Vojna / Zloraba zgodovine
Nekoč smo imeli permanentno revolucijo, danes imamo permanentno “spravo”, ki ni nič drugega kot nadaljevanje kulturnega boja
Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
MLADINA, št. 11, 19. 3. 2009
Prizorišče povojnega poboja: Jama pod Krenom v Kočevskem Rogu
© Borut Peterlin
Nekateri zgodovinarji in novinarji, za posameznike bi lahko - v slogu preteklega janševističnega obdobja, ki sem ga v smislu stigmatizacije in še na kakšen drug način občutil tudi sam - zapisal tudi »zgodovinarji« in »novinarji«, so od 8. marca do danes igrali na močne čustvene karte. Usmerjene na en segment zgodovine, iztrgan iz zgodovinskega konteksta. Igra je medijsko in profesionalno dvomljiva, z osebnega in s strokovnega vidika. Navsezadnje zbuja dvom o smislu zgodovinarskega poklica (tudi novinarskega, a to prepuščam drugim). Tudi če ljudje zelo malo vedo o zgodovini, s prirojenim instinktom zaznavajo razliko med zaigranim in resničnim, še zlasti, če gre za sicer zelo tragične, a petinšestdeset let oddaljene dogodke, in če razlagalci niso neposredno povezani z žrtvami. Morda na videz prehodne manipulacije z mrtvimi puščajo dolgoročne posledice. Ena od njih je (tudi zaradi improvizacij in nestrokovnosti vpletenih), da imamo v Kočevskem rogu na črno zgrajen spomenik in »uradno« kapelico, improvizirano parkirišče s tonami navoženega peska sredi pragozda, vrsto zasebnih nagrobnikov in »spomenikov« iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, na drevesih vrezane napise, nabite plastične vence in vrsto podobnih »okraskov«. Nekakšen nekrofilski »Ponterosso« torej, najverjetneje celo na mestu, kjer v jami sploh ni domobrancev. Kakšen inovativen tuj novinar bi, če bi se mu že ljubilo ukvarjati s tem, za uvod svojega prispevka težko našel boljšo ponazoritev slovenske politike.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
MLADINA, št. 11, 19. 3. 2009
Prizorišče povojnega poboja: Jama pod Krenom v Kočevskem Rogu
© Borut Peterlin
Nekateri zgodovinarji in novinarji, za posameznike bi lahko - v slogu preteklega janševističnega obdobja, ki sem ga v smislu stigmatizacije in še na kakšen drug način občutil tudi sam - zapisal tudi »zgodovinarji« in »novinarji«, so od 8. marca do danes igrali na močne čustvene karte. Usmerjene na en segment zgodovine, iztrgan iz zgodovinskega konteksta. Igra je medijsko in profesionalno dvomljiva, z osebnega in s strokovnega vidika. Navsezadnje zbuja dvom o smislu zgodovinarskega poklica (tudi novinarskega, a to prepuščam drugim). Tudi če ljudje zelo malo vedo o zgodovini, s prirojenim instinktom zaznavajo razliko med zaigranim in resničnim, še zlasti, če gre za sicer zelo tragične, a petinšestdeset let oddaljene dogodke, in če razlagalci niso neposredno povezani z žrtvami. Morda na videz prehodne manipulacije z mrtvimi puščajo dolgoročne posledice. Ena od njih je (tudi zaradi improvizacij in nestrokovnosti vpletenih), da imamo v Kočevskem rogu na črno zgrajen spomenik in »uradno« kapelico, improvizirano parkirišče s tonami navoženega peska sredi pragozda, vrsto zasebnih nagrobnikov in »spomenikov« iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, na drevesih vrezane napise, nabite plastične vence in vrsto podobnih »okraskov«. Nekakšen nekrofilski »Ponterosso« torej, najverjetneje celo na mestu, kjer v jami sploh ni domobrancev. Kakšen inovativen tuj novinar bi, če bi se mu že ljubilo ukvarjati s tem, za uvod svojega prispevka težko našel boljšo ponazoritev slovenske politike.
Medijski spektakel
Licitacija žrtev
Tito - zločinec, Tito - državnik
Kdo pomni Rab?
Patetična interpretacija dogodkov
To ni sprava
