Predor Šentvid / Sramota v predoru
Sramotam, kakršna je predor Šentvid, bomo priča, dokler bo oblast izvedbo javnih naročil zaupala ljudem, ki nimajo izkušenj niti z izvajanjem investicij niti z vodenjem kakšnega večjega podjetja
Kos šentviškega ometa - uporaben le še kot spominek
© Borut Krajnc
Predor Šentvid ni prvi predor, ki ga je dogradil SCT. Tudi ni prvi predor na slovenskem avtocestnem križu. Državna avtocestna družba Dars, nadzorniki in institucije, pristojne za izdajo potrdil, s katerimi zagotavljajo, da je vse narejeno v skladu s standardi, imajo torej s podjetjem SCT in s predori nasploh že dovolj izkušenj, da bi morali vedeti, kako je treba graditi predor Šentvid in na kaj je treba posebej paziti, da bo tudi varen. Zato je prvo vprašanje, kaj so počeli nadzorniki, zakaj niso opazili, da manjka vezni sloj. Tukaj ne gre za nove ali stare standarde, na katere so se izgovarjali pri predoru Trojane, ampak za to, da izvajalec nečesa, kar bi moral vsekakor vgraditi oziroma dodati, ni vgradil. Nadzornik, ki delo opravlja vestno, bi moral to takoj ugotoviti in poskrbeti, da bi izvajalec delo opravil, kakor je treba.
Ker je vedel, kako - po naročilu politike, ne stroke - je bil lani jeseni na hitro skrajšan rok za dokončanje predora in kakšne površnosti si privošči SCT skupaj s svojimi podizvajalci, bi moral biti še toliko bolj pozoren. Milan Črepinšek, nadzorni inženir iz ZIL Inženiringa, ki je nadzoroval gradnjo predora, pojasnjuje, da so »od izvajalca zahtevali izjavo, da so dela izvedena skladno s tehničnimi specifikacijami in da omet ne bo odpadal«. »To izjavo smo od družbe Ceramico pred tehničnim pregledom dobili,« je pojasnil Črepinšek. Takšno izjavo lahko pridobi tudi Dars sam, za to mu ne bi bilo treba plačati nadzornega inženirja.
Sramotno izgovarjanje na slabo svetlobo