Komentar / Svarilo pred cunamijem v Izraelu

Maja letos je na zasebnem srečanju pomembnih izraelskih gospodarstvenikov holdinški mogotec Idan Ofer opozoril: »Hitro se spreminjamo v Južnoafriško republiko. Gospodarski udarec zaradi sankcij bo občutila sleherna izraelska družina.«

Poslovneže je najbolj skrbela generalna skupščina OZN septembra letos, saj palestinska oblast namerava na njej pozvati k priznanju palestinske države.

Dan Gillerman, nekdanji izraelski veleposlanik pri OZN, je udeležence posvaril, da se bo naslednje jutro po pričakovani oznanitvi priznanja palestinske države začelo boleče in dramatično »pojužnoafričanjenje«, kar naj bi pomenilo, da bo Izrael postal izobčena država, podvržena mednarodnim sankcijam.

Na tem in naslednjih srečanjih so oligarhi pozivali vlado, naj se zgleduje po predlogih Savdske Arabije (oziroma Arabske lige) in neuradnem ženevskem sporazumu iz leta 2003, v katerem so visoki palestinski in izraelski predstavniki podrobno opisali sporazum z dvema državama, ki ga je pozdravila večina držav, Izrael ga je odklonil, Washington pa prezrl.

Marca je izraelski obrambni minister Ehud Barak morebitne ukrepe OZN označil za cunami. Boji se, da bo svet obsodil Izrael ne le zaradi kršitev mednarodnega prava, temveč tudi zaradi kaznivih dejanj v okupirani državi, ki jo je uradno priznala OZN.

Američani in Izraelci razmišljajo o intenzivnih diplomatskih kampanjah, s katerimi bi zaustavili cunami. Če jim ne bo uspelo, bo zelo verjetno res prišlo do priznanja palestinske države.

Palestino že priznava več kot sto držav. Združeno kraljestvo, Francija in druge evropske države so generalno palestinsko delegacijo povišale v »diplomatske misije in ambasade, kar je status, običajno rezerviran samo za države«, ugotavlja Victor Kattan v ameriški reviji o mednarodnem pravu.

Palestina je bila sprejeta tudi v agencije OZN, razen v Unesco in Svetovno zdravstveno organizacijo, ki se temu izogibata iz strahu pred izgubo ameriškega financiranja - kar niso samo prazne grožnje.

Junija je ameriški senat sprejel resolucijo, s katero je zagrozil, da bo prekinil pomoč palestinski oblasti, če bo v OZN res predstavila svojo pobudo. Susan Rice, ameriška veleposlanica pri OZN, je opozorila, da za ameriško financiranje ni hujše grožnje, kot je »možnost palestinske države, ki bi jo podprle države članice«, poročajo v londonskem Daily Telegraphu. Novi izraelski predstavnik v OZN, Ron Prosor, je izraelski tisk obvestil, da bi priznanje OZN »povzročilo nasilje in vojno«.

OZN bi domnevno priznala Palestino v mednarodno sprejetih mejah, vključno z Zahodnim bregom in Gazo, Golanska planota pa bi spet pripadla Siriji. To si je Izrael priključil decembra 1981 v nasprotju z navodili varnostnega sveta OZN.

Na Zahodnem bregu naselja in ukrepi za njihovo ohranitev nedvomno kršijo mednarodno pravo, kar sta potrdila tudi meddržavno sodišče in varnostni svet.

Februarja 2006 so ZDA in Izrael začeli obleganje Gaze, potem ko je na volitvah v Palestini, ki so bile potrjene kot svobodne in poštene, zmagala »napačna stran« - Hamas. Obleganje se je junija 2007 po neuspešnem prevratu, ki so ga podprle ZDA in s katerim naj bi odstranili izvoljeno vlado, še stopnjevalo.

Diplomatske pobude, kot je strategija za palestinsko državo, in nenasilna dejanja nasploh ogrožajo tiste, ki imajo tako rekoč monopol nad nasiljem. ZDA in Izrael skušajo ohraniti neubranljiv položaj: okupacijo in z njo spodkopavanje vplivnega, dolgotrajnega konsenza glede diplomatskega dogovora.

