Borut Mekina

18. 3. 2010  |  Mladina 11

Resnica o Velikovcu

O terorističnih napadih na avstrijskem Koroškem je prvič spregovoril bivši notranji minister iz sedemdesetih, poznejši predsednik vlade Janez Zemljarič

Domovinski muzej, v Velikovcu, na avstrijskem Koroškem, 18. septembra 1979. Približno 3 kilogrami razstreliva so uničili prvo nadstropje, kjer je bilo razstavljeno gradivo o koroškem plebiscitu.

Domovinski muzej, v Velikovcu, na avstrijskem Koroškem, 18. septembra 1979. Približno 3 kilogrami razstreliva so uničili prvo nadstropje, kjer je bilo razstavljeno gradivo o koroškem plebiscitu.
© Gert Eggenberger

Razmeroma mirno, celo z razumevanjem je slovenska javnost, navajena političnih obračunov, prenesla prvo ustavno obtožbo zoper predsednika republike. Še posebej, če se spomnimo na »veliki pok«, ki ga je pobudnik obtožbe Janez Janša prihranil za konec, ko je politično vodstvo obtožil mednarodnega terorizma. Obtožba je v resnici precej resna. Tudi zato, ker jo je SDS poslala v svet v obliki »depeše«, ki jo je potem napisal Dimitrij Rupel, s komentarjem, da je v Sloveniji »zlo pod soncem«. Tomaž Ertl, ki je bil tedaj na čelu Službe državne varnosti (SDV), naj bi leta 1979 na podlagi političnih usmeritev organiziral napad v Velikovcu, na avstrijskem Koroškem, trdijo v SDS. Prav tako naj bi bil v incident vpleten predsednik države Danilo Türk, ki je bil leta 1979 v republiški konferenci SZDL predsednik komisije za narodnostna, manjšinska in izseljenska vprašanja. To lahko razberemo iz 10 vprašanj, ki so jih iz stranke poslali Türku.
Türk je na obtožbo oziroma na vprašanja odgovoril s kratkim »ne«. Namigovanja, da bi lahko bil predsednik Türk leta 1979 kakorkoli povezan z organizacijo terorističnih akcij, so tudi sicer absurdna, še posebej če vemo, da je tedaj pri 26 letih ravno diplomiral. Kaj pa tedanja politična elita in vodja obveščevalne službe Ertl, ki ga je Türk odlikoval zaradi zaslug v akciji Sever? Je komunistična Slovenija tedaj res sponzorirala teroristične akcije proti Avstriji? Ertl je sicer v nedavnem intervjuju za Mladino dejal, da je bila to »samostojna akcija nekaterih prenapetežev v Sloveniji«, ki je on ni vodil, in da »Služba državne varnosti s tem ni imela čisto nič« ter da »Janša spet nekaj napleta«. Toda na spletni strani SDS so v podporo svojim tezam objavili tudi nekatere dokumente, kot kronski dokaz pa so navedli citat bivšega predsednika vlade Staneta Kavčiča iz njegovih spominov, kjer piše, da so za napadom nedvomno stale jugoslovanske »politične osebnosti«. Koliko resnice je v obtožbi SDS?
