Kriza / Kreditni krč v praksi

Eno temeljnih finančnih pravil je usklajenost ročnosti sredstev z viri financiranja. Najmanj polovica finančnih virov naj bi bila dolgoročne narave, saj je drugačna struktura povezana z večjimi tveganji pri obnavljanju kreditov. Skupina Gorenje je ob koncu lanskega leta približno 52 odstotkov dolgoročnih sredstev financirala s približno 55 odstotki dolgoročnih virov, se pravi, da je bila njena struktura sredstev znotraj zlatega pravila. V zadnji četrtini leta 2008 je začela z investicijami v skupni višini približno 30 milijonov evrov, vendar ji zaradi posojilnega krča teh investicij ni uspelo financirati z dolgoročnimi krediti, ampak je za poplačilo najela kratkoročne kredite. Skupina Gorenje v vseh državah, kjer prodaja svoje izdelke, sodeluje s približno 25 bankami, vendar več kot dve tretjini finančnih obveznosti sestavljajo krediti krovne družbe. V Sloveniji sodeluje z večino bank, kljub temu za glavnino financiranja skrbi osem bank. V zadnjih šestih mesecih je Gorenje precej intenziviralo stike z večino bančnih skupin. Pri večini je doživelo pozitiven odziv in razen pri nekaj manjših izjemah pri vseh tudi dobilo zagotovilo, da lahko računa na podaljševanje kratkoročnih linij. Večja težava je bila, ko so predstavniki podjetja zaprosili za refinanciranje dolgoročnih kreditov. S to prošnjo so na vrata trkali zaman, pa ne zato, ker v bankah ne bi bilo pripravljenosti, pač pa preprosto zato, ker banke nimajo na voljo dolgoročnih virov. Čeprav bankam že od januarja predstavljajo dolgoročni projekt, s katerim bi dosegli dober učinek na izboljšanje denarnega toka Skupine Gorenje in hkrati zagotovili refinanciranje približno 70 milijonov dolgoročnih kreditov, ki zapadejo letos, težav ročnosti preprosto ne morejo preseči. »S kratkoročnim virom ni težav, dolgoročnega denarja pa pri bankah preprosto ni. Seveda se je tudi odločanje o kreditih preneslo s prej dokaj operativne ravni na raven skorajda članov ali predsednikov uprav, in če z osmimi bankami vajo ponavljaš vsak mesec ali dva, je to naporno za eno in za drugo stran, krajša pa se čas za druge operativne, pa tudi strateške dejavnosti. A sem prepričana, da je to specifika tega obdobja in se bodo razmere čez nekaj časa spet uredile,« pravi članica uprave Gorenja Mirjana Dimc Perko. Zagotovitev dolgoročnih virov bi znatno izboljšala položaj, vendar se Perkova boji, da 1,2 milijarde evrov, kolikor je vlada namenila za jamstveno shemo, ne bo zadoščalo. »Kar banke ta trenutek potrebujejo, so sveža, dolgoročna sredstva, ki bi jih bilo mogoče dobiti predvsem na tujih trgih, seveda z jamstvom države. Kolikor mi je znano, je ena od bank že pripravljeno izdajo obveznic v tujini umaknila, saj so se investitorji dokaj zadržano odzvali na novice, da se politika vmešava v poslovne odločitve bank.«
Akcije proti tajkunom po njenem ne bodo rešile vprašanja ročnosti virov, saj so bili ti krediti že dani in ni realno pričakovati, da se bo denar kratkoročno vrnil v banko. Razprave o tajkunih kradejo dragoceni čas, ki bi ga morala vlada nameniti reševanju podjetij. »Ne želim se opredeljevati glede tega, ali so ukrepi proti tajkunom ustrezni ali ne, vsekakor pa velja, da celotno dogajanje jemlje vsem vpletenim ogromno energije, ki bi jo nujno potrebovali za pripravo resnih ukrepov bolj strukturne narave.« Upa, da bo pri vpletenih prevladal razum, se pravi, da se bodo bolj kot z dokazovanjem, ali je neki kredit tajkunski ali ne, ukvarjali s pravimi težavami, na primer s tem, kako bomo bolj inovativni od konkurentov, kako bomo več in boljše prodajali, kako bomo izboljšali zasedenost zmogljivosti, ki so na voljo ... »Na trgu so ta trenutek zagotovo številne priložnosti, tudi glede potencialnih prevzemov. Trenutno sicer ne vidim možnosti za pridobitev dolgoročnega vira, so se pa številni lastniki prevzemnih tarč pripravljeni pogovarjati o zamenjavi za delnice.«
Veliko kazalcev kaže, da je prvi del krize, ki je prizadel finančni sektor, mimo. V marsikaterem gospodarstvu se že kažejo drobni znaki okrevanja. »Evropa in Združene države še niso tam in menim, da se bodo znaki okrevanja začeli kazati šele proti koncu leta ali v začetku prihodnjega leta, do takrat pa bo treba vzdržati in pomagati podjetjem, da prebrodijo krizo. Izpad naročil pri nekaterih je bil tudi več kot 50-odstoten, kar je težko vzdržati.« Po mnenju Perkove so se naročila večinoma zmanjšala tudi zato, ker imajo kupci veliko zalog, ki jih morajo zmanjšati, preden lahko nadaljujejo z novimi naročili. »Gorenje bi se, ker je velik kupec, do svojih dobaviteljev lahko vedlo tudi tako, da bi se odločilo za večjo plačilno nedisciplino, s čimer bi si prihranilo potrebo po dodatnem zadolževanju pri bankah, a se za to nismo odločili, saj je finančno zdravje naših dobaviteljev za nas zelo pomembno in smo ga prvo četrtletje tudi pomagali vzdrževati. Ni vseeno, ali imaš za neko komponento samo enega ali dva dobavitelja, pomembno pa je tudi, da dobavitelji ohranjajo sposobnost tehničnega in tehnološkega razvoja. Podobno je s kupci. Kupcu, ki zaide v težave, lahko nehaš dobavljati in ga uničiš, ker ne bo imel blaga na polici, ali pa hodiš po robu in ga ohranjaš pri življenju. Odločitev ni lahka.« V nekaterih primerih so se sicer odločili pobrati zavarovanje in zaključiti zgodbo, a samo takrat, ko niso videli druge možnosti. »Tu naj pohvalim sodelovanje s kreditno zavarovalnico SID. Njena ekipa se maksimalno trudi, da bi obdržali promet s kupci, tudi tistimi, ki nimajo najboljše krvne slike, a se zaradi umika tujih pozavarovalnic pogosto znajde v položaju, ko se mora umakniti. Zadnje čase se to dogaja čedalje pogosteje. Tukaj je pomoč države izredno pomembna, saj je učinek na bodoče tržne deleže lahko zelo velik. Kupci navadno cenijo tiste, ki jim v hudih časih stojijo ob strani. Res pa je, da drugi val krize, ki se bo pokazal v realnem sektorju, prihaja in se mu ne bo mogoče v celoti izogniti, saj je sredstev, ki so na voljo, premalo, da bi lahko rešili vse.«