Kriza / Muke kreditojemalca
Kako navadni, ‘fizični’ kreditojemalec občuti posojilni krč na svoji koži, je opisal bralec, ki te dni s komercialnimi bankami bije bitko za odobritev hipotekarnega posojila za obnovo stanovanja.
Gre za 80 tisoč evrov za deset let, preizkušnje in zahteve, ki mu jih postavljajo banke, pa so takšne, kot da bi klošar jemal milijon evrov posojila. Če bi banke takšna zagotovila terjale od Igorja Bavčarja, Boška Šrota ali Bineta Kordeža, bi bil seznam tajkunov v Sloveniji zagotovo krajši vsaj za ta tri razvpita imena. Očitno so se pravila igre v času krize bistveno spremenila. Naš bralec je, čeprav je hotel vzeti hipotekarno posojilo, čeprav sta oba z ženo zaposlena za nedoločen čas z dohodki, ki presegajo povprečje, in čeprav ima sklenjeni celo dve življenjsko-nezgodni zavarovanji, pri katerih znesek izplačil presega znesek posojila, moral skozi svojevrstno birokratsko-bankirsko torturo. Zaskrbljeni bančni komercialisti so nezaupljivo in dlakocepsko preverjali vsako malenkost, klicali izvršne direktorje in jih prosili za odobritve tudi najmanjših malenkosti, zanimalo jih je vse, od tega, v kakšni kondiciji je podjetje, kjer je zaposlen, do podatkov o višini, teži in starosti kreditojemalca. Na vsak način so mu skušali vsiliti še kak bančni proizvod, recimo obvezno rentno varčevanje, prenos osebnega računa na banko, kjer naj bi najel posojilo, pa je bil tako rekoč samoumeven, ne le zanj, pač pa kar za vse družinske člane, tudi mladoletne. Naš bralec je osebno preizkusil pet bank in med njimi ni bilo kakšne posebne razlike. Bančni uslužbenci so bili sicer na moč prijazni, a kaj, ko so si brez dovoljenja izvršnih direktorjev še dober dan komaj upali izreči. Ravno takšni investitorji, kot je naš bralec, dajejo delo obrtniško-podjetniškemu sektorju, kupujejo domač cement, okna, vrata, izolacijski material in tako spodbujajo gospodarsko proizvodnjo, zato se človek vpraša, komu so pravzaprav namenjeni vladni spodbujevalni ukrepi za oživitev gospodarstva.