Film / Okus strahu

za

Kdo lahko ubije otroka? Okus strahu je pikanten šoker, kar pa ne preseneča – posnel ga je Eli Roth, avtor številnih pikantnih šokerjev, recimo Krvavih hostlov in Koče strahu. A Okus strahu je tudi film vpadljive, distruptivne, briljantne premise – veliki Hollywood bi temu rekel high-concept. Pošasti namreč tokrat niso kaki alieni ali dinozavri ali vampirji ali zombiji, ampak otroci – otrokom, ki jih ljubeznivi in vseskozi nasmejani mobilni sladoledar (Ari Millen) v čudovitem, razsijanem, idiličnem, spielbergovskem mestecu (Bayleen Bay!) brezplačno sladka z očitno toksičnim sladoledom, se nenadoma tako zmeša, da se prelevijo v grizlijevske morilce odraslih (najprej staršev, potem učiteljev in gasilcev itd.), klavce, grozoviteže, transgresivne derivate vseh tistih »šolskih strelcev«, ja, vseh tistih ameriških šolarjev, ki prikorakajo v šolo do zob oboroženi in potem sprožijo apokalipso. Glave letijo. In črevesja tudi. Človeka je mogoče razkosati na več kot en način. Telo je sporočilo. Body horror postane forma viva. Bi možgane, servirane kot sladoled? V kornetu ali lončku? Na srečo nekateri – recimo nerodni, čudaški, neuslišani, podcenjeni Jared (Charlie Zeltzer) in njegova muza Mia (Kiori Mirza Waldman) – ne marajo sladoleda, tako da se rodi osvobodilna fronta. Okus strahu, ki nadaljuje subkulturno tradicijo šokerjev, v katerih se otroci prelevijo v sociopatske, demonične, epidemične morilce (Vas prekletih, Otroci koruze, Otroci, Kdo lahko ubije otroka?), je satira – mračna, mučna, črna, groteskna, zombikaliptična. Perverzija ameriškega sna. Perverzija Americane. Perverzija trumpiane. Perverzija spet velike Amerike. Ciničen nizkobudžetni odgovor na Odisejo. A vendar igriv. Brez izgovorov.