Kriza bo Slovenijo močno prizadela

Predstava, da bo ta kriza Slovenijo malo prizadela, je žal najverjetneje popolnoma napačna

Dr. Dušan Mramor, finančni minister v obdobju 2002-2004

Dr. Dušan Mramor, finančni minister v obdobju 2002-2004
© Borut Krajnc

Od takrat, ko so se konec leta 2007 navzven pokazali znaki gospodarske krize predvsem v ZDA in nekaterih razvitih državah, je kriza osrednja tema pogovorov, ki jih imam s kolegi na Ekonomski fakulteti, z našimi gospodarstveniki in z vidnimi ekonomisti iz EU in ZDA. Organizirali smo tudi tri posvete, na katerih smo poskušali razložiti svoje poglede na vzroke krize, sprva imenovane »finančna«, in glede na razlage vzrokov tudi predlagati načine reševanja. Večina meni, da so v sistemu danes prevladujočega tržnega gospodarstva nastale nekatere anomalije, katerih odprava bo omogočila njegovo nadaljnje uspešno delovanje. Te anomalije so predvsem v finančnem sistemu, kjer regulacija in nadzor ne sledita hitremu razvoju vedno bolj zapletenih in prepletenih finančnih produktov. Ustrezen odgovor na te anomalije bo zagotovil dolgoročno rast svetovnega gospodarstva po tem, ko se z ustreznimi državnimi ukrepi odpravijo posledice vpliva finančne krize na realni del gospodarstva.
Glede na razsežnosti, ki jih ima sedanja kriza, pa sam menim, da ne gre le za nekatere anomalije in da tokrat manjši popravek sistema ne bo končni rezultat vseh procesov. Kot se je pokazalo že tolikokrat v zgodovini, noben ekonomski (in družbeni) sistem ni trajen. Vsak počiva na nekaterih postulatih, ki ob uvedbi najpogosteje pomenijo dober odziv na najpomembnejše gospodarske in družbene probleme, vendar se kasneje izkaže, da rojevajo nove probleme in da ti s trajanjem sistema naraščajo. Navadno sledi večja kriza, ki pripelje do sprememb sistema, najpogosteje v bolj ali manj ostri obliki v obratni smeri ali liberalno tržnega ali državno upravljanega. Če precej poenostavim zapletene družbene odnose, bi lahko dejal, da liberalni tržni sistem ob visoki motivaciji posameznika prinaša probleme plenilskega obnašanja in velikega socialnega razslojevanja, državno upravljani pa ob socialno ustreznejši razdelitvi probleme nizke motivacije posameznika in korupcije. Idealna bi bila ustrezna in prilagodljiva kombinacija obeh, vendar v dinamičnem in vedno bolj povezanem svetu takšne kombinacije v daljšem časovnem obdobju človeštvu še ni uspelo najti.
Do začetka sedanje krize je vedno bolj prevladoval liberalni tržni model. Država se je v razvitih tržnih gospodarstvih vedno bolj umikala »svobodni pobudi«, prej državno upravljana predvsem vzhodna gospodarstva pa so bolj ali manj postopno prevzela ta model in najpogosteje vodila pri odpravljanju omejitev »svobodne pobude«. Moji profesorji politične ekonomije bi verjetno dejali, da je zmagal kapital. Ta proces pa ni potekal čez noč in se ni nanašal samo na zakonsko ureditev gospodarstev. Prodrl je skoraj v vse pore. Vzemimo za ponazoritev finance. Nekako do konca 70. let prejšnjega stoletja so učbeniki financ predvsem opisovali finančno obnašanje podjetij in finančnih investitorjev z navajanjem dobrih praks. Po seriji teoretičnih člankov, katerih avtorji so po vrsti dobivali Nobelove nagrade, pa se je logika spremenila. Privzelo se je, da se ljudje obnašajo skrajno racionalno, da je njihov edini cilj v življenju povečati svoje premoženje, da podjetja poslujejo samo zato, da maksimirajo premoženje lastnikov, da trgi delujejo popolno itd. Na teh postavkah so se razvili modeli, ki so v učbenikih prikazani kot edini pravilni za odločanje. S kolegi smo dokazovali, da so te postavke neustrezne in da to vodi tudi v neustrezne odločitve. Pri tem smo imeli težave z objavo izsledkov (eden od člankov je bil objavljen skoraj devet let po tem, ko je bil napisan), saj so rušili logiko maksimiranja premoženja lastnikov in postavko, da so finančni trgi učinkoviti. Sedaj ob krizi je zanimanje za te izsledke precej naraslo.
