Družina / »Kri ni pomembnejša od socialnega partnerstva«

V sredo popoldne sta okroglo mizo o novem družinskem zakoniku pripravila tudi Sekcija za spol in družbo pri Slovenskem sociološkem društvu in Mirovni inštitut. Voditeljica okrogle mize, dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete, je v nabito polnem klubu Lily Novy v Cankarjevem domu že uvodoma povedala, da okrogle mize niso pripravili zato, da bi poslušali politični mimogovor ali diskusijo, ki bi bila zastavljena samo za ali proti, ampak so želeli soočiti strokovne argumente tistih, ki se ukvarjajo s področjem sociologije družin in prava.
Najprej je besedo dobila državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak, tudi sama sociologinja, in predstavila nekaj ključnih novosti, ki jih prinaša družinski zakonik. Kot je znano, je ena izmed njih nova definicija družine, katere jedro je po novem otrok, ne glede na to, ali živi z biološkimi ali nebiološkimi starši, ter ne glede na to, katerega spola so njegovi starši. Kopač Mrakova je povedala, da so se za to odločili, ker obstajajo različni tipi družin. »Prevladujoča družina je še vedno tradicionalna, ni pa edina,« je dejala. Zakonik uveljavlja tudi družinsko mediacijo, zagovornika otrokovih pravic, prepoveduje nasilje nad otroki, nekatere pristojnosti s centrov za socialno delo seli na sodišča ...
Sociologi so se vsi po vrsti strinjali, da gre za pomembne novosti. Dr. Alenka Švab s koprske Fakultete za humanistične študije in ljubljanske Fakultete za družbene vede je denimo povedala, da je država z zakoni doslej vedno capljala za družbeno realnostjo, tokrat pa ni tako. Sama družinski zakonik vidi kot posodobitev družinskega prava, ki se ne omejuje več le na biološko starševstvo, temveč upošteva tudi vse druge sodobne oblike starševstva. To danes ni več nujno vezano na dva starša, na starša različnih spolov ali na dejstvo, da starša živita skupaj. Tudi Antić Gabrova je povedala, da je sama dobila vtis, da je politika ob nastajanju družinskega zakonika tokrat upoštevala stroko, in sicer sociologijo. Je pa vprašanje, ali bodo te dosežke zdaj, ko se je proti zakoniku oglasila moralna večina, lahko realizirali.
Dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki zadnja leta proučuje nove oblike starševstva ali socialno starševstvo, v katero med drugim sodijo združene družine, istospolne skupnosti in posvojiteljske družine, prav tako meni, da družinski zakonik sledi času, v katerem živimo. »Ko je prišel predlog družinskega zakonika, smo rekli, točno o tem govorimo!« je dejala. Čeprav se ji zdi zavračanje družinskega zakonika nerazumno, nad tem kljub vsemu ni začudena, saj so bile tudi posvojitve s stališča RKC še pred manj kot stotimi leti prepovedane. In prav to je tisto, kar po njenem mnenju v resnici moti nasprotnike zakonika - ne toliko to, da
izenačuje hetero in istospolne zakonske skupnosti, pač pa to, da je dregnil v stoletna verovanja, povezana s krvjo in krvnim sorodstvom ter naravno podrejenostjo žensk in otrok. »Družinski zakonik je utemeljitev ničnosti dejstva, da je kri pomembnejša od socialnega partnerstva, da so otroci last odraslih in da v družini dominirajo moški,« je dejala Zavirškova in požela aplavz.
Mag. Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta in dr. Roman Kuhar, ki ob raziskovalnem delu na Mirovnem inštitutu predava tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti, sta večjo pozornost namenila tisti skupini državljanov, ki je v razpravi o novem družinskem zakoniku trenutno kljub vsemu deležna največjega pogroma - istospolnim. Kuhar je opozoril, da se je retorika tistih, ki nasprotujejo istospolnim družinam in zakonskim zvezam, v zadnjih letih spremenila. Leta 2004 so se predstavniki RKC, ko so nasprotovali predlogu zakona o istospolnih partnerstvih, sklicevali na Boga in Sveto pismo, pri tokratni razpravi o družinskem zakoniku oziroma njegovem delu, ki omenja istospolne, pa so se nasprotniki sklicevali na izsledke znanstvenih raziskav. A sam je pri tem ugotovil kar nekaj zlorab. Nasprotniki družinskega zakonika so denimo trdili, da raziskave kažejo, da je v istospolnih skupnostih dokazano več nasilja. A primerjali so le podatke o partnerskem nasilju nad moškimi v hetero in istospolnih skupnostih, pri tem pa povsem zanemarili, da pri nasilju v družini nasilna dejanja praviloma izvaja moški, žrtve pa so ženske in otroci. Nasprotniki so trdili tudi, da naj bi bile homoseksualne zveze nestabilne in da hitro razpadejo. To naj bi dokazovala nizozemska raziskava, po kateri naj bi partnerstva v teh zvezah v povprečju trajala le 1,5 leta. Kuhar je povprašal avtorico raziskave, ali je res prišla do takšnih ugotovitev, ta pa mu je zgrožena povedala, da njena raziskava ne ponuja takšnih interpretacij. Anketirance je namreč spraševala po njihovi trenutni zvezi, in ker je šlo za spolno aktivno urbano populacijo, staro do 30 let, je razumljivo, da nihče ni imel 20 ali več let trajajoče zveze.
Kogovškova je medtem predstavila pravni vidik izenačevanja hetero in istospolnih zakonskih zvez. Evropsko sodišče za človekove pravice odločitev prepušča posameznim državam. Te lahko torej, če to želijo, zakonske zveze omogočijo tudi istospolnim. Pri posvojitvah pa je praksa drugačna, saj je isto sodišče že večkrat podprlo posvojitve s strani istospolnih. Doma so razmere nekoliko drugačne. Ustavno sodišče je za zdaj odločilo le, da so istospolna partnerstva primerljiva s hetero partnerstvi in da je čustveno razmerje v obeh zvezah podobno. Niso pa slovenska sodišča doslej še odločala o tem, ali je pravica do poroke za istospolne pare človekova pravica. Razprava o popolni izenačitvi heteroseksualnih in istospolnih zvez pri nas tako ne more biti drugačna kot ideološka, saj pravne podlage zanjo ni. Po drugi strani pa ustava prepoveduje diskriminacijo, tudi na podlagi spola, in prav s sklicevanjem na to določilo so se snovalci družinskega zakonika po mnenju Kogovškove tudi uspešno izognili ideološki razpravi o tej temi.