Konzum / Restavracija Istranova, Padna

Zapeljite se od Kopra čez Šmarje proti Dragonji in glejte, kje se ukaže kažipot proti Padni in tudi Istranovi, kjer strežejo avanture željnim obiskovalcem od enajstih dopoldne do enajstih zvečer, ob ponedeljkih pa pišejo bloge.
Telefon: 040 467 799.

Specialitete:
domač kruh in olivno olje,
sardele na šavor,
bakala na belo,
roastbeef,
pražen krompir.

Vina:
odprta malvazija in refošk koprskega kombinata ter Santomasove in Rojacove buteljke.
Če se Vam zatakne v žrelu kateri od Istranovinih sladkobnih zeliščnih zvarkov, ga lahko še vedno sperete z žižolami.

V Istranovi smo bili več kot razočarani za več od 50 € na osebo.

Do Istranove nas ni pripeljalo nobeno priporočilo. In ne, ata Ilovarja, ki je po prepričanju politični analfabet, ni tja zvabil niti sloves gospoda Thalerja, sicer enega od investitorjev, saj se mu je začelo svitati o njegovi vlogi šele po ogledu pred stranišči izobešenih fotografij. Nak, do Istranove nas je tisto nedeljo pripeljal predvsem znak, ki kaže z glavne ceste in obljublja domačo kuhinjo, kakršno bi pač pričakovali v oštariji, ki se je skrila na grič daleč od turističnega stampeda na obali. V oštariji, no, v novi, vse preveč oglati in poravnani restavraciji z veliko prijetnejšo jedilnico v nadstropju in kletjo z oljarskim mlinom, ki skrbi za plodove lastnih in bližnjih oljk. Istranova, ki bi se rada šla novo vrsto turizma, ima res zdrave temelje, vsaj če je tunkati domač bel kruh v olivno olje, a dlje od temeljev težko seže. Veliko pove že dejstvo, da streže ribje in mesne predjedi na istem krožniku, à la Kreozot, še več pa sestava krožnika, ki je povečini, z izjemo posrečenih sardel na šavor, bakalaja in ovčjega sira, prej vonjal po kaki italijanski trgovski verigi kot po istrskih gričih. Če so Istranovine delikatese večinoma prišle s trgovskih polic, je fižol iz zažgane pašte fižol in iz jote prišel v Padno iz matične konzerve, še surovi in v gnezdeca sprijeti rezanci v goveji juhi pa iz zasebnega pekla kolega inženirja, ki je bil nadalje razrvan tudi zaradi izostanka kakršnegakoli okusa čez fuže narezanega belega tartufa. In kaj bi porekli ob beri rib, katerih nobena ni videla slovenskega ali hrvaškega morja, ob škampih na buzaro - vsak tretji klinično mrtev, kalamata olive, zelena, niti za kruhovo skorjo juhice - in ob mumificirani svinjski pečenki? I, da ima Istranova, ki sicer premore tudi propagandistko, ki zna spravljati v zadrego, velike težave tako z avtohtonimi surovinami kot z recepturami domače kuhinje, da ji manjka kompetentno vodstvo. Kar še vedno ne pomeni, da ne morete tam uživati v čisto dostojnem in kot se šika pečenem roastbeefu s praženim krompirjem, le zmenite se, da Vam ga ne zalijejo z refoškom in prekrijejo s pršutom. Daleč je Toskana.