Kultura / Svet utrganih gospodarjev

Predstavljajte si, da srečate Nezemljana in da vas ta vpraša, kako nam gre kaj tu na planetu Zemlja. Kaj mu odgovorite? Bi bili sploh zmožni artikulirati svojo dobo, opisati čase, v katerih živimo? Bi morda začeli s populističnimi avtokratskimi svetovnimi voditelji, obtoženimi spolnih napadov, korupcije, zlorabe položaja, goljufij? Ali pa z genocidi, vojnami in zločini, ki potekajo vsem na očeh? Z vse večjo močjo skrajno desnih gibanj in brezsramnih milijarderjev ter tehnokratskih oligarhov, ki si prisvajajo vpliv nad institucijami, podatki, mediji in javnim mnenjem; ki izkoriščajo naravne vire, medtem ko se svet duši v primežu vročinskih valov in vse bolj nepredvidljivih podnebnih ekstremov? S postresničnostnim svetom, v katerem je laž postala resnica? Če je naporno že brati takšen seznam, kako je šele živeti v svetu, ki ga ta opisuje?

Vsem naštetim akterjem so kljub razlikam skupni prepoznavni vzorci: samovolja, sebičnost, pohlep, agresija pa večvrednostni kompleks, gojenje kulta osebnosti, oklepanje položajev, občutek, da pravila veljajo za druge. Vulgarnost. Zdi se, da gre le za variacije istega človeka. Da bi vse to začutili sami, se nam pravzaprav ni treba ozreti daleč: na domačem političnem parketu spremljamo prizadevanja za razgradnjo javne radiotelevizije in podrejanje medijev in kulture, podporo genocidnemu režimu, normalizacijo političnih laži in prelomljenih obljub, vulgarizme in prostaški, sovražni govor.

»V tem času vulgarnega človeka vsi doživljamo travme. In tokrat se nam je zdelo nujno, da skušamo artikulirati, kakšne posledice ima to za vse nas.«

Vsa ta nevzdržnost naše stvarnosti se zrcali v predstavi Fenomenalna realnost: prvi del, s katero se kolektiv Beton Ltd. v odstopu vrača na gledališke odre. Premiera bo v četrtek, 3. septembra, v ljubljanski Stari mestni elektrarni (predpremiero je predstava doživela konec prejšnjega tedna na festivalu Mladi levi), ponovitvi sledita 4. in 5. septembra.

Kolektiv Beton Ltd. so leta 2010 ustanovili priznani gledališki ustvarjalci, igralci in performerji Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan in v naslednjem desetletju s svojimi inovativnimi uprizoritvenimi postopki, temelječimi na nehierarhičnem, kolektivnem, snovalnem delu, pomembno prevetrili in sooblikovali našo sodobno uprizoritveno sceno. Pri tem že vseskozi delujejo v produkciji Zavoda Bunker, nekaj predstav so ustvarili tudi v (so)produkciji novomeškega Anton Podbevšek Teatra.

Od leta 2021 so Beton Ltd. v odstopu. S svojim zadnjim skupnim dejanjem, »predstavnino« z naslovom Hoppla, wir leben. Izgubljena gesta lastnega odstopa, so namreč (med drugim) izjavili, da odstopajo »od svojih performerskih pozicij, odstopamo od lastnega kolektiva, od lastnih mehanizmov kolektivnega delovanja in pristopamo k ideji, da je lastni odstop dejanje, ki ga v družbi pogrešamo«. In pa, »hoteli smo opozoriti na točko (ali obdobje) v obstoju sistemov, kjer se pojavi močna potreba, da se nekaj (korenito) spremeni«.

Na njihovo dejanje je vplival nekakšen občutek slepe ulice, občutek nezmožnosti artikulacije in izjavljanja na odru, obenem pa prevpraševanje meja kolektivnega delovanja. Nanjo je seveda vplivala tudi politična stvarnost tistega časa – strahovlada in teptanje temeljnih demokratičnih vrednot v času tretje Janševe vlade med pandemijo koronavirusne bolezni, korupcija, laži in zlasti popolna odsotnost odgovornosti.

Politična stvarnost jih je nagovorila tudi tokrat. Začutili so, da je treba poskušati govoriti o sedanjosti, o času, v katerem živimo zdaj. »Ta čas vulgarnega človeka, ki buta z vseh strani in nas vsakodnevno napada prek novic, televizijskih zaslonov, vsakdanjega življenja, nam vsem povzroča travmatične izkušnje,« pravi trojec. »Zdi se nam, da skozi ustvarjalne procese in uprizoritve vedno poskušamo detektirati neki čas in svojo pozicijo v njem, in tokrat se nam je zdelo nujno, da skušamo artikulirati, kakšne posledice ima ta vseprisotni vulgarizem za vse nas.« Naslov so si izposodili pri filozofskem pojmu fenomenalne realnosti, ki označuje svet, kakršnega zaznavamo in izkušamo. Za osrednjo temo raziskave so določili pojem homo vulgaris oziroma pojav »utrganih gospodarjev«, kot jih poimenuje filozof Peter Klepec, torej to strašljivo novo realnost, za katero nam pogosto preprosto zmanjka besed. Realnost pohlepnih, ekscesnih samodržcev, ki se pustijo voditi svojemu nenasitnemu, impulzivnemu, narcističnemu egu; ki si preprosto vzamejo, kar želijo. Realnost, ki ne pozna več empatije, humanizma, intelekta, strpnosti in spoštovanja, samorefleksije in samokritike. Realnost, ki nenehno premika meje naše strpnosti in v kateri se počasi, a zanesljivo privajamo na tisto, kar bi se nam še malo prej zdelo nesprejemljivo.