Podobno se je na primer dogajalo z javnimi financami, kjer so države začele tekmovati v tem, kako stimulativen bo davčni sistem za lastnike kapitala, v poslovanju podjetij, kjer so pri odločitvah vedno bolj sledili omenjenim neustreznim modelom, in tudi v računovodstvu, kjer se je prešlo na tako imenovano vrednotenje po pošteni vrednosti. To vrednotenje, ki sledi tržnim cenam, predvideva, da so tržne cene edine prave, saj se trg ne moti. Seveda to ne drži, ker je teoretično in empirično dokazano, da so tržne cene lahko tudi daljša obdobja previsoke ali prenizke glede na »prave«. To na primer pomeni, da so bili naši računovodski izkazi vsaj leta 2007 in 2008 večinoma prenapihnjeni in smo prikazovali papirnate dobičke, v kriznem letu 2009 pa bodo lahko prikazane izgube še večje od dejanskih. Sistem je tako podpiral neko obnašanje, ki dolgoročno ni vzdržno.
Pospešeno zmanjševanje vloge države v gospodarstvu in poudarjanje vloge posameznika ter njegovega motiva čim večjega premoženja je skozi opisane procese trdnost ekonomskega sistema hitro zmanjševalo. Ob takšnem razvoju so začetek krize povzročile ZDA s svojim odzivom na dogodke 11. septembra. Financiranje vojne in hitre gospodarske rasti v ZDA z izjemnimi proračunskimi in plačilnobilančnimi primanjkljaji je povzročilo dovolj velik šok, da smo se znašli v eni največjih kriz v zgodovini. Ameriška centralna banka je vlado podprla tudi z ekspanzivno denarno politiko, ki so ji bolj ali manj morale slediti še druge centralne banke. Zaradi vsega tega so se izjemno povečale finančne aktivnosti institucij in posameznikov, ki so v okolju zelo liberalnega tržnega okvira prevelika finančna sredstva vedno bolj usmerjali v dolgoročno ekonomsko neupravičene naložbe. In kot je nekoč zapisal profesor Ribnikar, so finance ogledalo realnega dela ekonomije, zato izgube niso samo finančne, temveč predvsem realne, in ta kriza ni predvsem finančna, temveč realna. S krediti so se gradili hiše in drugi gradbeni objekti, ki jih lastniki ne bodo mogli odplačati iz svojih prihodkov, podjetja so investirala v projekte, ki dolgoročno niso donosni, države so investirale v infrastrukturo, ki vsaj na srednji rok ni ekonomsko upravičena, papirni dobički so se porabljali za tekočo potrošnjo in podobno. Končni učinki so izguba prihrankov, ki bo še nekaj časa omejevala potrošnjo na bistveno nižji ravni, in presežne kapacitete, ki bodo onemogočale nova vlaganja.
To seveda ni bilo narejeno nalašč. Pretekli podatki o donosnosti naložb in rasti povpraševanja ter tekoče povpraševanje so posameznike in podjetja navajali na takšno ravnanje. Z bolj ali manj matematičnimi modeli se je preteklost mehanično projicirala v prihodnost. Seveda pa ne moremo enako trditi za države, ki so odgovorne za dolgoročno vzdržnost/trdnost gospodarstva. Te bi morale bistveno bolje razumeti, kaj s svojimi dejanji povzročajo. Pričakujem, da se bodo zaradi krize prej ali slej zavedle, da je z njihovo vlogo v sedanjem gospodarskem sistemu nekaj zelo narobe. Hkrati bodo spoznale, da so njihovi protikrizni ukrepi bistveno spremenili njihovo vlogo v urejanju gospodarstva, z vidika obsega lastništva gospodarskih subjektov in tudi z vidika izdatkov in tveganj, ki jih bodo prevzele. Tako se bosta na novo opredelili vloga trga in države in tokrat lahko pričakujemo obrat nazaj k večji vlogi države.
