Zabava / Kaznivo dajanje

Zgodba je znana. Predsednik in poslanec SNS Zmago Jelinčič ob pomoči poslanskega kolega Srečka Prijatelja od kmetijskega ministra Milana Pogačnika v zameno za podporo pri interpelaciji in sprejetju zakona o brezplačnem prenosu kmetijskih zemljišč na občine zahteva zemljišče za gradnjo letalskega muzeja. Telefonske pogovore o tej temi prestreže policija in zoper Jelinčiča opravi preiskavo. Jelinčič pojasni, da to ne more biti kaznivo dejanje, saj v zameno za glasove ni prejel ničesar, pa tudi če bi, je to zgolj del njegove službe poslanca. Njegov odvetnik Aleksander Čeferin javnost obvesti, da bo poslanca z lahkoto obranil, saj policija nima »niti sledu o kaznivem dejanju«. Temu potem pritrdi še profesor na Fakulteti za varnostne vede Bojan Dobovšek, ki dvomi, da so bili pri omenjenem dogovarjanju »izpolnjeni vsi znaki za kaznivo dejanje dajanja podkupnine«. Je policija res v že vnaprej izgubljenem položaju? Poslancu res ne bodo mogli dokazati kaznivega dejanja? Jo bo odnesel zgolj z načelnim mnenjem protikorupcijske komisije?
Za začetek je bistvenega pomena vprašanje, ali so sploh podani vsi znaki kaznivega dejanja ali ne. O vprašanjih, kdaj je poslansko trgovanje z glasovi kaznivo dejanje in kdaj ne, je že leta 1997 v prispevku za notranje pravosodno glasilo Pravosodni bilten razmišljal dr. Mitja Deisinger, takratni vrhovni in sedanji ustavni sodnik. Njegov prispevek Legalizirana korupcija? je spodbudil prestop poslanca Cirila Pucka iz poslanske skupine SKD v poslansko skupino LDS, s čimer je ta poslanec po volitvah leta 1996 omogočil izvolitev Drnovškove vlade. Pucko takrat v zameno za prestop v drugo poslansko skupino ni dobil ničesar. Je pa zato na naslednjih volitvah na listi LDS dobil okraj, ki je omogočal izvolitev, kasneje pa tudi članstvo v nadzornem svetu Kapitalske družbe in članstvo v skupščini Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Pucko je spet postal član nadzornega sveta Kada tudi po zadnjih parlamentarnih volitvah konec lanskega leta. Ko je prestopil v LDS, je torej v zameno za glas v državnem zboru dobil samo obljubo. Ne glede na to, ali je bila ta obljuba formalna, neformalna, pisna ali ustna, bi na njen obstoj lahko sklepali iz dogodkov, ki so sledili.
Tudi Jelinčič trinajst let kasneje od Pogačnika ni dobil ničesar, policijski prisluhi telefonskim pogovorom pa dokazujejo, da ima protiuslugo že obljubljeno. Glede na dikcijo kaznivega dejanja jemanja ali dajanja podkupnine so s tem izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Deisinger opozarja, da je pri teh kaznivih dejanjih »uradno dejanje le cilj podkupovanja in za obstoj kaznivega dejanja po 267. in 268. členu KZ ni potrebno, da je navedeno uradno dejanje sploh opravljeno«. Ker sta 261. in 262. člen, ki sta v novem kazenskem zakoniku nadomestila omenjena člena iz starega, v bistvu enaka, to velja še danes. To, da Pogačnik obljube ne bo mogel izpolniti, na obstoj kaznivega dejanja zato nima nobenega vpliva. Člena sicer zahtevata, da takšno dejanje stori uradna oseba, to pa poslanec je. Uradno dejanje, ki ga je poslanec že izvršil, je glasovanje. Za izvršitev kaznivega dejanja je dovolj obljuba podkupnine, ki jo Jelinčič ima, dovolj pa bi bil sicer že poskus podkupovanja. Podkupnina je seveda lahko v obliki premoženjske ali nepremoženjske koristi, torej tudi zemljišča. Vse navedeno prav tako velja za Pogačnika, le da ga organi pregona bremenijo kaznivega dejanja po drugem členu.
Po doslej znanih izjavah zagovornika in Jelinčiča samega se zna njegova obramba osredotočiti na to, da ima poslanec pač pravico glasovati tako ali drugače in se pred nikomer ni dolžan zagovarjati, zakaj je glasoval, kot je. To sicer drži, vendar bi razumevanje te pravice mimo določb kazenskega zakonika pomenilo, da je podkupovanje poslancev izključeno kot kaznivo dejanje. Deisinger niti v pravni teoriji ne najde nobenega načina za izključitev kaznivosti podkupovanja poslanca iz omenjenih členov kazenskega zakonika in dodaja, da »opredelitev podkupovanja poslancev poleg izpolnitve kaznivega dejanja ustreza tudi moralno-etičnemu pojmu kaznivega dejanja«. Čeprav imajo težave z uzakonitvijo kaznivosti podkupovanja poslancev tudi v nekaterih drugih evropskih državah, pa je bilo v slovenskem pravu po Deisingerju to vprašanje razčiščeno že v komentarju kazenskega zakona SFRJ iz leta 1978. »Tam je posebej opozorjeno, da je uradno dejanje možno pri tistih uradnih dejanjih, pri katerih obstaja diskrecijsko pooblastilo uradne osebe, kot tudi pri tistih, pri katerih je pooblastilo uradne osebe striktno določeno.« Jasno, poslanci so uradne osebe z diskrecijskim po-oblastilom, torej s pravico t. i. odločanja po prostem preudarku.
Jelinčič je poleg tega v svoj zagovor dejal, da je samo lobiral za letalski muzej, to pa ni kaznivo. Tako kot pred trinajstimi leti tudi v času Jelinčičevega »lobiranja« to v Sloveniji še ni bilo zakonsko urejeno. Vsekakor poslanec ne more opravljati lobiranja za plačilo, saj nezdružljivost funkcionarskega položaja s pridobitno dejavnostjo predvideva, da funkcionar, v našem primeru poslanec, ne sme sprejemati daril. Tudi sicer pa Deisinger poudarja, da se v državah, ki imajo lobiranje uzakonjeno, to »šteje kot delovanje posameznih interesnih skupin, ne pa političnih strank«.
Kazenska zakonodaja torej v tem delu sploh ni dvoumna, čeprav bo dokazovanje obstoja kaznivega dejanja že zaradi tega, ker gre za poslanca, zagotovo nekoliko zahtevnejše. Je pa res, da je policija s prisluškovanjem zbrala dokaj trdne dokaze.