Vic brez poante
Letošnja podelitev Oskarjev je izgledala kot skrajšana verzija podelitve Oskarjev
V času, ko svet slavi padec diktatorjev in nove tehnologije, nove socialne medije, recimo Facebook in Twitter, ki omogočajo rušenje diktatorjev, so se člani ameriške filmske Akademije, ki podeljuje Oskarje, odločili za diktatorja ... ee, kralja - Oskarja za najboljši film je dobil Kraljev govor, glorifikacija kralja, monarha, ki mu ni treba na volitve, ne pa Socialno omrežje, hagiografija Facebooka, ki je dal ime revoluciji in revolucionarni generaciji ... jasno, v deželah far far away. V Tuniziji, Egiptu, Libiji in tako dalje.
Toda ironično: letošnja podelitev Oskarjev je skušala biti generacijska. Podelitev nove generacije. Podelitev Facebook generacije. Podelitev Twitter generacije. Zato sta jo vodila James Franco in Anne Hathaway, mali generacijski iKonci, ki pa nista Billy Crystal - tam nista bila zaradi vicev, ampak zaradi generacije. Zato je Franco med prireditvijo stalno tvital. Zato je Hath stalno menjala kostume. Zato si je Franco nataknil žensko obleko. Zato mu je Hath rekla »Marilyn«. In zato sta med vsemi tistimi filmskimi legendami, ki so stopale na oder, izgledala kot geeka, ki novačita prijatelje za Facebook. Hej, James, ne boš verjel, kdo je moj novi prijatelj: Kirk Douglas! Koga briga, če je štikel, ki ga je pela Hath (On My Own iz mjuzikla Nesrečniki), za iGeneracijo popolna davnina.
Dramaturgija prireditve je bila hommage tej pridni, nekonfliktni, nekontroverzni iGeneraciji, ki Facebooka in Twitterja ne izrablja v politične, kaj šele disidentske namene. Recimo: zahvalni govori so bili le monotona naštevanja imen, ki so - magari zgolj »energetsko« - vplivala na dobitnika Oskarja. Sporočilo za iGeneracijo: spoštujte intelektualno lastnino! Dalje: vsi so se zahvaljevali svojim mamam in očetom. Sporočilo iGeneraciji: cenite družinske vrednote! Dalje: mnogi mladi igralci - npr. Christian Bale, Justin Timberlake, Mark Wahlberg ipd. - so imeli brade, da bi izgledali bolj možato in zrelo. Sporočilo iGeneraciji: odgovornost se izplača! Da bi prireditev čim bolj priredili tvitersko-fejsbuški generaciji, sta Franco in Hath malo govorila. Njuno vodenje je bilo skrajšana verzija vodenja. In njuni vici so bili skrajšane verzije vicev - brez poante. Tako si Hollywood predstavlja iGeneracijo. Ameriški pogrebi so bolj zabavni od letošnje podelitve Oskarjev, ki je bila prepojena s spomini na stare filme, stare štikle in stare zvezde, toda tudi ti spomini so bili le skrajšane verzije spominov. Kaos. Brez repa in glave. Tako si Hollywood predstavlja to, kar z YouTubea pade v glave iGeneracije.
Kdor je mislil, da bo na oder nenadoma skočil Ricky Gervais (in vse mastno užalil), se je zmotil. Na oder je resda skočil Billy Crystal, nekdanji voditelj podelitve Oskarjev, toda to je bila le skrajšana verzija Billyja Crystala. Le koga bi potem presenetilo, da o politično angažiranih zvezdnikih - h'woodskih agitatorjih a la Susan Sarandon, Tim Robbins in Sean Penn - ni bilo ne duha ne sluha? Tudi o politiki ni bilo ne duha ne sluha. Nobenih protivojnih pozivov. Nobene podpore arabskim revolucijam. Nobene solidarnosti z delavci, ki se v Wisconsinu borijo za sindikalne pravice. Okej, Charles Ferguson, režiser oskarjevskega dokumentarca Inside Job, je pokazal angažma, ko je rekel, da od začetka krize niso zaprli niti enega samega finančnika, toda še v isti sapi se je opravičil, ker da je na filmski prireditvi, na katero ne sodijo take reči. To je bila zelo skrajšana verzija angažmaja. In ko se je Wally Pfister, oskarjevski direktor fotografije, zahvalil svoji »sindikalni ekipi«, se je verjetno vsem zazdelo, da govori Lenin! Da bi bilo vse pod kontrolo, so bili med nominiranci praktično sami belci - in nekaj Britancev. Tako si Hollywood predstavlja multikulturnost.
Na eni strani so filmi, pri katerih ne veste, kakšen bo konec - na drugi strani pa so filmi, pri katerih že vnaprej veste, kakšen bo konec. Recimo Titanik. Letošnji Oskarji so spominjali na Titanik - vnaprej smo vedeli, kdo bo zmagal. In to se je potem tudi zgodilo. Nobene napetosti. Nobene drame. Nobenega vznemirjenja. Nobenega pričakovanja. Ko je sredi šova na oder stopil Billy Crystal je rekel, da podelitvi Oskarjev vedno očitajo, da je predolga - in potem je, kakopak v šali, dahnil: »Nominirani za najboljši film so ...« (Smeh v dvorani.) No, svoj joke bi lahko tudi nadaljeval in ga mirno dorekel: »In Oskarja za najboljši film dobi Kraljev govor.« To bi bil joke!
Je pa hecno, kako na koncu Oskarja vedno dobi favorit, pa četudi se Oskarji najprej, na začetku prireditve, delijo med različne filme - saj veste, nekaj jih je dobil Izvor, nekaj Fighter, nekaj Alica v čudežni deželi, nekaj Socialno omrežje in nekaj Kraljev govor, toda na koncu je zmagal favorit, pač ta, ki je stal najvišje na stavnicah, ta, ki je serijsko pobiral nagrade raznoraznih filmskih združenj. Ironija je v tem: ko ga favorit na koncu pobere, gre že vsem na živce. Hočem reči, ko ga na koncu pobere, že vsi navijajo za Socialno omrežje, za katerega so itak navijali, preden niso začeli navijati za Kraljev govor. In za Kraljev govor so začeli vsi navijati, ker jim je šlo na živce to, da je Socialno omrežje serijsko pobiralo nagrade raznoraznih filmskih združenj, potemtakem to, da je bilo tako favorizirano in tako privilegirano.
Ne pozabite namreč, da je nagrade filmskih združenj najprej serijsko pobiralo Socialno omrežje - nagrade filmskih združenj, ki jih je začel potem serijsko pobirati Kraljev govor, so bile le reakcija na to favoriziranje in privilegiranje Socialnega omrežja. Hollywood ni brez čuta za socialno pravičnost - vedno je na strani deprivilegiranih, deklasiranih. Kar se kakopak izplača. Kraljev govor je do sedaj pridelal že skoraj 250 milijonov dolarjev - stal je le 15 milijonov. Socialno omrežje je pridelalo že več kot 220 milijonov dolarjev - stalo je le 40 milijonov. Za Hollywood, kjer je 100-milijonski budžet nekaj povsem vsakdanjega in normalnega, sta to »mala« filma. In seveda, Hollywood ima najraje »male« filme z orjaško profitno margino. Kraljevemu govoru in Socialnemu omrežju se je izplačalo igrati »privilegiranca« in »deprivilegiranca« oz. »dobrega« in »slabega« policaja. Lani sta to igrala Avatar in Bombna misija.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.