Ena izmed takšnih »političnih osebnosti« tistega časa je gotovo tudi Janez Zemljarič. V času pred napadom je kot namestnik ministra vodil SDV, v času napada je bil slovenski notranji minister oziroma republiški sekretar za notranje zadeve, pozneje pa predsednik slovenske vlade. Zemljarič, razburjen nad kampanjo, ki so jo sprožili v SDS, je želel pojasniti celotno zadevo. Začel je s Kavčičevim zapisom, ki ga je, kot pravi, prebral nekajkrat: »Če je tako pisal in sklepal, potem je očitno imel izkušnje, kako je Služba državne varnosti delovala takrat, ko je on bil predsednik vlade in soodgovoren za delovanje SDV. Ampak pozneje je tudi ta služba naredila razvoj, v skladu s postopno demokratizacijo v Sloveniji. Mi se s takšnimi rečmi in sredstvi nismo ukvarjali,« je dejal Zemljarič. Isto naj bi veljalo za Janšo: »Očitno iz nekih svojih poenostavljanj o SDV govori kot kriminalni združbi.«
Primer »Velikovec« je zapleten. V trenutku, ko je prišlo do napada, so bili odnosi med tedanjo republiko Slovenijo, Jugoslavijo in Avstrijo še na preizkušnji. Toda razvijali so se v pozitivni smeri. »To je bil čas, ko so se znatno izboljšali odnosi med Jugoslavijo in Avstrijo oziroma Avstrijo in Slovenijo. Pripravljali so obiske ministrov za zunanje in notranje zadeve. Spremenjeni odnos se je kazal tudi do manjšine. Stekla so nekatera večja skupna vlaganja.« S skupnimi močmi sta obe državi zgradili karavanški predor in se zavzeli tudi za skupni »boj proti terorizmu«.
Od petdesetih let se je na avstrijskem Koroškem odvila prava, majhna hladna vojna, kot pozneje ugotavljajo zgodovinarji. Predvsem sedemdeseta pa pomenijo svojevrstno inflacijo incidentov, katerih začetek je mogoče iskati v pogromu na dvojezične napise leta 1972. Enkrat so v zrak leteli partizanski spomeniki, tarča napadov so bili sedeži slovenskih manjšinskih organizacij, drugikrat so se na udaru znašli heimatdienstovci, njihove organizacije in zbori, tretjič železniški tiri, daljnovodi. Konec sedemdesetih je bilo mogoče na avstrijskem Koroškem živčnost čutiti v zraku. Janez Stergar, sedaj raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja, se spominja, da ga je tedaj avstrijska policija aretirala samo zato, ker je v raziskovalne namene snel in shranil neki star Heimatdienstov plakat. Nato je bil celo obsojen zaradi »zlobnega poškodovanja tuje lastnine«. Kdo je stal za tem razpihovanjem nestrpnosti?
Zemljarič kategorično odgovarja: »V preiskavah je bilo potrjeno, da so bile to pretežno Heimatdienstove akcije. Lahko bi vam našteval cel spisek teh dogodkov.« Več kot 21 jih je bilo od leta 1953, pretežno proti simbolom slovenske manjšine. In prav ti dogodki naj bi zakrivili, da so v Sloveniji »nekatere sile« začele pritiskati na slovensko politično vodstvo, da se ostreje odzove. Tudi Luka Vidmar, ki je pozneje izvedel napad v Velikovcu, je trdil, da je hotel zgolj opozoriti, pokazati ali pa se odzvati na pritiske proti slovenski manjšini. »Mnogi so nam očitali, da vodimo defenzivno politiko in da bi morali ostreje reagirati na protimanjšinske akcije. To je zahteval del koroških Slovencev in tudi nekateri ljudje v Sloveniji, ki so tedaj skrbeli za zaščito slovenske manjšine, tudi v Službi državne varnosti, kjer je deloval omenjeni Luka Vidmar. Martina Blaj pa, kot verjetno veste, ni bila v SDV,« pravi Zemljarič.
Akcija, izvedena v Velikovcu, pa naj ne bi imela nobene podpore in nobenega soglasja »v tedanjem političnem vodstvu ne Slovenije in ne Jugoslavije. Nihče od odgovornih ljudi ni mogel sprejeti pogleda, da je treba ostreje reagirati na provokacije. Prav nasprotno, mi smo dejansko začeli popolnoma drugo politiko. Začeli smo vzpostavljati zelo dobre stike z Avstrijci, tudi med službami notranjih zadev«. Tedanje ministrstvo za notranje zadeve naj bi zato opravilo obsežno preiskavo incidenta. »Preiskali smo vse konkretne sledi in stike. Zanimalo nas je, od kod bi lahko prišlo morebitno naročilo. Po eni strani, ali je ukaz lahko prišel iz Jugoslavije, po drugi strani iz Avstrije.« Iskali so, kdo bi lahko imel motive za ponovno zaledenitev odnosov med Avstrijo in Slovenijo: »Žal tukaj do kraja vseh sledov nismo prišli. Oba, ki sta zagrešila dejanje, nista govorila, ravno tako ne ostali vpleteni,« pravi Zemljarič.