Junija 2010 je zasedbo Gaze obsodil mednarodni odbor Rdečega križa - ki redko izdaja takšna sporočila -, in sicer kot »skupinsko kazen«, ki pomeni grobo kršitev mednarodnega humanitarnega prava. BBC je poročal, da mednarodni odbor razmere v Gazi opisuje kot kritične: v bolnišnicah primanjkuje opreme, elektrike vsak dan zmanjka za več ur, voda ni primerna za pitje in pripravo hrane, prebivalstvo pa je seveda kot v zaporu.

Protizakonito obleganje je podaljšek ameriško-izraelske politike po letu 1991, s katero naj bi Gazo ločili od Zahodnega brega in s tem zagotovili, da bi morebitno palestinsko državo v praksi obvladovale sovražne sile - Izrael in jordanska diktatura. Dogovor iz Osla, ki sta ga leta 1993 podpisala Izrael in Palestinska osvobodilna organizacija, prepoveduje ločitev Gaze od Zahodnega brega.

Bolj neposredna grožnja ameriško-izraelskemu stališču do Palestine je humanitarno Ladjevje svobode, ki skuša prebiti blokado Gaze s človekoljubno pomočjo. Maja lani, po zadnjem takšnem poskusu, so ladjevje v mednarodnih vodah napadli izraelski komandosi - kar je že samo po sebi hud zločin - in ubili devet potnikov. Akcijo so zunaj ZDA ostro obsodili.

V Izraelu se večina ljudi slepi, da so nedolžne žrtve komandosi, saj naj bi jih napadli potniki na ladji, kar je še en znak samouničevalne nerazumnosti, ki vlada v družbi.

Danes si ZDA in Izrael vneto prizadevajo, da bi onemogočili ladjevje. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton je tako rekoč dovolila nasilje, saj je izjavila, da ima Izrael pravico do obrambe, če bi ladjevje izzvalo ukrepanje z vplutjem v izraelske vode - to v resnici pomeni v teritorialne vode Gaze, a kot da bi te spadale pod Izrael.

Grčija je privolila, da bo ladjam preprečila izplutje (to je ladjam, ki jih niso že sabotirali), vendar je v nasprotju s Clintonovo pravilno govorila o ozemeljskih vodah Gaze.

Januarja 2009 se je Grčija izkazala in med besnim ameriško-izraelskim napadom na Gazo onemogočila, da bi iz grških pristanišč v Izrael poslali ameriško orožje. Ker se Grčija zaradi svojih trenutnih finančnih tegob ne more več odločati neodvisno, si takšne neobičajno odločne drže očitno ne more več privoščiti.

Chris Gunnes, predstavnik agencije OZN za pomoč palestinskim beguncem, je na vprašanje, ali je ladjevje »provokacija«, odgovoril z opisom razmer na območju, ki so po njegovem mnenju grozne: »Če ne bi bilo človekoljubne krize, če ne bi bilo krize pri skoraj vseh vidikih življenja v Gazi, ne bi bilo potrebe po Ladjevju svobode. Petindevetdeset odstotkov vode v Gazi ni pitne, 40 odstotkov vseh bolezni se širi z vodo ... 45,2 odstotka aktivnega prebivalstva je brez dela, 80 odstotkov ljudi je odvisnih od pomoči, skrajna revščina se je od blokade povečala za trikrat. Znebimo se blokade, pa ne bomo več potrebovali ladjevja.«

Diplomatske pobude, kot je strategija za palestinsko državo, in nenasilna dejanja nasploh ogrožajo tiste, ki imajo tako rekoč monopol nad nasiljem. ZDA in Izrael skušajo ohraniti neubranljiv položaj: okupacijo in z njo spodkopavanje vplivnega, dolgotrajnega konsenza glede diplomatskega dogovora.

© (2011) New York Times Syndicate