Film / Tony
Matt Johnson, 2026
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 34, 28. 8. 2026
za +
Prigode iz kulinaričnega podzemlja. »Znam kuhat,« dahne devetnajstletni Anthony Bourdain (Dominic Sessa), alias Tony. Vsi v kuhinji – v letoviškem Provincetownu (okrožje Cape Cod), kamor se je »zatekel« po spodletelem vpisu na prestižni Vassar, ki naj bi ga katapultiral na literarni Parnas, in ponesrečenem štartu v neki newjerseyjski restavraciji, iz katere pride z modricami, ves pretepen, ponižan, okraden – ga le začudeno pogledajo, nekdo pa brazilskemu masterchefu (Antonio Banderas) sarkastično navrže: »Pravi, da je kuhar.« »Ne,« odvrne Tony: »Sem pisatelj, ki zna kuhat!« In to je Bourdaina delalo chefa chefov – to, da je bil pisatelj. To, da je s kuhanjem pisal. Zato tudi ni zbledel ali se znucal, kot se to zgodi drugim chefom, ampak je končal kot Goethejev Werther. Rekel bi, da Tony, ki ga je posnel Matt Johnson, avtor filmov BlackBerry in Nirvanna the Band the Show the Movie, in ki po malem koketira s Salingerjevim Lovcem v rži, popisuje učna, popotna leta onega drugega Goethejevega junaka, Wilhelma Meistra, a se oprime le enega samega leta, no, enega samega poletja, »prelomnega« poletja 1975, ko se je Bourdain – jezen, ambiciozen, nemiren, razgledan, maničen, nadarjen, fetišističen, brezbožen kot tisti veliki beli morski pes v Žrelu, njegov tekmec – pod špartanskim, vendar empatičnim mentorstvom onega Brazilca, ki je »idiosinkratičen, z akcentom, brez prijateljev«, prebijal skozi kuhinjo, to bojno cono visoke intenzivnosti, se drogiral in ozaveščal, priprave hrane pa se je – psihično lačen, tako rekoč sestradan, impulziven in mitomanski, narcističen in kompulziven, poln demonov, ki jih je skušal izgnati – loteval z vse bolj literarnim kontrakulturnim navdihom. Njegov cilj je hrana, ki bo kot afrodiziak – ki bo pri ljudeh vzbujala željo po fuku. Tako kot Beethovnova Simfonija št. 5 – v pop priredbi. Bourdain je bil pop, no, popartist – divji, hipsterski, subverziven, lažniv, katarzičen, adiktiven, avtodestruktiven, obseden s perfekcijo. To je zgodba o njegovem izvoru, tako da lahko pričakujete še mnogo nadaljevanj, tudi epsko, odisejsko, ja, reimaginacijo Popotnih let Wilhelma Meistra, in finalno – reimaginacijo Trpljenja mladega Wertherja.
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 34, 28. 8. 2026
za +
Prigode iz kulinaričnega podzemlja. »Znam kuhat,« dahne devetnajstletni Anthony Bourdain (Dominic Sessa), alias Tony. Vsi v kuhinji – v letoviškem Provincetownu (okrožje Cape Cod), kamor se je »zatekel« po spodletelem vpisu na prestižni Vassar, ki naj bi ga katapultiral na literarni Parnas, in ponesrečenem štartu v neki newjerseyjski restavraciji, iz katere pride z modricami, ves pretepen, ponižan, okraden – ga le začudeno pogledajo, nekdo pa brazilskemu masterchefu (Antonio Banderas) sarkastično navrže: »Pravi, da je kuhar.« »Ne,« odvrne Tony: »Sem pisatelj, ki zna kuhat!« In to je Bourdaina delalo chefa chefov – to, da je bil pisatelj. To, da je s kuhanjem pisal. Zato tudi ni zbledel ali se znucal, kot se to zgodi drugim chefom, ampak je končal kot Goethejev Werther. Rekel bi, da Tony, ki ga je posnel Matt Johnson, avtor filmov BlackBerry in Nirvanna the Band the Show the Movie, in ki po malem koketira s Salingerjevim Lovcem v rži, popisuje učna, popotna leta onega drugega Goethejevega junaka, Wilhelma Meistra, a se oprime le enega samega leta, no, enega samega poletja, »prelomnega« poletja 1975, ko se je Bourdain – jezen, ambiciozen, nemiren, razgledan, maničen, nadarjen, fetišističen, brezbožen kot tisti veliki beli morski pes v Žrelu, njegov tekmec – pod špartanskim, vendar empatičnim mentorstvom onega Brazilca, ki je »idiosinkratičen, z akcentom, brez prijateljev«, prebijal skozi kuhinjo, to bojno cono visoke intenzivnosti, se drogiral in ozaveščal, priprave hrane pa se je – psihično lačen, tako rekoč sestradan, impulziven in mitomanski, narcističen in kompulziven, poln demonov, ki jih je skušal izgnati – loteval z vse bolj literarnim kontrakulturnim navdihom. Njegov cilj je hrana, ki bo kot afrodiziak – ki bo pri ljudeh vzbujala željo po fuku. Tako kot Beethovnova Simfonija št. 5 – v pop priredbi. Bourdain je bil pop, no, popartist – divji, hipsterski, subverziven, lažniv, katarzičen, adiktiven, avtodestruktiven, obseden s perfekcijo. To je zgodba o njegovem izvoru, tako da lahko pričakujete še mnogo nadaljevanj, tudi epsko, odisejsko, ja, reimaginacijo Popotnih let Wilhelma Meistra, in finalno – reimaginacijo Trpljenja mladega Wertherja.