privatizacija obale / Razprodaja riviere

V začetku julija je bila v portoroškem Avditoriju prvič po dvajsetih letih javna dražba zazidljivih parcel v Portorožu. Napovedi o zanimivih kupcih - parcele naj bi si bili pred tem ogledali celo zunanji minister Dimitrij Rupel, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič in nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance Srečko Katanec - so privabile vse lokalne medije. Nazadnje se je od znanih imen licitacije udeležil le Kocijančič, a ni kupil ničesar, saj v Portorožu menda že ima vilo. Tako so bile zanimivejše od imen kupcev cene parcel, saj so te na licitaciji tudi za štirikrat presegle izhodiščne cene. Občina Piran pod vodstvom županje Vojke Štular je v enem dopoldnevu za devet parcel iztržila skoraj 400 milijonov tolarjev (najcenejša parcela je stala 23 milijonov tolarjev, najdražja pa dobrih 60 milijonov), dodatnih 100 milijonov tolarjev pa bo občina iztržila še s komunalnim prispevkom. Za kako velike denarje gre, pove podatek, da je cena kvadratnega metra ene od parcel dosegla celo bajnih 800 nemških mark. V Ljubljani bi za kvadratni meter parcele na najelitnejši lokaciji odšteli vsaj polovico manj.

Najmočnejša med dražitelji je bila holdinška družba Istrabenz pod vodstvom novega predsednika uprave Igorja Bavčarja, saj je kupila kar štiri od devetih parcel, zanje pa odštela dobrih 170 milijonov tolarjev. Vse štiri parcele mejijo na zemljišče Hotelov Palace, namenili pa naj bi jih gradnji novega hotela in ne za gradnjo Bavčarjeve hiše. Tako vsaj trdi tiskovna predstavnica Istrabenza.

Istrabenz je najmočnejši portoroški hotelir

Istrabenzova poteza na dražbi ni presenetila nikogar, saj je ta družba eden največjih lastnikov turističnih zmogljivosti na Obali. V celotni bilančni vsoti je delež njenih naložb v turizem lani znašal kar 8,8 odstotka. Tako je že lani z vložkom 1,4 milijarde tolarjev postala večinski, skoraj 53-odstotni lastnik portoroških Hotelov Morje, h katerim sodijo hoteli Slovenija, Riviera in Jadran, ter največji lastnik Hotelov Palace, to so Grand hotel Palace, hoteli Apollo, Mirna, Neptun in Terme Palace. Že pred časom je Istrabenz postal tudi 90-odstotni lastnik Marine Koper. Želel je kupiti še Hotele Bernardin, Marino Portorož in Hotele Belvedere, a se je zaradi previsoke cene umaknil. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni konec Istrabenzovih turističnih ambicij. Je namreč tudi eden od sopodpisnikov pisma o nameri razvoja portoroškega letališča in dokapitalizaciji podjetja Aerodrom Portorož, ki je skupaj z zemljišči v lasti občine Piran, država pa je lastnica tehnične infrastrukture. Drugi kandidati za dokapitalizacijo so še Aerodrom Ljubljana, Hoteli Palace in Luka Koper, občina pa naj bi tudi po dokapitalizaciji obdržala večinski delež. V načrtih je predvideno podaljšanje letališke pristajalne steze za 200 metrov, čemur nasprotujejo naravovarstveniki, saj bi tako podaljšana steza vsaj za 70 metrov segala na zaščiteno območje Sečoveljskih solin.

Sicer pa se je Istrabenz z Nacionalno finančno družbo pod vodstvom Staneta Valanta že začel pogovarjati o morebitnem nakupu hotela Metropol. Skupaj z Luko Koper jih pri Istrabenzu zanima še nakup Adrie Ankaran, objavili pa so tudi namero o nakupu Vinakopra. Navsezadnje jih prav tako zanima nakup starega hotela Palace. Znano je, da je piranska občina enostransko odstopila od 99-letne pogodbe o dolgoročnem zakupu starega hotela Palace, ki jo je leta 1994 sklenila z družbo Imperial Palace hotelirstvo. Za to družbo so na koprskem sodišču začeli stečajni postopek, saj ni izpolnila dogovora, da bo obnovila stari hotel Palace. Občina zdaj kot možnega resnega partnerja navaja državo, in sicer ministrstvi za gospodarstvo in kulturo. Če ji država ne bo priskočila na pomoč, se bo občina skoraj zagotovo odločila za prodajo dotrajanega hotela. Istrabenz je ena redkih slovenskih družb, ki si tak nakup lahko privoščijo. Lani je dosegel najboljši poslovni rezultat v svoji zgodovini, saj je za 175 odstotkov presegel prihodke iz leta 2000. Povedano drugače: družba je ustvarila 4,4 milijarde tolarjev čistega dobička, to je 8,5-krat več kot leto poprej. Ker pa je res, da je k rasti dobička največ prispevala prodaja deleža v Simobilu in deloma v Banki Koper, so občinski oblastniki zaskrbljeni. Istrabenz lahko svoje deleže v podjetjih na Obali proda novim lastnikom, morda celo tujcem. Znano je, da imajo Italijani velike apetite po lastništvu na portoroški rivieri. Verjetno bi tujci z veseljem kupili tudi Casino Portorož, vendar ta vsaj za zdaj ostaja v lasti države. Casino sicer prodaja Vilo Mario v Portorožu, in to za debelih 800 milijonov tolarjev.

