Iz dežja pod kap / Kadrovski paradoks “Žugelj”

Na primeru »Žugelj« se stranke na levici in desnici vse od konca leta 2007 izmenično obtožujejo političnega kadrovanja in političnih pritiskov na delovanje neodvisne agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Če pustimo ob strani zadnje špekulacije, denimo tisto, da želi »old boys network« okrog ministra Mitje Gasparija in bivšega prvega moža ATVP Nevena Boraka, vključno z ženami ali registriranimi partnerji, agencijo »prevzeti« s priključitvijo Banki Slovenije, ali pa ono, da je v ozadju še vedno Boško Šrot, ki s svojimi tajkunsko-političnimi lovkami grabi po agenciji, obstaja le eden oprijemljiv epilog. Ta je nedavno prišel iz Fajfarjeve ulice 33 v Ljubljani, kjer domuje upravno sodišče.
Ker ob imenovanju Damjana Žuglja na vrh ATVP niso bila razvidna »merila in listine«, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ima Žugelj potrebnih 10 let delovnih izkušenj, je upravno sodišče njegovo imenovanje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno obravnavo pred uradniški svet. Sodišče ob tem resda ni črno na belem odločilo, da Žugelj nima izkušenj. Je pa vseeno dejstvo, da Žuglju pred upravnim sodiščem ni uspelo dokazati, da izkušnje ima. Leta 2008 je bil namreč prek javnega razpisa izbran, ker je natečajna komisija njegovim 8 letom in 18 dnevom, ki jih je preživel v delovnem razmerju na Uradnem listu in na ministrstvu za finance, prištela še študentsko delo. Toda 6. člen zakona o javnih uslužbencih je precej jasen. Pravi: »delovna doba je doba v delovnem razmerju«, delovne izkušnje pa »so delovna doba na delovnem mestu«.
Žugelj je ob odločitvi sodišča skorajda pristal na cesti. Toda še isti dan je svet agencije, ki mu, mimogrede, predseduje Žugelj, vladi za vršilca dolžnosti direktorja predlagal - Žuglja. A ne zaradi izkušenj. Glavni argument sveta, ki so ga navedli v sporočilu za javnost, je bil naslednji: »Svet je takšno odločitev sprejel po dolgotrajni razpravi prvenstveno upoštevaje potencialne finančne obveznosti ATVP v času finančne krize, povezane s prenehanjem funkcije oziroma delovnega razmerja direktorja ATVP iz nekrivdnih razlogov.« Kot se je razkrilo pozneje, naj bi Žuglju agencija v primeru nekrivdne razrešitve dolgovala 24 plač. Ker dobi Žugelj v povprečju na mesec 5660 evrov, bi to pomenilo 135 tisoč evrov bruto.
Pri tem se je postavilo še vprašanje, kdo je odgovoren za takšno pogodbo in ali je določba sploh zakonita. Po našem preverjanju je nima noben od drugih, sorodnih direktorjev, njegov predhodnik, Neven Borak, pa je imel v pogodbi o zaposlitvi zapisano zgolj, da mu mora agencija po predčasnem prenehanju mandata, če Borak ne sprejme nove ponujene službe, plačevati plačo še največ tri mesece - ne pa dve leti. Za pogodbo je seveda odgovoren vsakokratni finančni minister, v primeru Žuglja je to Andrej Bajuk, ki jo je tudi moral potrditi. Pri čemer je morda celo kršil tretji odstavek 16. člena zakona o javnih uslužbencih, ki pravi: »Delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.«
Žugelj, ki smo ga tudi obiskali, nam je sicer dejal, da sam odpravnine nikoli ne bi prejel. Tudi zato, ker je teden dni pozneje z agencijo podpisal novo, alternativno pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. V Žugljevi pogodbi, ki nam jo je tudi pokazal, namreč piše: »V primeru prenehanja delovnega razmerja pred potekom mandata brez njegove krivde mu pripada nadomestilo v višini 24 osnovnih plač, ki jih določa ta pogodba, razen če pri Agenciji sklene pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto.« Toda bistveno je nekaj drugega. Upravno sodišče Žuglja ni nekrivdno razrešilo, mandat se mu ni predčasno končal, ampak je njegovo pogodbo razglasilo za nično. »Saj ni bil razrešen - padlo je njegovo imenovanje. Če je nekdo nezakonito imenovan, potem ni razrešen. Pravna posledica nezakonitosti pri imenovanju je prenehanje funkcije, nekrivdna razrešitev ne pride v poštev,« nam je razlagal strokovnjak civilnega prava dr. Lojze Ude z ljubljanske Pravne fakultete. Če to drži, je svet agencije - Žugelj - zavajal javnost. Če pa je tudi alternativno pogodbo z agencijo podpisal z argumentom, da tako agenciji ne bo treba plačati odpravnine, se postavlja še vprašanje pravne usposobljenosti strokovnih služb v agenciji.
Toda zakaj se ga je ustrašila tudi vlada? Deset let delovnih izkušenj, ki jih Žugelj nima, zakon namreč zahteva tudi za opravljanje funkcije vršilca dolžnosti. Kljub temu ga je vlada na predlog sveta agencije imenovala. Odgovor je razkril premier Borut Pahor v nedavnem intervjuju za Delo, ko je dejal, da sicer spoštuje odločitev upravnega sodišča, »osebno pa sem želel, da Žugelj opravlja naprej svoje delo. Vodjem vseh nadzornih ustanov in regulatorjem sem že na začetku mandata zagotovil, da ne sme nihče izvajati političnega pritiska nanje. Zato sem bil proti temu, da bi na to mesto na hitro imenovali novega človeka«. Zato torej, da mu torej v opoziciji ne bi očitali političnih pritiskov, se je Pahor zavzel za kršitev zakona. Ali pa so sedaj že formalni kriteriji postali političen pritisk?