RTV Slovenija / Naprej v preteklost

Prehod iz avtoritarnega socializma v zahodno demokracijo je v Sloveniji potekal brez večjih političnih pretresov. Zato je v prvem desetletju demokracije le malokdo pomislil, da je možna tudi enako nepretresljiva vzvratna vožnja - recimo temu žametni prehod v avtoritarno obmodernost. Vendar si za prav to že štiri leta vztrajno prizadeva desna vladna koalicija.
Ko je prišel Janša na oblast, je začel po navodilih ideologov Nove revije spreminjati razmerje med državo in civilno družbo, kar je bilo najbolj vidno v politizaciji odločanja v gospodarstvu, v nevarnem približevanju katoliške cerkve državi in v napadu na avtonomijo medijev. Janša ni polovičar, zato ga na področju javnih medijev ni zanimala zgolj RTV Slovenija. Je pa res, da se je z vzvodi politične moči lahko javne televizije polastil razmeroma enostavno, brez pomoči drugih, s populističnim referendumom, medtem ko je za tiskane medije potreboval pomoč podjetnikov. Z referendumom si je javno televizijo uspešno podredil, v tiskanih medijih pa se je o tem za kratek čas dogovoril s podjetniki, bil nato hitro izigran in v jezi sprožil vojno proti tajkunom.
Okupacija javne televizije je bila izvedena legalno, vendar je po mojem mnenju nelegitimna. Volivci niso vedeli, o čem pravzaprav odločajo, zato je šlo za manipulacijo. Poleg tega pa se o nekaterih stvareh volivcev enostavno ne sme spraševati. Ljudi na referendumu na primer ne smemo spraševati o tem, ali so za ali proti smrtni kazni, kakšno stališče imajo do diskriminacije manjšin, ali so za ali proti umetni oploditvi ... in ali so za javno televizijo ali ne. To so vprašanja, o katerih mora odločati strokovna, ne pa širša javnost.
Danes je jasno, da je javna televizija edini trajni medijski plen Janševe vladavine. Hkrati pa tudi najbolj pomemben, saj največ ljudi prihaja do informacij prav s posredovanjem televizije. Iz istega razloga je Lenin nekoč spodbujal razvoj filmskega medija v rokah boljševikov. Vendar pa politiki z avtoritarnimi nagnjenji po pravilu pretiravajo z učinkovitostjo nadzora nad javnimi mediji. V avtoritarnem socializmu v Sloveniji so imeli na primer oblastniki nadzor nad vsemi mediji, a jim je kljub temu v 80. letih verjel le še malo kdo. Javno mnenje se oblikuje na bolj zapleten način, kot si to predstavljajo marksistično usmerjeni ideologi, kot je Peter Jambrek.
Če vpliv televizije na ratinge SDS ni tako odločilen, kot bi si želel Janša, pa je vpliv SDS na program državne televizije na žalost mnogih med nami pomemben. Ko gre za kulturo, se to kaže v povsem nejasni predstavi o tem, kakšno je poslanstvo nacionalne televizije. Značilen je primer popularne glasbene oddaje, posvečene trenutno najbolj komercialni, narodno-zabavni glasbi. Osebno mislim, da narodno-zabavna glasba na javno televizijo sicer sodi, a le, če gre za kvalitetne, inovativne ustvarjalce, oddaje tipa Na zdravje pa sodijo na komercialno Pop televizijo. Isto velja tudi za vse druge glasbene žanre in za umetniški program na nacionalki nasploh. Naloga nacionalke je, da spodbuja raznolikost (različne žanre na vseh umetniških področjih) in kvaliteto (dostop za ustvarjalce, ki dosegajo najvišji standard odličnosti v našem prostoru). Komercialni domet programa je sekundarnega pomena. Vendar pa nacionalka ni ne pluralna ne kvalitetna, postaja pa vse bolj komercialna. Bilo bi krivično, če bi trdili, da je javna televizija v preteklosti svoje poslanstvo zadovoljivo opravljala. Seveda ga ni. Vendar pa tako hudo, kot je pod robato in nespretno roko ministra za kulturo Simonitija, ni bilo že dolgo.
Ni presenetljivo, da so predstavniki desnice v referendumski kampanji obljubljali cenejši program. Televizijo vidijo predvsem kot medij, ki jih omogoča, da se ob vsaki javni procesiji kažejo na ekranu. Kulturni program, ki zahteva veliko znanja, ustvarjalnosti in denarja (na primer domače nanizanke in nadaljevanke), je za njih obrobnega pomena, saj se 'prava', 'resna' Kultura tako ali tako lahko dogaja le v operi ali gledališču. Zato je vpliv SDS najbolj opazen prav, ko gre za informativni program. V odsotnosti avtonomne novinarske tradicije in učinkovite sindikalne organiziranosti si je oblast po uspešnem referendumu ta program hitro podredila. Televizijski dnevnik je postal očitno pristranski. Piramida je primer populističnega informativnega programa, ki bi sodil na Pop televizijo, pa še to le ob spoštovanju višjih novinarskih standardov, kot so danes v veljavi na nacionalki. Sovražni govor, kot si ga je dovolil Jelinčič, je povsem nesprejemljiv. To, da po tem dogodku ni nihče od vodilnih na nacionalki odgovarjal, pa je slabo spričevalo za trenutno stanje slovenske demokracije. Kar se dogaja z oddajo Vroči stol (da člani ožje vladajoče elite odstavljajo voditelja oddaje), pa je še en dokaz za to, da revolucija je svoje lastne otroke.
Po štirih letih vladavine SDS postaja vse bolj očitna politična naivnost oz. indiferentnost levosredinskih koalicij v 90. letih. Zaradi žametnega prehoda v demokracijo so podcenjevali možnost žametne vrnitve v avtoritarnost. Prva naloga nove levosredinske vlade bi zato morala biti, da vzpostavi razmere, ki bodo v prihodnje onemogočale vsako vmešavanje politike v novinarsko avtonomijo javnih medijev.