Veliki intervju / Ultimativni ameriški upornik
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 6, 12. 2. 2009
Ron Howard, režiser filma Frost/Nixon, je leta 2001 posnel tudi famozni Čudoviti um, biografijo genialnega matematika Johna Forbesa Nasha (Russell Crowe), nobelovca, ki je s svojo teorijo iger, z »Nashevo ekvilibrijo«, revolucioniral ekonomijo, znanost in vojsko. Nash, trpeči genij, shizo, ki se pobere, premaga vse ovire in ujame ameriški sen, je prikazan kot najbolj nekontroverzno bitje na svetu, tako da v filmu ni ne duha ne sluha o tem, da je v resnici slovel po rasističnih izpadih, da je bil zelo nasilen in popadljiv, da je imel nezakonskega otroka, ki ga je povsem ignoriral, da je mimoidočim zelo rad kazal tiča, da je bil homoseksualec in - predvsem! - da je bil antisemit, ki je trdil, da so koren vsega zla Judje, ki je povsod videl judovske zarote, ki se je razglašal za palestinskega begunca in ki je arabske liderje pozival, naj ga zaščitijo pred Izraelom. A po drugi strani, če bi Ron Howard Nashevo biografijo posnel tako, kot je popisana v knjigi Čudoviti um, po kateri je film posnel, bi danes vsi rekli: hej, Hollywood je biografijo iranskega predsednika Ahmadinedžada posnel že leta 2001! Ahmadinedžad pa ni ravno oskarjevski material, ne. Iskreno rečeno, če je bil John Forbes Nash ultimativna personifikacija ameriškega sna, potem je bil Nixon personifikacija ultimativnega ameriškega upornika. Le zakaj ne? Ne pozabite namreč, da je Martin Scorsese slovitega magnata Howarda Hughesa v Letalcu prikazal kot ultimativnega ameriškega upornika, ki je to - pač v slogu Nasha - postal kljub svoji lunatični hipohondriji in patološki paranoji, toda film je izpustil vse najbolj tipične Hughesove »uporniške« poteze, recimo to, da je bil bolestni antikomunist, ki je v času makartizma ovajal svoje lastne ljudi (levičarje, ki so delali za njegov studio RKO), da je bil tesno povezan z mafijo in najbolj brutalnimi diktatorji (Batista, Trujillo itd.), da je podpiral fašistoidne režime v Južni Ameriki, da je obogatel z monopolizmom, da je služil s CIO in vietnamsko vojno, da je sodeloval pri poskusu atentata na Fidela Castra, da je bil pompozni antiintelektualec in da je - ha! - prijateljeval z Nixonom. Z eno besedo: Howard Hughes je bil personifikacija ameriškega upornika le toliko kot Richard Nixon.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 6, 12. 2. 2009
Ron Howard, režiser filma Frost/Nixon, je leta 2001 posnel tudi famozni Čudoviti um, biografijo genialnega matematika Johna Forbesa Nasha (Russell Crowe), nobelovca, ki je s svojo teorijo iger, z »Nashevo ekvilibrijo«, revolucioniral ekonomijo, znanost in vojsko. Nash, trpeči genij, shizo, ki se pobere, premaga vse ovire in ujame ameriški sen, je prikazan kot najbolj nekontroverzno bitje na svetu, tako da v filmu ni ne duha ne sluha o tem, da je v resnici slovel po rasističnih izpadih, da je bil zelo nasilen in popadljiv, da je imel nezakonskega otroka, ki ga je povsem ignoriral, da je mimoidočim zelo rad kazal tiča, da je bil homoseksualec in - predvsem! - da je bil antisemit, ki je trdil, da so koren vsega zla Judje, ki je povsod videl judovske zarote, ki se je razglašal za palestinskega begunca in ki je arabske liderje pozival, naj ga zaščitijo pred Izraelom. A po drugi strani, če bi Ron Howard Nashevo biografijo posnel tako, kot je popisana v knjigi Čudoviti um, po kateri je film posnel, bi danes vsi rekli: hej, Hollywood je biografijo iranskega predsednika Ahmadinedžada posnel že leta 2001! Ahmadinedžad pa ni ravno oskarjevski material, ne. Iskreno rečeno, če je bil John Forbes Nash ultimativna personifikacija ameriškega sna, potem je bil Nixon personifikacija ultimativnega ameriškega upornika. Le zakaj ne? Ne pozabite namreč, da je Martin Scorsese slovitega magnata Howarda Hughesa v Letalcu prikazal kot ultimativnega ameriškega upornika, ki je to - pač v slogu Nasha - postal kljub svoji lunatični hipohondriji in patološki paranoji, toda film je izpustil vse najbolj tipične Hughesove »uporniške« poteze, recimo to, da je bil bolestni antikomunist, ki je v času makartizma ovajal svoje lastne ljudi (levičarje, ki so delali za njegov studio RKO), da je bil tesno povezan z mafijo in najbolj brutalnimi diktatorji (Batista, Trujillo itd.), da je podpiral fašistoidne režime v Južni Ameriki, da je obogatel z monopolizmom, da je služil s CIO in vietnamsko vojno, da je sodeloval pri poskusu atentata na Fidela Castra, da je bil pompozni antiintelektualec in da je - ha! - prijateljeval z Nixonom. Z eno besedo: Howard Hughes je bil personifikacija ameriškega upornika le toliko kot Richard Nixon.