Istrabenz je torej prvi na seznamu najmočnejših lastnikov nepremičnin na Obali, na drugem mestu pa je delniška družba Terme Čatež, saj je več kot 74-odstotna lastnica Marine Portorož in večinska lastnica Turističnega podjetja Portorož, v lasti pa ima še družbo Hoteli Koper in hotelski kompleks v Žusterni, kjer so lani odprli aquapark s 3700 kvadratnimi metri notranjih in zunanjih bazenskih površin. Načrti te družbe v turizmu so prav tako ambiciozni. Nameravala je kupiti izolsko marino, a si je zaradi cene premislila. Zato pa je prvi mož Term Čatež Borut Mokrovič že pred časom dejal, da imajo rezervirana sredstva za 100-odstotni prevzem portoroške marine. Ta ima v lasti večji del tamkajšnjega zemljišča ob morju, saj je z nekdanjo lastnico - občino - sklenila menjalno pogodbo za 20.000 kvadratnih metrov zemljišča. Tako je občina v zameno za zemljišče v marini dobila precej manj zanimive parcele, kjer je zdaj steza za karting. Sicer pa Marina v prihodnjih štirih letih načrtuje več projektov - gradnjo sedmih hiš z apartmaji, nadzidavo restavracije Marina, nov poslovni objekt med hangarji. Marina prav te dni končuje gradnjo 750 milijonov tolarjev vrednega športno-poslovnega objekta v Luciji. Gradnjo stadiona tik ob igrišču za mini golf spremljajo pripombe nezadovoljnih domačinov, ki trdijo, da kratke slovenske obale ne bi smeli pozidati in s tem zapreti pogleda na morje. Ker ima Marina v lasti zemljišče neposredno pred pristaniščem, kjer so že pred leti s poskusno vrtino dokazali, da je tam termalna voda, je bilo pričakovati, da bodo tam zgradili terme, vendar Mokrovič te govorice zanika. Navsezadnje je trženje pomolov bistveno bolj donosno. V lasti Marine je tudi vadbišče za golf tik ob kampu v Luciji, njegov upravljalec pa je golf klub Portorož.

Zelo močan lastnik hotelskih hiš na Obali je Nacionalna finančna družba prek svojih investicijskih skladov. Tako je NFD kar 60-odstotna lastnica hotelov Metropol, s po desetimi odstotki pa ji sledita Slovenska odškodninska družba in Kapitalski sklad. K družbi Metropol Group sodijo štirje hoteli, restavraciji Taverna in Amfora ter zunanji bazeni na portoroški plaži. Nekdanji ugledni hotelski gigant ima velike finančne težave, konzorciju bank je dolžan 11 milijonov evrov; odplačuje jih z muko, saj bi denar nujno potreboval za obnovo hotelov. Povrh vsega piranski občini še vedno dolguje skoraj pol milijarde tolarjev neplačanih komunalnih prispevkov. Levji delež tega odpade na neporavnane komunalne prispevke za gradnjo poslovnih prostorov, dobrih 130 milijonov tolarjev pa je neplačanih prispevkov za novo garažno hišo pod hotelom Metropol. Zaradi finančnih težav v podjetju resno razmišljajo o dokapitalizaciji ali združitvi z morebitnim strateškim partnerjem, po možnosti z Istrabenzom.

NFD je prek svojih investicijskih skladov takoj za Istrabenzom drugi največji lastnik Hotelov Morje, 27-odstotni lastnik Hotelov Bernardin, 25-odstotni lastnik Hotelov Palace, 32-odstotni lastnik Hotelov Simonov zaliv v Izoli in 31-odstotni lastnik Hotelov Piran, kamor sodita hotela Piran in Salinero v Strunjanu. Drugi lastniki Hotelov Piran so Triglav Steber II z 22,4 odstotka, Zlata moneta s 15,8 odstotka, kapitalska in slovenska odškodninska družba s po 10 odstotki, Maksima s 7,1 odstotka ter zaposleni in nekdanji zaposleni z 2,9 odstotka. V to skupino hotelov ne spada znani piranski hotel Tartini, saj ga je pred tremi leti na licitaciji kupilo ljubljansko podjetje ZIL Inženiring. Mimogrede - Hoteli Bernardin načrtujejo kar nekaj sprememb. Med drugim naj bi bernardinski mandrač spremenili v še en bazenski kompleks.

