Manipulator / Nov napad umetnikov na cerkev

"Kje so sploh meje umetnosti? Ne zanima jih niti to, da gre za projekte, ki so sami sebi namen, ki si jih pride ogledat peščica vpletenih in morda kakšen njihov prijatelj, in da gre za razmetavanje denarja, ki je namenjen za kulturo, ne pa za nekulturne izpade. Vsekakor gre za škandal posebne vrste. Je takšna škandaloznost res lahko umetnost?" se je o smiselnosti urbane kulture v 36. številki verskega tednika Družina spraševal njen ugledni pisec in trendseter Ivo Žajdela. Povod za recenziranje umetniškega dogodka je bil projekt Hera Incognito, ki je temeljil na Zevsovi ženi ter sestri Heri iz grške mitologije, in pa protestu Tomaža Prelovška, župnika pri svetem Križu na ljubljanskih Žalah, ki se ni mogel sprijazniti z moderno umetnostjo. Ogorčen je bil predvsem nad skrunitvijo posvečenega prostora in nad žalitvijo najbolj znanega slovenskega arhitekta. Sam dogodek je namreč potekal pri poslovilnih kapelicah, kjer so bila pod slavolokom postavljena vrata v obliki krste.

Kaj se je v nedeljo, 29. avgusta, dejansko sploh dogajalo na ljubljanskem pokopališču, da ni dalo spati dušnemu pastirju in njegovim ovčicam, ki so ga zbudile sredi noči in ga obvestile o nečednem? Tokrat cerkvene predstavnike, v nasprotju s preteklimi podobnimi izkušnjami, niso zmotili simbolno sežiganje križa, "fotomontaža" slike brezmadežne device za naslovko cd-ja ali s tapisonom oviti zvonovi, ki so opozorili na zvočno polucijo, ampak zgolj navadne fotografije Gregorja Gulina in Primoža Predaliča, ki so izpostavljale ženske akte. Verskega mnenjskega voditelja je najbolj šokirala in iz tira vrgla slika ženskega telesa, ovitega z verigami. Ker pa za večino tistih, ki živijo v 21. stoletju, golo žensko telo vseeno ni nič pregrešnega, se pred nerazumevanjem cerkvenih dostojanstvenikov pri Incognito Designu branijo: "Vsaka od fotografij je prikazovala del telesa, ki je ponazarjal najbolj izpostavljeno tematiko zgodbe. Fotografija je bila v funkciji koncepta, ki ni imel namena izpostaviti ženske kot spolni objekt. Nasprotno, prav z močnimi kontrasti smo hoteli poudariti krhkost in ranljivost vsakega izmed nas. Bolečina se skozi tisočletja na žalost ni prav nič spremenila." Očitno pa vseeno kaže, da se bodo v prihodnosti, poleg politike, duhovniki ukvarjali največ z umetnostno kritiko in estetiko golega telesa ...