Anna Calvi: Anna Calvi

+ + + + +

Danes, ko je glasbena produkcija večja kot kadarkoli v preteklosti, pogosto slišimo, kako težko glasbeniki opozorijo nase, kaj šele pridobijo zaupanje glasbenih entuziastov. Že res, da je težje, kot je bilo, toda ni nemogoče. Da posluh, izvirnost in močan avtorski pečat hitro naletijo na prava ušesa, potrjuje zapeljiva Londončanka Anna Calvi s svojim prvencem, ki nosi kar njeno ime. Še pred slabim letom je razvnemala le strasti obiskovalcev svojih koncertov, sedaj pa je med nominiranci za BBC-jev Sound of 2011, s katerim so glasbeni kritiki in veljaki napovedali najobetavnejše nove glasbene talente za letošnje leto.

No, Annino glasbo je že pred tem opazil Brian Eno in postal njen neuradni mentor. Pa Laurence Bell, lastnik cenjene neodvisne velikanke Domino Records, ki jo je v varstvo svoje založbe povabil, še preden je posnela prve avtorske skladbe. Navdušila je tudi Roba Ellisa, dolgoletnega sodelavca PJ Harvey, tako da je njen prvenec podpisal kot koproducent. Njena izjemna odrska prezenca je prav tako zbudila pozornost zasedb Grinderman, Interpol in Arctic Monkeys; vse tri so jo lani povabile na svoje turneje. Lanskega oktobra je izdala debitantski singel Jezebel, sicer priredbo skladbe, ki se je najbolj spomnimo v izvedbi Edith Piaf, potem pa tako rekoč čez noč pristala še sredi ta čas najbolj popularnih glasbenih novincev. Sedaj, ko je luč sveta končno ugledal prvenec, ki ga je pripravljala kar tri leta, se vse laskanje zdi povsem upravičeno. Prav tako tudi pavšalne primerjave s PJ Harvey, Edith Piaf, Scottom Walkerjem, Nino Simone in Patti Smith, s katerimi Calvijevo družijo izjemna čutnost, strast, sugestivnost, intimnost, intenzivnost, dramatičnost ... Sama pravi, da v svojih skladbah hkrati portretira ranljivost in moč, ki sta pravzaprav del istega procesa. V njenem predirljivem glasu so sledi krhkosti, v njenih besedah se dopolnjujejo samozavest in sramežljivost, bluesovska otožnost in igrivo spogledovanje. Skozi kantavtorsko formo zasnovane skladbe ponujajo presežek že z izpovedno, izrazno močjo Anninih besedil, glasu in električne kitare. Toda ljubiteljica klasikov, kot so Ravel, Debussy, Messiaen, pa tudi cinematične senzibilnosti Ennia Morriconeja in stare italijanske popevke, konvencionalni pop format razširi z drznimi - za širše občestvo najbrž že ekscentričnimi - aranžmaji in zvočnimi domislicami. Izvrstno ji uspe združiti opojno bluesrockovsko senzibilnost, vokalno in interpretativno neposrednost ter zvedavo razdiranje in sestavljanje klasične pop forme. Z Anno Calvi smo, to je pravzaprav jasno že iz njenih (s prvencem upravičenih) glasbenih referenc, bogatejši za glasbenico z izjemno vizijo, ki navdih črpa iz tistih najčistejših, prvinskih, iskrenih razpoloženjskih motivov. Resen kandidat za album leta.