16. 7. 2008 | Mladina 24 | Družba
Zmanjkalo bo internetnih naslovov
Ne samo nafta, tudi internetni naslovi so omejena dobrina. Vsaj za zdaj.
© Tomaž Lavrič
Vsaka naprava, priključena na internet, ima svojo identifikacijsko številko, svoj IP (internetni protokol) naslov. Velika večina uporablja četrto različico tega protokola, skrajšano Ipv4. Naslov za to verzijo protokola je 32-bitna številka, sestavljena iz štirih oktetov binarnih števil (npr. 192.001.254.123). V vsakem od oktetov je možnih 256 različnih števil. Vseh možnih kombinacij štirih oktetov in s tem IP-naslovov je nekaj manj kot 4,3 milijarde, a zaradi določenih rezervacij in namenskih naslovov je število razpoložljivih veliko manjše. In v začetku leta je bilo na voljo le še dobrih 15 odstotkov te količine. Po napovedih strokovnjakov naj bi jih zmanjkalo v treh letih. »Stanje zbuja skrb za prihodnost internetne ekonomije,« piše v najnovejšem poročilu Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).
Potreba po novih IP-naslovih zaradi novih tehnologij, na primer pametnih telefonov, mobilnih osebnih računalnikov in senzorskih omrežij skokovito narašča. Preko interneta poteka tudi upravljanje cestne razsvetljave in ogrevalnih sistemov, če naštejemo samo dve od neštetih možnosti. Po napovedih Evropske komisije se bo potreba po novih IP-naslovih v bližnji prihodnosti povečala za najmanj neverjetnih tisočkrat.
Jasno je torej, da bo povpraševanje kot bi trenil preseglo ponudbo. Če ne bi bilo nekaterih tehnologij, ki omogočajo uporabo enega IP-naslova za zunanjo komunikacijo na več napravah hkrati, bi se to že zgodilo. Ne nazadnje si verjetno strokovnjaki v 70. letih prejšnjega stoletja, ki so načrtovali in uvedli protokol IPv4, vendarle niso predstavljali tako hitrega in skokovitega razvoja medmrežja.
So pa prihajajoče pomanjkanje uvideli v začetku 90. let in rodila se je naslednja generacija internetnih protokolov: IPv6. In ta sistem bi moral, vsaj za »nekaj časa«, zadostovati. Če namreč IPv4 omogoča 4,294,967,296 različnih 32-bitnih naslovov, IPv6 omogoča kar 340,282,366,920,938,462,374,607,432,768,211,456 različnih 128-bitnih naslovov oziroma približno 600.000.000.000.000.000.000.000 naslovov na vsak kvadratni meter zemlje in seveda še nekaj več na vsakega Zemljana. Milo rečeno »več kot dovolj« torej.
Vendar pa je bila takrat uporaba naprav, prilagojenih za delovanje v sistemu IPv4, že tako razširjena, da bi bila zamenjava povezana s stroški. Prav tako je sistem še vedno deloval brez večjih težav. Strokovnjaki so morebitna pomanjkanja odpravljali z novimi rešitvami in IP-naslovov je bilo na pretek. Večje pozornosti je protokol IPv6 tako deležen šele zadnjih nekaj let, ko je jasno, da se ponudba starih naslovov bliža koncu.
Eden glavnih krivcev za zdajšnje pomanjkanje je neracionalno razdeljevanje IPv4-naslovov na začetku. Takrat so ameriške univerze, ki so se prve povezale s pomočjo omenjenega protokola, dobile na voljo skoraj toliko naslovov, kot jih danes uporablja vsa Evropa. To je tudi razlog, da je v ZDA na voljo 11 IPv4-naslovov na prebivalca, v Evropi pa ima vsak povprečno na voljo le enega. Da ne govorimo o Aziji, kjer naj bi bila na voljo le desetina Ipv4-naslova na prebivalca. Eden od predlaganih ukrepov za omilitev pomanjkanja je tako reciklaža že dodeljenih, a neuporabljanih naslovov. A dolgoročna rešitev, se strinjajo strokovnjaki, je uvajanje IPv6. Prav pomanjkanje razpoložljivih IPv4-naslovov je sicer Evropo in Azijo gnalo in ju še vedno žene k hitrejšemu uvajanju in uporabi naprav prek tehnologije IPv6.
Ta tehnologija, pojasnjuje vodja laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožef Stefan, predsednica Internet society Slovenija ter profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Borka Jerman Blažič, pomeni velik napredek in lahko tudi pomembno konkurenčno prednost, saj omogoča razvoj naprednejših aplikacij in storitev: »To je treba gledati v luči razvoja. Tako kot gradimo nove avtoceste, moramo graditi tudi nove, sodobnejše in varnejše informacijske avtoceste.« Protokol IPv6 po njenih besedah omogoča večjo stopnjo varnosti, hkrati pa omogoča večjo enostavnost delovanja naprav in vzpostavljanja internetnih omrežij.
Zakaj ga potem ne uporabljajo že vsi? Zaradi stroškov zamenjave opreme seveda. Starejše naprave in operacijski sistemi namreč ne podpirajo IPv6-tehnologije. Internetni ponudniki, ki bi se odločili za nadgradnjo, bi tako morali vzporedno vzdrževati dve omrežji, saj sistema nista neposredno kompatibilna, zaradi česar je potrebno promet nekompatibilnih naprav »tunelirati« oziroma ga prilagoditi. »To je strošek za teleoperaterje in zato tega v Sloveniji, z redkimi izjemami, nimamo. Ponudniki se obnašajo tako, kot je zanje stroškovno optimalno. Če ni zahteve uporabnikov za dvig na boljšo raven storitve in uvajanje novejših tehnologij, potem se dobavitelji storitev ne odzovejo,« pravi Jerman Blažičeva, ki upa, da bo k popularizaciji novega protokola pripomogla tudi sredina ustanovitev Foruma za IPv6 za Slovenijo. S prstom kaže tudi na državne ustanove: »Državna administracija mora biti vodilna pri uporabi najnovejših tehnologij.« Enako menijo tudi v OECD, prav tako pa pri Evropski komisiji, ki vlade držav članic poziva k čimprejšnjemu prehodu na nov sistem. Pri uvajanju IPv6 je po mnenju OECD ključno doseči »točko preloma«, ko bo strošek za vključitev nove naprave v IPv6 manjši kot strošek za vključitev iste naprave v IPv4. To pa bi se ob zdajšnjem razvoju in potrebi po vedno novih naslovih lahko zgodilo zelo kmalu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.