Knjiga / Damir Globočnik: Živeče fotografije
Fragmenti, Kranj, 2026, 20 €
Bernard Nežmah
MLADINA, št. 34, 28. 8. 2026
+ + + +
Mikrozgodovina kinematografskega dogajanja na Slovenskem 1896–1918. Prva javna filmska predstava je bila konec decembra 1895 v Parizu, februarja naslednjega leta v Londonu, aprila na Dunaju in v Berlinu, pri nas pa oktobra v Mariboru in mesec za tem v Celju ter Ljubljani. Povedano bi lahko zaključili s poanto, kako je šel takrat duh časa v naših krajih v korak s svetovno dinamiko. A zgodovinar Globočnik stopi korak naprej, saj bralcem postreže z nazornim izsekom zgodovine vsakdana. Popiše, kateri filmi so prevzemali lokalno publiko, objavi sezname vseh filmskih predstav, spet sinhrono s svetom začetek stalnih kinematografov, načine zvočne spremljave – ne le pričakovani pianisti, kdaj vojaška godba, pa tudi vajenci, ki so za platnom za primeren vtis razbijali po loncih. Po zvrsteh so dominirali igrani filmi, često po literarnih predlogah, komični prizori, reportaže in potopisi. Po mestih in trgih so potovali potujoči kinematografi, stalni so se naselili tudi v Gorici, Mariboru, Celju, Kopru, Žalcu, Štorah, Kranju etc. – novi medij je preplavil slovenske dežele; dvorane v Ljubljani so imele več kot 500 sedežev, celo v Trbovljah 170, v deželni prestolnici se je vnela v prvem desetletju prava tržna bitka med tremi kinematografi. Kaj se ne bi, ko pa so kot predfilme predvajali tudi posnetke svetovnih dogodkov, ki so delovali kot aktualni TV-dnevniki. Avtor je izbrskal časopisno recepcijo in tako izvemo, da so srednješolci med predvajanjem filma z nemškimi podnapisi protestno žvižgali in dosegli v prihodnje slovenske mednapise. Vsebine so prinašale tudi frivolne nagice in strastno poljubljanje, tako da je škof Jeglič od lastnikov dvoran, ki bi hoteli anonse v cerkvenih listih, terjal cenzuro, si kdaj kak film ogledal še pred prikazovanjem, potem pa v spominih potožil, da so ga goljufali.
Bernard Nežmah
MLADINA, št. 34, 28. 8. 2026
+ + + +
Mikrozgodovina kinematografskega dogajanja na Slovenskem 1896–1918. Prva javna filmska predstava je bila konec decembra 1895 v Parizu, februarja naslednjega leta v Londonu, aprila na Dunaju in v Berlinu, pri nas pa oktobra v Mariboru in mesec za tem v Celju ter Ljubljani. Povedano bi lahko zaključili s poanto, kako je šel takrat duh časa v naših krajih v korak s svetovno dinamiko. A zgodovinar Globočnik stopi korak naprej, saj bralcem postreže z nazornim izsekom zgodovine vsakdana. Popiše, kateri filmi so prevzemali lokalno publiko, objavi sezname vseh filmskih predstav, spet sinhrono s svetom začetek stalnih kinematografov, načine zvočne spremljave – ne le pričakovani pianisti, kdaj vojaška godba, pa tudi vajenci, ki so za platnom za primeren vtis razbijali po loncih. Po zvrsteh so dominirali igrani filmi, često po literarnih predlogah, komični prizori, reportaže in potopisi. Po mestih in trgih so potovali potujoči kinematografi, stalni so se naselili tudi v Gorici, Mariboru, Celju, Kopru, Žalcu, Štorah, Kranju etc. – novi medij je preplavil slovenske dežele; dvorane v Ljubljani so imele več kot 500 sedežev, celo v Trbovljah 170, v deželni prestolnici se je vnela v prvem desetletju prava tržna bitka med tremi kinematografi. Kaj se ne bi, ko pa so kot predfilme predvajali tudi posnetke svetovnih dogodkov, ki so delovali kot aktualni TV-dnevniki. Avtor je izbrskal časopisno recepcijo in tako izvemo, da so srednješolci med predvajanjem filma z nemškimi podnapisi protestno žvižgali in dosegli v prihodnje slovenske mednapise. Vsebine so prinašale tudi frivolne nagice in strastno poljubljanje, tako da je škof Jeglič od lastnikov dvoran, ki bi hoteli anonse v cerkvenih listih, terjal cenzuro, si kdaj kak film ogledal še pred prikazovanjem, potem pa v spominih potožil, da so ga goljufali.
Prvih dvajset filmskih let na dlani.