Zabava / Jelinčiču 70 tisoč evrov iz proračuna?

Na osebni račun Zmaga Jelinčiča Plemenitega je konec leta 2009 skorajda padlo 70 tisoč evrov. Javna sredstva so bila v proračunu že rezervirana, ministrstvo za kulturo je temu primerno »dopolnilo program dela«, a se je tik pred dokončno odločitvijo o izplačilu zapletlo zaradi Matjaža Hanžka, ki je nato od Jelinčiča po že uveljavljenem vzorcu dobil poslansko vprašanje.
Zgodba ima že dolgo brado. Gre za zbirko slovenskega denarja, ki jo Jelinčič še vedno prodaja Narodnemu muzeju Slovenije. V dokaj čudnih okoliščinah je Jelinčič leta 2003 Narodnemu muzeju Slovenije prodal slovenske bankovce, kovance in spremljajoči numizmatični material za 175 tisoč evrov. Ker so podatki o poslu kmalu po podpisu pogodbe prišli v javnost, je Jelinčič do sedaj dobil le del dogovorjenega zneska, skupaj 104 tisoč evrov. Pojavili so se namreč dvomi, ali je zbirka res vredna toliko, pa tudi, ali je Jelinčič sploh njen lastnik.
Posel je začel prvi preverjati takratni inšpektor za kulturno dediščino Dragan Matić, ko je ob pregledu dela Narodnega muzeja Slovenije zasledil pogodbo v vrednosti 175 tisoč evrov, na podlagi katere naj bi Jelinčič denar dobil v treh obrokih. Matić je ugotovil, da je Jelinčič muzeju prodal poskusne odtise prvih slovenskih tolarskih bankovcev, ki jih je dobil v Veliki Britaniji iz tiskarne De La Ru, kjer se je predstavil kot poslanec slovenskega parlamenta in predstavnik države. Zaradi tega sta bili sproženi inšpekcijska in policijska preiskava; slednja se je jeseni 2006 končala z ovadbo zoper Jelinčiča in skrbnika zbirke v muzeju Andreja Šemrova. Razumljivo, da je Matić v vmesnem času od Jelinčiča dobil več kot deset poslanskih vprašanj in štiri kazenske ovadbe.
Kriminalisti so se v kasnejšem postopku osredotočili na tri »Jelinčičeve« najdragocenejše predmete, ki so bili nekoč v lasti oblikovalca slovenskega denarja Miljenka Licula, umrlega leta 2009. Licul ni vedel, kako so predmeti prišli v zbirko, je pa Mladini že leta 2006 zatrdil, da jih sam Jelinčiču ni dal. Poleg tega je v času preiskave postalo jasno, da zbirka ni vredna 175 tisoč evrov. Policija je angažirala Staneta Štrausa, ki velja za enega vodilnih svetovnih strokovnjakov za plastične bankovce. Ta je vrednost zbirke ocenil na največ 40 tisoč evrov.
Toda ljubljansko tožilstvo je ovadbo zoper Šemrova zaradi zastaranja zavrglo, leta 2009 pa so ustavili še postopek proti Jelinčiču. Odvetniška družba Čeferin je zato lani v Jelinčičevem imenu pozvala muzej, naj odkupi še zadnji, tretji del zbirke v vrednosti 70 tisoč evrov. Ministrstvo za kulturo je sredstva že odobrilo, a je izplačilo tokrat ustavil svet Narodnega muzeja Slovenije, katerega član je tudi Matjaž Hanžek. Na odločilnem sestanku je Hanžek dejal, kot je razvidno iz zapisnika, »da po njegovem vedenju na policiji obstajajo dokazi, da Zmago Jelinčič Plemeniti ni lastnik zbirke in muzej ne bi smel kupovati te zbirke«. Zato so svetniki 21. decembra 2009 sklenili, da bodo od Jelinčiča zadnji del zbirke odkupili šele, ko jim bo ta dal »nedvomna zagotovila o lastništvu dela zbirke slovenskih bankovcev«.
To pa se do danes še ni zgodilo. Namesto dokazov je Jelinčič 30. decembra vladi postavil vprašanje »v zvezi z imenovanjem Matjaža Hanžka za člana muzejskega sveta«. Vlado je vprašal, kdo in zakaj je Hanžka imenoval v svet, namigoval je na klientelizem in končal z vprašanjem, »kaj dobiva ministrica za kulturo gospa Širca od gospoda Hanžka in v kakšni obliki, da mu dela takšne sporne usluge? Ali smo morda res že lopovska država, kot trdijo nekateri?«
Omenjeni Jelinčičev »muzejski« posel niti ni edini. Poslanec je svoje eksponate prodajal tudi drugim muzejem. Že leta 1999 mu je družba Mobitel plačala 10 milijonov tolarjev za znamke in pisma iz Murskega Središča, ki jih je potem Mobitel odstopil pokrajinskemu muzeju v Murski Soboti. Leta 2001 je preko posredniškega podjetja Zvezi kulturnih društev Lendava za 3,3 milijone tolarjev prodal zbirko predmetov nekdanjega predsednika židovske skupnosti. Na podlagi mnenja ministrstva za kulturo je bil nato posel sklenjen za 2 milijona tolarjev. Leta 2003 je družba Mobitel od Jelinčiča odkupila zbirko poštnih vrednotnic za 6 milijonov tolarjev, te je potem Mobitel podaril Koroškemu pokrajinskemu muzeju. Za približno milijon tolarjev eksponatov pa je Jelinčič prodal tudi muzeju Slovenskih železnic. Policija je v vseh teh primerih preverjala, ali je Jelinčič plačal davke, a jim jasnega odgovora od Dursa ni uspelo dobiti.