več dihati. »Z nogo razbij šipo!« Ana: »A pokličem policijo?« Ja.

Bil sem v pasti. Vročina je bila čedalje hujša in hujša. Notranja stran karoserije, armaturna plošča in strop so se skokovito in bliskovito segrevali. Ker je bil avto nepredušno zaprt, vroč zrak ni imel kam uiti. Še dobro, da na sedežih nimam črnega usnja. Vdihaval sem kapljice, ki so pršele z mene. Videl sem hudiča.

Pa samo tankati sem hotel. Kar me spominja na Scorsesejevo Idiotsko noč, v kateri Griffin Dunne zavije v napačno ulico, ki se izkaže za čisti kafkovski pekel. Pa samo prijateljico je hotel obiskati! To

me spominja tudi na mali B-film All Night Wrong, ki sem ga videl tiste dni: Maria Bakalova in Zach Cherry, mala človeka, se na lepem znajdeta v coni somraka s truplom v prtljažniku! Pa samo na dejt sta hotela!

Oba filma sta komediji. Tudi jaz sem v tistem avtu smrti izgledal komično, le da se je idiotska noč prelevila v idiotski dan. Strah je komičen. Tako kot groza. In smrt. Sodobne grozljivke so vedno tudi komedije. Neizbežno.

To je bil poskus atentata

Gledal sem šipo. Gledal sem sebe. Gledal sem šipo. Naj jo razbijem – z nogo? Naj butnem v levo ali desno šipo? Ali nemara v vetrobransko steklo – kot to običajno počnejo v filmih?

Mojo dilemo je razblinila policija – tri policistke in policist so prišli in takoj vprašali: »Imate morda rezervni ključ?« Ja, seveda. »Ga gre lahko kdo iskat?« Samo nimam ga tu, ampak na Vrhniki. »Bi ga lahko šel kdo iskat?« Ana je takoj volontirala. »Toda tja in nazaj – to bo pol ure. Boš vzdržal še pol ure?« Ne. Ni šans. Na koncu sem. Ne morem več. »Lahko bi šla policija po ključe – hitreje bi prišli.« Ni več zraka. Kot v peklu je.Ja, spomnil sem se na vse te trilerje in grozljivke. Švistnili so mi skozi možgane. Oplazili oči. Sežgali dih. In ubili dvoumnost.

Če bi bilo zunaj 20 stopinj Celzija, bi se notranjost po petih minutah segrela za štiri stopinje, po pol ure še za 12 stopinj, po eni uri pa bi temperatura v avtu znašala že 46 stopinj Celzija. Tedaj – od približno 15.00 do 16.00 – sem bil v avtu že skoraj uro. In seveda – zunaj ni bilo 20 stopinj Celzija, temveč 38. Pomeni, da je temperatura v avtu v desetih do 30 minutah znašala okrog 50 stopinj, po eni uri pa od 55 do 60 stopinj.

Spletni portal AMZS, ki ponuja te izračune (to matematiko pekla), pravi, da se »pri visokih temperaturah odprejo kožne pore, iz katerih se izloča tekočina, ki s hlapenjem znižuje temperaturo na koži. Za učinkovito potenje človeško telo rabi tekočino, pa tudi kisik; srce mora ob potenju namreč delovati močneje. Brez zadostne količine tekočine in kisika, ki preprečujeta zvišanje temperature, se telesna temperatura hitro zviša, odvajanje toplote pa se ustavi.« Kar je »dovolj, da pride do vročinskega šoka oziroma do toplotnega udara, ki vodi v odpoved mnogih telesnih organov in v smrt«.

Ja, spomnil sem se na vse te trilerje in grozljivke. Švistnili so mi skozi možgane. Oplazili oči. Sežgali dih. In ubili dvoumnost.

Potem so pridrveli gasilci in reševalci. Gasilec št. 1: »Kaj naj naredimo?« Vlomite. Ne morem več. »Kaj pa imate tam?« Kje? Medlel sem. Oči so se mi rosile. »Kaj je tisto?« O, ključ – samo razstavljen je, pa tako čudno izgleda. »A je tisto tam ključ v ključu?« Ja. »Vlomili bomo.« Le! Končno!!

Potem so vsa tista zijala, ki so se zbrala, odmaknili, tako da so lahko levo šipo s posebno tehniko, ki naj ostane skrivnost, rahlo razprli in skozi odprtino spustili kljukico, na katero sem obesil ključ, da so ga potegnili ven.

Ključ – tisto kovinsko paličico – so vtaknili v kljuko in odklenili vrata. Ko so jih odprli, je vame – v notranjost avta – bušnil led. Vsaj tak občutek sem imel. Ja, notri je bilo tako vroče, da je zunanji zrak – pri 38 stopinjah – deloval kot polarni mraz. Kar zazeblo me je. Streslo.

