Iz dežja pod kap / Kadrovski paradoks “Rudl”

Vlada je nedavno sklenila, da s položaja direktorice urada za enake možnosti razreši Majdo Pučnik Rudl in na njeno mesto za pol leta imenuje vršilko dolžnosti Tanjo Salecl. Presenetljivo pa so pri tem ministri Pučnik Rudlovo razrešili po tako imenovani »politični« proceduri. V sklepu so namreč zapisali, da bi bilo »bolj korektno izkoristiti t. i. institut nekrivdne razrešitve kot pa institut krivdne razrešitve«.
Res je, da zakon o javnih uslužbencih, ki je bil spremenjen še v času vlade Janeza Janše, vsakokratni vladi dovoljuje poljubne kadrovske rošade na najvišjih uradniških mestih v prvem letu vladanja. Predvsem, kot je ponavljal Gregor Virant, ker morajo biti vrhovni državni uslužbenci »kompatibilni« z vsakokratno vladajočo garnituro. A ker se s tem poseže tudi v njihova utemeljena pričakovanja, kot je presodilo ustavno sodišče, mora država tako odstavljenim povrniti škodo: ali jim ponuditi primerljivo delovno mesto ali pa jim izplačati odškodnino.
Nekrivdna razrešitev namreč predpostavlja, da se je zamenjanemu zgodila krivica. In Majda Pučnik Rudl se je tako tudi zares znašla na 160. mestu seznama, v katerem SDS šteje strokovno neupravičene in politično motivirane kadrovske menjave. Toda v tem konkretnem primeru je teza, da se je Pučnikovi zgodila krivica, smešna in ni niti najmanj »korektna«. V zadnjem letu, odkar je Pučnikova prevzela vodenje urada, so jo namreč že dvakrat obiskale različne inšpekcijske službe, ki so ugotovile kršitve cele kopice zakonov.
Pučnikova je urad za enake možnosti, ki bi moral najdosledneje spoštovati najbolj delikatne vrednote pravne države in biti zgled nediskriminacije ter visokih standardov - konec koncev se je Slovenija še pred leti zavzemala, da bi EU v Ljubljani po njenem vzoru ustanovila celo evropski Inštitut za enakopravnost med spoloma -, v svojem kratkem direktorovanju spremenila v pravo parodijo institucije. Očitni politični pogrom urada se je začel leta 2008, ko je tik pred koncem mandata Janševe vlade SDS hotela tja spraviti svoje kadre in s tem blokirati urad, ki bi med drugim moral razsoditi tudi o diskriminaciji v primeru družine Strojan.
Njena bivša direktorica Tanja Salecl je tedaj s položaja odstopila, ker ni več »videla možnosti za delo v skladu s svojimi načeli«, in po pričakovanju je Janševa vlada na njeno mesto imenovala Pučnik Rudlovo, sicer nečakinjo »očeta« SDS Jožeta Pučnika in bivšo vodjo ženskega odbora pri SDS. Poleg direktorske pozicije ima na uradu posebej zaščiteno in privilegirano mesto tako imenovani zagovornik načela ne-enakosti. Pod njenim vodstvom je to postal Domen Zupan, ravno tako član SDS, sicer predsednik Slovenske demokratske mladine v občini Žirovnica.
Resda njuna politična pripadnost praviloma ne bi smela igrati posebne vloge. A da je bil Zupan na to posebno mesto izbran zaradi svoje politične lojalnosti in ne strokovnih preferenc, je pred pol leta nedvoumno in morda celo prvič v zgodovini Slovenije ugotovil sam inšpektor za delo, medtem ko je inšpektorica za sistem javnih uslužbencev Duša Pokeržnik ravno ta mesec sklenila, da je bil Zupan izbran, čeprav ni izpolnjeval natečajnih pogojev, zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj. Zaradi še drugih nepravilnosti pri objavi natečaja je zahtevala razveljavitev njegove pogodbe o zaposlitvi. Pa tudi to še ni vse. Urad utegnejo obiskati še kriminalisti, v Mladini smo namreč že objavili izjavi dveh uslužbenk, ki sta pripravljeni na sodišču pričati o sumu ponarejanja uradnih listin. Kot kažejo dokumenti, ki jih imamo v uredništvu, je bil Zupan na vrh urada imenovan s pomočjo ponarejanja ocenjevalnih listov.
Razlogov torej, zaradi katerih bi bilo najbolj »korektno« Pučnik Rudlovo zamenjati iz političnih razlogov, ni videti. Namesto da bi jo zaradi hudega kršenja predpisov odslovili, so jo sedaj morali začasno zaposliti na sekretarskem delovnem mestu, v generalnem sekretariatu vlade. Kot žrtev politične čistke.