Takšna izjava bivšega notranjega ministra in šefa tajne policije preseneča. Ali niso znali iz osumljencev s svojimi metodami izvleči vse resnice? Zemljarič vztraja, da so tedaj uporabljali zgolj takšne metode, ki jih obveščevalne službe uporabljajo še danes. Vendar so v preiskavi pozneje ugotovili, da nobena služba, ne jugoslovanska ne slovenska, ni imela razloga za kaj takšnega. »Zato je to ostala za nas in za sodišča popolnoma samosvoja, ilegalna in izolirana akcija posameznikov.« Seveda pa, v isti sapi nadaljuje Zemljarič, so »nekateri ljudje v Mariboru v SDV vedeli nekatere stvari. In ker na to niso opozorili in ne reagirali, kakor bi morali, so bili trije obsojeni.« Ta Zemljaričeva trditev je nova. Zgodovinopisje, ki se je doslej ukvarjalo s koroškimi terorističnimi napadi, o tem ne poroča. Bi to lahko bil dokaz, da je zgodba, ki jo pripoveduje Zemljarič in pri kateri konec koncev vztraja tudi Ertl, verodostojna?
Imen obsojenih SDV-jevcev (poleg Luke Vidmarja in Martine Blaj) Zemljarič ne želi izdati, saj so svojo kazen odslužili, njihovo razkritje bi bilo v tem smislu seveda lahko nezakonito. »Ne bi rad kršil zakonov, ki urejajo zadeve po odsluženi kazni. Lahko pa vam povem, da jim je bilo sojeno v Sloveniji, na za javnost zaprtem procesu. In sicer so bili obsojeni eden na tri leta, drugi na dve leti zapora, tretji pa je dobil leto dni pogojno. Proces je potekal na okrožnem sodišču v Ljubljani. To je bila mariborska ekipa zaposlenih v SDV. Odgovorni so bili, vedeli so, da Luka nekaj pripravlja, vendar niso ukrepali. Torej, mi smo našo odgovornost zaostrili do kraja. Raziskali smo, kar je bilo mogoče,« trdi Zemljarič, ki še dodaja, kar pa je že bilo objavljeno, da sta on in Ertl zaradi napada v tistem času tudi ponudila odstop zaradi objektivne odgovornosti.
Iz dokumentov državnega arhiva, ki jih je SDS objavila na spletnih straneh, pa lahko sklepamo tudi o imenih obsojencev. Incidenti na Koroškem so se začeli že v petdesetih, del vodstva mariborske SDV pa se je očitno vmešal že med letoma 1975 in 1979. Iz poročila republiškega sekretariata za notranje zadeve z dne 22. oktobra 1979 je vidno, da so za napad vedeli zaposleni v SDV: Ivo Mrevlje, Vilibald Mlakar in Peter Božič. Vendar omenjeni napadov niso izvajali. »Teroristi« v današnjem žargonu so izhajali iz »zavednih nacionalnih sredin, večina tudi aktivno prenaša tradicije NOB«. Nekaj se jih je še pred vzpostavljanjem stikov s SDV »začelo povsem samostojno (dokaj neorganizirano in nekritično) zatekati k radikalnim akcijam, za katere so smatrali, da lahko predramijo slovensko skupnost kot celoto« in s tem povežejo obe osrednji slovenski organizaciji na Koroškem, piše v policijskem poročilu.