Planil sem iz avta – v objem policistk, gasilcev in reševalcev. Nihče še ni slišal, da bi se kdaj zgodilo kaj takega. Tudi ljudje, ki so se zbrali okrog moje »srebrne krogle«, niso nikoli slišali za kaj takega. Nekdo je dahnil: »To je bil poskus atentata.« Vsekakor, le da niso bili Izraelci, temveč podnebne spremembe. Vročinski valovi so čedalje hujši. Še malo, pa bodo tako hudi, da bodo stalili in scvrli tudi umetno inteligenco. Neki Slovenec mi je povedal, da se je nedavno – v času vročinskega vala – z vlakom peljal iz Bruslja v Pariz, a je bilo tako brutalno vroče (42 stopinj Celzija!), da je odpovedala klima. Preprosto ni več delovala. Vročina jo je scvrla. Pa je šlo za vlak TGV, najboljši vlak, state-of-the-art vlak!

Potnikom so rekli, naj s sabo vzamejo tri litre vode. Vsi so prišli z litri in litri vode. In vso to vodo so potem tudi spili. Zelo hitro.

Slovenec si je potem v Parizu ogledal kultni mjuzikl Rocky Horror Picture Show, a ker je bila dvorana brez klime, so predstavo vsake pol ure za nekaj časa ustavili in prekinili, da bi lahko publiko popršili in osvežili z vodo. Da ne bi koga kap.

Poročil iz pekla je čedalje več. In čedalje srhljivejša so.

Nihče ni še nikoli slišal, da bi se kdaj zgodilo kaj takega, kar se je zgodilo meni. ChatGPT pač. Moj svak Vinko, ki je vedno korak ali dva pred mano, mi je namreč nekaj dni kasneje sporočil, da mu je chat na vprašanje, ali je mogoče, da se vw golf variant zaklene, ko voznik s ključem sedi v vozilu, odgovoril:

»Da, to je povsem možno in se pri vozilih VW Golf Variant (pa tudi drugih modelih koncerna VAG) občasno dogaja.

Do samodejnega zaklepanja vozila, ko je ključ v kabini, najpogosteje pride zaradi naslednjih vzrokov: 1. Okvara mikrostikala v vratih (najpogostejši vzrok) Kako deluje: Ko avto odklenete z daljincem, sistem čaka, da odprete vrata. Če v 30 do 60 sekundah ne odprete nobenih vrat, se avto zaradi varnosti samodejno zaklene nazaj.

Napaka: Če je mikrostikalo v ključavnici voznikovih vrat pokvarjeno, avto ne zazna, da ste vrata dejansko odprli in sedli vanj. Sistem misli, da je bil avto odklenjen pomotoma, zato sproži samodejno zaklepanje. 2. Slaba baterija v ključu (pri sistemu KESSY)

Kako deluje: Vozila s sistemom za zagon brez ključa (KESSY) imajo v kabini antene, ki zaznavajo prisotnost ključa. Če sistem zazna ključ v vozilu, zaklepanje od zunaj ali samodejno zaklepanje ni mogoče.

Napaka: Če je baterija v ključu šibka, antene ne zaznajo njegove prisotnosti v kabini. Avto se lahko obnaša, kot da ključa ni v vozilu, in se zaklene. 3. Motnje signala Kako deluje: Pametni ključ komunicira z vozilom prek radijskih frekvenc.

Napaka: Če leži ključ v bližini močnega vira motenj (npr. tik ob pametnem telefonu, tablici ali v istem žepu z njimi), lahko naprava blokira signal ključa. Avto znova misli, da ključa ni v kabini. 4. Napaka na modulu udobja (BCM) Kako deluje: Centralno zaklepanje nadzoruje računalniški modul.

Napaka: Redkeje gre za programski hrošč ali trenutno napako v elektroniki vozila, ki sproži ukaz za zaklepanje brez pravega razloga.« Upam, da bo chatGPT preživel podnebne spremembe in divjanje apokaliptičnih vročinskih valov.

In upam, da bodo v avtomobile vgradili čim več zasilnih izhodov. Firma, pri kateri sem kupil »srebrno kroglo«, mi je kasneje sporočila, da obstaja zasilni izhod – skozi prtljažnik. Samo potreboval bi izvijač, da bi skozi luknjo dregnil v ključavnico. Izvijača itak nisem imel.

Je pa tale prigoda s »fatalno distrakcijo« utrdila mojo vero v javni sektor. Iz avta smrti me ni rešil kapital. Prav tako me ni rešil prosti trg. Rešil me je javni sektor – gasilci in policisti, solidarnost in prostovoljci. In Ana, stomatologinja iz javnega sektorja. »Samo trenutek,« je dahnila policistka št. 1. »Še vaše ime moram zapisati.« Mar-cel Šte-fan-čič. »Kaj pa drugega.« Trenutek je premagal dobo.