Manipulator / Neznani leteči predmet

Poletje. Vročina. Plaža, plažne aktivnosti ... Frizbi? Še pomnite? Sedaj je res že malo iz mode, ampak še v osemdesetih je bil nepogrešljiv pripomoček v vsaki košari za piknik in v vsaki torbi s plažnimi rekviziti. Navadno so bili neverjetnih flourescentnih barv, da se je njihovo letenje po zraku videlo že od daleč. Metanje frizbija recimo v kvadratu ali trikotniku je bilo sicer zabavno le kakšnih deset minut, če pa se je uporabil kot žoga za igro med dvema ognjema ali muhco, se je zabava lahko zavlekla globoko v popoldne. Hm, prejšnji teden je umrl človek, ki je poskrbel, da je frizbi osvojil svet - Spud Melin, ameriški self made man, tiste vrste podjetnik, ki je svoj biznis utemeljil na bizarnih idejah, ki so zaradi bogsigavedi katerih sociološko-ekonomskih zakonitosti postale globalni hit. Zgodba o frizbiju se je začela leta 1955, koje Melin odkupil idejo o letečem krožniku. In to od gradbenega inženirja, ki je na Yaleu videl študente metati narobe obrnjene krožnike za pite podjetja Frisbee Baking Company. Mularija je ob tem, ko je pladenj poletel čez univerzitetno jedilnico, kričala - kdo bi si mislil - "Frisbee!!!" Nikoli ne bomo izvedeli, ali so to počeli zaradi tega, ker so bile pite tako dobre ali tako neokusne. Kakorkoli že, Melinovo podjetje Wham-O je začelo ulivati plastične krožnike in jih ponujati na trgu kot Pluto Platter. Amerika je bila takrat pač navdušena nad neznanimi letečimi predmeti. Pa se niso prijeli. Čez leto so jih začeli prodajati kot frizbije in glej ga, postali so poletna igrača obal od Avstralije do Havajev.

Toda Melin ni slaven samo zaradi frizbija. Še bolj je zaslovel s hulahopom. Spet nekaj, za kar bi si mislili, da ga ni človeka na svetu, ki bi hotel migati z boki in s tem vrteti nekakšen plastičen obroč. Ampak povem vam, da še danes lahko najdete otroke, ki se podijo po dvorišču pred svojim blokom in s hulahopom počnejo vse mogoče - od tega, da punce v njih lovijo pozornost fantov, ki potem sramežljivo hodijo za njimi, do tega, da se isti fantiči pred puncami važijo, da lahko zavrtijo tri obroče naenkrat - na roki, na nogi in na bokih. Legenda o Melinovem hulahopu je neverjetna. Njegov avstralski poslovni partner mu je na obisku pokazal, kako domačini okoli bokov vrtijo ratanove obroče. Melin je idejo zvečer pokazal ženi, ta pa je menda preroško izjavila: "Pa to bi lahko prodajal na televiziji. S tem lahko migaš z boki tako kot Elvis Presley na Edu Sullivanu!" In Melin je poleti 1958 iz ultra lahke pastike ulil obroče, ki so postali fenomen. Verjetno se je takrat prvič v zgodovini ekonomije zgodilo, da so ljudje noro kupovali načeloma neuporaben predmet. Za železno zaveso so hulahop imenovali kar "zahodnjaški idiotizem", na Japonskem pa so na stadionih prirejali masovne prikaze uporabe obroča.

No, evforija je izginila tako, kot je prišla - Melinu so v skladišču ostali milijoni neprodanih hulahopov. Vendar se ni predal. Leta 1965 je začel prodajati super ball, žogo z neverjetno sposobnostjo odbijanja, mega skokico. In ostrige, ki bi jih lahko gojili doma. Pa žabe, ki gnezdijo v afriškem blatu in se izvalijo, ko jih zalijete. Same strašne ideje. Ni kaj, Arthur Spud Melin je bil definitivno eden najbolj odbitih podjetnikov preteklega stoletja.