Slovenska država pri tem ni izjema. Zelo verjetno je, da je v obdobju 2005-2008 povsem odpovedala in s svojimi ukrepi pripeljala Slovenijo v zelo težak položaj. Ob vstopu v ERM2 je bilo na primer jasno, da se bodo obrestne mere v Sloveniji znižale in da bo to povzročilo povečanje povpraševanja po kreditih s povečanjem verjetnosti slabih naložb. To je bilo tudi zapisano v dokumentih Banke Slovenije in vlade skupaj s potrebnimi ukrepi za povečanje varčevanja. Naslednja vlada tega ni upoštevala, nasprotno, celo podpirala je zadolževanje za državne investicije (pomemben del za DARS). Zadolževanje, predvsem v tujini, je doseglo neslutene razsežnosti. Iz neto kreditorja tujine v višini 3,3 odstotka BDP konec leta 2004 je Slovenija konec leta 2008 postala država z neto dolgom do tujine v ocenjeni višini 23 odstotkov BDP (bruto zadolžitev v tujini se je povečala za ocenjenih 161 odstotkov, s 57 na 112 odstotkov BDP). V tem času je tudi velik del gospodarske rasti temeljil na s krediti financirani pospešeni gradbeni dejavnosti in izvozu industrijskih izdelkov, ki večidel niso namenjeni končnemu porabniku. Obe dejavnosti sta izredno občutljivi za gospodarske šoke. Postopno prestrukturiranje gospodarstva z naložbami v znanje, kar bi občutljivost za šoke zmanjšalo, pa ni bilo izpeljano.
To, da ima Slovenija zanemarljivo malo naložb v finančnih instrumentih, ki niso imeli ustreznega kritja, je sicer ugodno, vendar ni ključno. Slovenska država in gospodarstvo s svojimi izredno povečanimi zadolžitvami v tujini morata namreč ta posojila odplačevati hitreje, kot to dopuščajo naložbe, za katere so bila porabljena. V normalnih razmerah delujočega trga kreditov sicer to načeloma ni sporno, če so naložbe dobre. Vendar v sedanjih kriznih razmerah kreditni trg ne deluje normalno, možnost refinanciranja posojil je za finančni sektor in gospodarstvo zelo omejena in glede na krizo postaja vedno več naložb tudi potencialno slabih.
Slabe naložbe so posledica tega, da so možnosti prodaje in ustvarjanja dobička ter denarnega toka za podjetja slabše od načrtovanih. Zaradi strukture in usmerjenosti v izvoz slovenskega gospodarstva je odraz te globalne krize še posebej izrazit. To se izredno dobro kaže pri podatkih o zmanjšanju industrijske proizvodnje v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU. Novembra in decembra lani je bilo v Sloveniji zmanjšanje glede na isti mesec prejšnjega leta med največjimi v EU: peto (- 12 odstotkov) in četrto mesto (- 17,5 odstotka). Slovenija ima v EU hkrati enega največjih deležev industrijske proizvodnje v BDP, s čimer se ta problem dodatno povečuje. Sodeč po zadnjih podatkih o zmanjšanju naročil in pričakovanj glede prihodnje prodaje pa se trend upadanja nadaljuje. Zato je predstava, da ta kriza Slovenije ne bo hudo prizadela, žal najverjetneje popolnoma napačna.
V takšnih razmerah je ključno vprašanje, kaj je mogoče narediti. Seveda se najprej začne pri gospodarstvu, ki poskuša čim bolj prilagajati proizvodnjo in stroške ter iskati poslovne priložnosti z namenom preživetja. Za vsako podjetje so rešitve drugačne. Za slovensko državo pa je njena usmeritev v ohranitev jedra slovenskega gospodarstva, ki je predvsem izvozno usmerjeno, zagotovo smiselna. Ker banke, najpomembnejše finančne institucije v Sloveniji, v teh razmerah težko prevzemajo vsa dodatna tveganja s posojili podjetjem, ne da bi ogrozile svoj obstoj, je smiselna sedanja usmeritev države, da prevzame del tveganj. Seveda je pri tem močno omejena, tudi zaradi slabe dediščine prejšnje vlade. Poleg tega je po mojem mnenju ključna naloga vlade prilagoditi stroške tako imenovane družbene nadstavbe in stroške proizvodov in storitev bolj ali manj monopolnih podjetij na slovenskem trgu, ki jih večinoma država tako ali drugače nadzoruje. Razen subvencij za skrajšanje delovnega časa in izjemno majhnih prihrankov, doseženih predvsem z odložitvijo povišanja plač v javnem sektorju, do sedaj ne vidim bistvenih ukrepov, ki bi odgovarjali na izjemne negativne razmere in pomagali preživeti ključnemu delu gospodarstva. Celo nasprotno, priča smo nekaterim povišanjem cen (npr. elektrike), ki nimajo zveze s stvarnostjo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.