Med osebami zunaj SDV, ki so organizirale teroristične napade v letih 1975 in 1979, sta omenjeni tudi imeni dveh koroških Slovencev, »Dr. Grilc« in »Dr. Dumpelnik«, ki naj bi denimo minirala daljnovod v Škocjanu. Dr. Dumpelnik naj bi poskušal z nafto zastrupiti Klopinjsko jezero na avstrijskem Koroškem, še z drugimi pa je razstrelil električne vode v Pliberku, piše. Tudi to je bilo delo »zavednih nacionalnih sredin«, za katere naj bi odgovorni ljudje mariborske SDV vedeli. Tudi napad na sedež koroškega Heimatdiensta v Škocjanu so organizirali, sodeč po policijskem poročilu iz tistega časa, zgoraj omenjeni. Slovenska policija je ugotovila, da naj bi se »radikalni« krogi iz Koroške začeli že leta 1976 povezovati z delavci mariborske SDV. Prosili so jih za vžigalnike, za razstrelivo in barve ter za finančno podporo. »Tehnična sredstva«, predvsem vžigalnike in barve (eksploziv »Donarit« so dobili iz Avstrije, ker je bil eden zaposlen v tamkajšnjem gradbenem podjetju), so nato zaposleni v SDV celo res priskrbeli. Res pa, da ta »pomoč« dela mariborskega SDV ni bila evidentirana, še piše v poročilu.
Ljudje, navedeni v tem poročilu, še živijo. Je terorist »dr. Grilc« znani dr. Matevž Grilc, nekdanji predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev? Poklicali smo ga in vprašali, ali pozna Dr. Dumpelnika. »Da,« nam je odgovoril, »to je upokojeni živino-zdravnik, star preko 80.« V 60. letih, se je spomnil dr. Grilc, je bil dr. Dumpelnik zelo aktiven v narodnem svetu, okoli leta 1965 bi moral tudi kandidirati za deželni zbor v okviru avstrijske ljudske stranke. Nato smo mu povedali, da skupaj z dr. Dumpelnikom v policijskem poročilu iz leta 1979 nastopa kot eden od teroristov. Dr. Grilc je priznal, da je bil v sedemdesetih edini dr. Grilc na avstrijskem Koroškem. Kljub temu je zatrdil, da zapis v policijskem poročilu ne drži. Če bi bilo karkoli res, je dejal, bi ga avstrijska policija že zdavnaj izprašala.
Kakorkoli, očitno so posamezniki in vodja mariborske Službe državne varnosti vedeli za nekatere teroristične akcije, čeprav njihovi agentje pri tem niso sodelovali ali obveščali centrale. Prav tako lahko iz teh poročil razberemo, da so nekateri mariborski SDV-jevci te »sodelavce« vsaj dvakrat učili, teroristične akcije pa so bile usmerjene proti »avstrijskim« simbolom in ne na primer proti partizanskim. Ker tudi »Beograd« naj ne bi dal dovoljenja, se je v preiskavi pojavila teza, da so bili »motivirani« s prisotnostjo tujih obveščevalnih služb: »Glede na širino izvajalcev radikalnih akcij in njihovo medsebojno povezanost, ki je pogosto tudi rušila principe konspirativnosti, ne smemo zanemariti morebitne prisotnosti tujih varnostnih služb v tem okolju. Nekateri elementi sicer to nakazujejo, vendar dosedanji tok preiskave tega ni potrdil,« je zapisano v poročilu notranjega ministrstva iz leta 1979.
Sredi osemdesetih so avstrijski mediji zapisali, da naj bi za velikovškim napadom stal »takratni Titov notranji minister«. On osebno naj bi »izdal ukaz za napad z namenom razburkati čustva na Koroškem. S tem bi pozornost domače javnosti usmerili proč od jugoslovanskih problemov«, je poročal Die Presse. O tem smo govorili z avstrijskim zgodovinarjem dr. Alfredom Elstejem, ki je nedavno v podlistku za Kleine Zeitung napisal, da je februarja 1979 umrl komunistični teoretik Edvard Kardelj, Tito sam je bil precej bolan, začel se je boj za nasledstvo: »Ukaz za napad je dal Stane Dolanc. Slovenec je prišel iz vojaške obveščevalne službe in je veljal za Titovega naslednika, zato se je leta 1982 povzpel na mesto jugoslovanskega notranjega ministra. Zunanjepolitično pa je bil Dolanc liberalec, imel je najboljše zveze z avstrijsko socialno demokracijo in s politiki v ZRN, še posebej z Willyjem Brandtom.« Elste nam je dejal, da se je do te informacije dokopal iz nekaterih hrvaških, posrednih virov.