»Vsi si želimo rešitve, odrešitve. Toda svet, v katerem živimo, nam tega ne ponuja. Ko mislimo, da smo dosegli dno, gremo še malo nižje.«

Toda kako se sploh lotiti takšne teme na odru? Kako najti širšo sliko, ki ta občutja prevede v gledališki jezik? Ko se je izkazalo, da je konkretnih primerov preveč in da je nemogoče ubesediti vse podrobnosti, se je Beton Ltd., kot pravijo njegovi člani, odpovedal dokumentarnemu opisovanju in se obrnil k neverbalnemu – k predstavi občutka. K jeziku, ki deluje skozi telo, prostor, pogled, ritem, razmerja. Gledališki izraz so pri tem zavestno skrčili na najosnovnejše elemente. Zamislili so si predstavo, ki temelji na atmosferi ter surovem, elementarnem, slečenem gledališkem jeziku, temelječem na repetitivnosti in trajanju.

Prav to je bilo ključno; vedeli so, da morajo v vseh treh delih, ki so jih dramaturško zastavili, vztrajati. »Prav v tem vztrajanju je nekaj bistvenega. Predstava gledalcem verjetno ne bo prinašala nekega katarzičnega užitka. Bolj najeda in teži, iritira. V to smo šli zelo zavestno,« pravijo. Še vedno se jim namreč zdi, da mora umetnost na neki način iritirati, postavljati vprašanja, biti radikalna. Transgresija je zanje eden najlegitimnejših umetniških postopkov, pri čemer je pomembno vprašanje, zakaj do nje pride. »Vsi si želimo rešitve, odrešitve. Toda svet, v katerem živimo, nam tega ne ponuja. Ko mislimo, da smo dosegli dno, gremo še malo nižje. Nič se ne reši, traja, nadaljuje se. Ko za nekaj časa pozabimo, se ponovno zbudimo ob nečem drugem, nečem še hujšem.« Poleg stalnih sodelavcev – Jureta Vlahoviča (oblikovanje zvoka in glasba), tehničnega direktorja Andreja Petrovčiča in Toni Soprano Meneglejte, ki je ustvarila celostno vizualno podobo predstave – sta se kolektivu tokrat pridružila še umetnik Matej Stupica, ki je prevzel snovanje scenografije, in umetnica Olja Grubić, ki je poskrbela za kostumografijo. Predvsem pa so prvič po letu 2012 k procesu povabili tri nove mlade igralce in igralke: diplomante najmlajše generacije ljubljanske Akademije za gledališče,

radio, film in televizijo (AGRFT) Majo Kunaver, Čarno Lampret in Petra Podgorška. Odločitev, da ekipo performerjev tokrat razširijo, je bila predvsem intuitivna: začutili so, da se tema tiče tudi mlajše generacije, da sistemsko nasilje ter pozicije in zlorabe moči pogosto temeljijo na stičišču generacij in medgeneracijskem prenosu vrednot.

Pri tem pa niso želeli, kot poudarijo člani kolektiva Beton Ltd., »govoriti v njihovem imenu in v imenu njihove generacije ali jih postaviti v pozicijo, v kateri bi znotraj našega procesa iskali odgovore, ki smo jih določili že mi«. Zato so se odločili za predstavo v dveh delih. Prvi del pripada njim, torej kolektivu Beton Ltd. v odstopu, za avtorstvo drugega, Fenomenalna realnost: drugi del, ki si ga lahko obetamo v prihodnje, bodo odgovorni trije mladi ustvarjalci.

Tako kot premislek o svetu je nova predstava kolektiva Beton Ltd. torej tudi premislek o lastnem delovanju (in mirovanju). Ali z besedami članov kolektiva: »Ključno se nam je zdelo, da vanjo vključimo novo generacijo. Boris Groys pravi, da se vsaka generacija drugi kaže kot zgodovinska smet. Tega (še) ne vemo. To bo nemara razkril drugi del predstave. Vsekakor pa smo se sami dotaknili občutka, da smo smeti.«

Predstava: Beton Ltd. v odstopu: Fenomenalna realnost: prvi del
Kje: Stara mestna elektrarna, Ljubljana
Kdaj: premiera 3. septembra 2026, ponovitvi 4. in 5. septembra 2026