Portret / Dino Govše, fotografski tehnik …

Če živite v naši prestolnici in se bodisi profesionalno bodisi ljubiteljsko ukvarjate s fotografijo, morda njegov obraz že poznate. Ljubljančana Dina Govšeta (rojen je leta 1980) v središču mesta že več kot četrt stoletja lahko srečujete v Foto Kurentu na Miklošičevi cesti, kjer razvija, obdeluje, povečuje, skenira in printa fotografije, skozi njegove prste pa so v vseh teh letih šli nešteti fotografski spomini Ljubljančanov in obiskovalcev mesta. Morda je prav on v fotografski objektiv celo ujel vaš portret, ki se v maniri znamenite Kofetarice z zadržano plemenitostjo nasmiha z vašega osebnega dokumenta.

V Foto Kurent, ki obstaja že vse od leta 1952 in nosi priimek njegovega ustanovitelja, je prišel ob koncu najstniških let, po zaključku šolanja na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer fotografija. In če je sprva še razmišljal o študiju, je naključje hotelo, da je v Kurentu dobil poskusno delo, ki se mu je zdelo dovolj raznoliko, zanimivo in vznemirljivo, da je ostal. Leta 2008 je sam prevzel vodenje poslovalnice, kjer primarno razvijajo barvne in črno-bele filme.

Med najinim pogovorom je v poslovalnico zavilo mlado dekle, ki je prišlo po razvite filme. »Vi ste ta, ki vam je fotoaparat padel v Sočo, kajne?« z nasmeškom vpraša Dino Govše, čemur sledi dekletovo prikimavanje (brez skrbi, film je ostal nepoškodovan). Prizor nam da vedeti še nekaj: svoje stranke si pogosto zapomni. V zadnjih desetletjih se je okoli Foto Kurenta spletla mreža stalnih strank, ki se vedno znova vračajo, z nekaterimi je razvil že prijateljski odnos; takrat pogosto že ve, kaj prinašajo, kaj potrebujejo in kaj pričakujejo.

Če je v nekem obdobju kazalo, da bo digitalna fotografija večinoma izrinila analogno in bo ta bolj ko ne postala izumirajoča stvar nostalgije, se je v zadnjih letih zgodil preobrat, k čemur je, kot pravi, pripomoglo tudi to, da so se razmere na trgu filmov nekoliko uredile in cene stabilizirale. Predvsem pa ima zanj analogna fotografija posebno umetniško vrednost in – v nasprotju z denimo mobilnimi napravami, ki omogočajo skoraj neomejeno število posnetkov, takojšen pregled in preprosto deljenje – od fotografa zahtevajo nekoliko več potrpežljivosti. V tem pa je pravzaprav čar. K Dinu Govšetu tako danes spet prihajajo ljudje, ki iz omar vlečejo stare fotoaparate svojih staršev, dedkov in babic ter se ponovno učijo fotografirati na film. Prav ta počasnejši in bolj fizičen proces je za marsikoga postal del privlačnosti analogne fotografije. Pa tudi sam še kdaj poprime za fotoaparat? Le občasno, saj je, kot pravi, z vsemi podobami, ki ga vsakodnevno obdajajo, kar nekoliko prenasičen; vsak dan jih gre skozi njegove roke na stotine.

Ena plat njegovega dela poteka v samoti – v temnici, med različnimi napravami, filmi in kemikalijami –, vendarle pa mu je ljubša tista druga: stik z ljudmi in njihovimi zgodbami. V Foto Kurentu se namreč ne srečuje le z obrazi, ki se smehljajo, pačijo in mahajo s fotografij, z utrinkov s potovanj, družinskih praznovanj in vsakdanjih trenutkov, temveč tudi z drobci življenj njihovih avtorjev. Ljudje, ki prihajajo k njemu, mu včasih povedo kaj o sebi, o fotografijah, ki so jih prinesli, o tem, zakaj so jim pomembne; z njim delijo svoje življenjske zgodbe.

Eno lepših plati svojega poklica vidi tudi v tem, da lahko človeku pomaga nekaj dragocenega, kar je bilo doslej shranjeno le na telefonu ali filmu, spremeniti v nekaj otipljivega. »Fotografija je v osnovi le majhen kos papirja, toda lahko pomeni ogromno – spomin, občutek, posebno darilo. Nekaj, kar ostane,« pravi Dino Govše. In prav ta občutek trajnosti se mu zdi v času, ko je v naših življenjih bolj ali manj vse digitalizirano, še zlasti neprecenljiv.

Morda je prav zato prepričan, da bo potreba po fotografiji ostala tudi v prihodnosti. Tehnologija se bo spreminjala, formati bodo prihajali in odhajali, tem spremembam je bil v zadnjih dveh desetletjih priča že mnogokrat. Vendar želja človeka, da bi ohranil podobo sebe, bližnjih ali trenutka, ki mu nekaj pomeni, kot pravi, ni nova in tudi ne bo kar tako izginila. »Ljudje se v celotni zgodovini upodabljamo,« razmišlja. »Navsezadnje gre ves čas za isto željo: da bi nekako lahko ujeli, zamrznili trenutek v času.«