Kaj pravi na to Zemljarič? »Leta 1979 je bil jugoslovanski notranji minister Franjo Herljević. Tudi on se je povsem korektno odzval na dejanje v Velikovcu. Sam je avstrijskega notranjega ministra Lanza obvestil o svojem stališču.« Kaj pa Dolanc? »Dolanc je bil zainteresiran, da bi se odnosi med Jugoslavijo in Avstrijo izboljševali in stvari za slovensko manjšino pozitivno uredile,« pravi Zemljarič, ki ugotavlja, da je namigovanje z oceno, da je do napada v Velikovcu prišlo iz slovenskih ali jugoslovanskih uradnih krogov, popoln absurd in izmišljotina. No ja, lahko ugotovimo: »politične osebnosti« morda za akcije niso vedele, so pa jih pomagali organizirati mariborski SDV-jevci.
Pri tem je zanimiv še en vidik. Igor Omerza, ki je prav ta teden izdal svojo knjigo o Edvardu Kocbeku z naslovom Osebni dosje št. 584, je poudaril, da je »pri nas« mednarodne teroristične akcije izvajala uradna SDV, podobne, Heimatdienstove akcije v Avstriji pa naj bi izvajali posamezniki brez uradne, državne podpore. Da takšna trditev ne vzdrži, dokazuje avstrijski zgodovinar dr. Alfred Elste, ki o tem času ravno tako pripravlja knjigo. Dokazuje, da je bila na napade proti slovenski manjšini vpeta nemška obveščevalna služba BND. »Na Koroškem so obstajale skupine, ki so bile povezane z BND. In te so izvajale protikomunistične akcije na mejah. BND je te akcije tudi finančno podpirala.« Akcije proti na primer partizanskim spomenikom se tako vrnejo k »bivšim povezavam, ki padejo v območje nacifašizma. V 70. letih so bili bivši naciji pri nas še aktivni. In njih so izbrali kot branitelje kapitalizma,« pravi Elste.
Znana so celo nekatera imena. Eden izmed glavnih organizatorjev akcij proti slovenski manjšini je bil slavistični profesor na graški univerzi, drug je bil vodja BND za Štajersko, tretji so bili zaposleni v avstrijski vojski in policiji. »Za te njihove akcije so obstajali politično-ideološki motivi. Niso želeli, da bi postala slovenska manjšina premočna,« pravi Elste. Ne drži torej, da na drugi strani uradni krogi niso bili vpleteni. Ravno nasprotno, tudi tam lahko naletimo na precej zanimivih naključij. Novembra 1973 je denimo v rokah storilcev eksplodirala bomba, ki je bila namenjena sedežu Zveze slovenskih organizacij, kljub poškodbam pa avstrijska policija storilcev ni izsledila.
Vse torej kaže, da v velikovški napad tedanje jugoslovansko in politično vodstvo ni bilo vpleteno. Čeprav je bila na drugi strani vpletena nemška obveščevalna služba, danes prav tako nihče ne išče odgovornosti pri tedanjem nemškem kanclerju Willyju Brandtu ali tedanjem predsedniku države Walterju Schellu. SDS je torej v ustavni obtožbi proti predsedniku države hudo poenostavila zgodovino. Iz znanih dejstev, tudi iz tistih, ki so jih pridobili iz republiškega arhiva in ki so jih priložili k obtožbi, so izpeljali napačne sklepe. Za povrh vsega so jih še prevedli v angleščino in poslali diplomatskemu zboru.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.