S pticami si bodo delili nebo

Precej presenetljiv je bil prihod Mobitela na Sečoveljske soline. Ta park v izmeri približno 600 hektarov uporabnih zemljišč in 200 hektarov rezervata ptic je država prevzela od občine Piran, Mobitel pa je lani od Droge Portorož za okoli 20 milijonov tolarjev kupil le njeno hčerinsko podjetje za pridelavo soli Soline. Vlada je podjetju Soline že pred časom podelila koncesijo za gospodarsko izkoriščanje morske soli na območju solin v Strunjanu ter solin Lera in Fontanigge v Seči, v kratkem pa naj bi podelila še koncesijo za upravljanje krajinskega parka. Mobitel namerava vsaj za trikrat povečati proizvodnjo soli, malokdo pa verjame, da bo dolgoročno ostal zgolj pri tej dejavnosti. Naravovarstveniki so sicer navdušeni nad Mobitelovo zamislijo, da bi soline postale turistična točka za opazovanje ptic, precej manj pa nad morebitnimi poskusi pozidave tega zaščitenega parka. Ker je občina Piran že sprožila postopek za pridobitev soglasja kmetijskega ministrstva za postavitev igrišča za golf na 60 hektarih v Sečoveljski dolini, je mogoče sklepati, da si Mobitel želi vlagati tudi v to igrišče. Predsednik uprave Mobitela Anton Majzelj in predsednik golf kluba Portorož Danilo Daneu naj bi se bila o tej možnosti že pogovarjala.

Izolska zgodba

V Portorožu torej med lastniki prevladujejo prodorna podjetja Istrabenz, Terme Čatež in NFD, zgodba v občini Izola pa je nekoliko drugačna. Stara izolska bolnišnica je v lasti Zveze paraplegikov Slovenije; ti so si tam uredili počitniški dom Dva topola. Hotel Delfin, ki je najbolj zaseden hotel na Obali, saj imajo tam na leto kar 200.000 prenočitev, je v stoodstotni lasti Zveze društev upokojencev Slovenije. Hotel ima svojo lastno plažo, ki jo je občina zvezi upokojencev odstopila v brezplačno uporabo. V Hotelih Simonov zaliv, ki imajo svojo plažo, je največji lastnik NFD. V izolski marini je 100-odstotna lastnica zemljišč občina, upravljalec, ki trži priveze, pa je slovensko podjetje Porting d. o. o., katerega pravi lastniki so Italijani. Čeprav Porting priveze trži že od leta 1994, občini doslej ni plačal niti tolarja koncesijske dajatve in zelo verjetno se bo to nadaljevalo, saj občinski svet koncesije kljub več sejam še ni podelil. Ladjedelnica Izola, d. d., je v lasti posameznikov, predvsem članov nekdanjega vodstva podjetja Galeb. Največji delež, menda kar 20 odstotkov, naj bi imela v lasti računovodkinja. Sicer pa se je poslovno zelo uspešna ladjedelnica v zadnjem letu usmerila predvsem v izdelavo superjaht. V kratkem naj bi splavili prvo superjahto za arabskega kupca. Skušali smo fotografirati jahto, a so nam pojasnili, da to ni mogoče. Na izolski obali je še avtokamp Jadranka, ki ga je podjetje Jestvina prodalo Mercatorju Degru, ta pa naj bi ga bil nato prodal naprej, a ni znano komu, saj zadeve formalno še niso vpisane v zemljiško knjigo.

Če gremo od Izole naprej, so do meje z Italijo med pomembnejšimi priobalnimi objekti še hotel Adria v Ankaranu, katerega večinski lastnik je država, a naj bi svoj delež kmalu odprodala, Ortopedska bolnišnica Valdoltra, ki je v državni lasti, Mladinsko okrevališče Debeli rtič, ki je v lasti Rdečega križa Slovenije, in Luka Koper, ki je v večinski lasti države, njeni manjši lastniki pa so Sod, Kad, občina Koper, Infond Zlat, ID KD, Megafin, Triglav Steber, Zavarovalnica Triglav in Banka Koper. Prav pri lastništvu Luke Koper je že prihodnje leto pričakovati spremembe, saj je vlada pripravljena odprodati del svojih prednostnih delnic, tako da bi v Luki obdržala le 25 odstotkov in eno prednostno delnico z omejeno glasovalno pravico in s fiksno dividendo.

Bogati zasebniki

Sicer pa Obala ni zanimiva le za velike družbe, ampak tudi za bogate posameznike, ki priložnost za dober zaslužek vidijo prav v turizmu. Tako je nekdanji direktor Kanala A Vladimir Polič kupil staro poslopje Droge Začimbe tik ob vhodu v Sečoveljske soline. V lasti zasebnika je torej ena najidealnejših lokacij za postavitev termalno-turističnega kompleksa. Vprašanje pa je, ali bodo oblastniki gradnjo na zaščitenem območju dovolili. Druga pomembna lokacija, ki je postala zasebna last, je staro poslopje Droge Arga v Izoli. Kupil ga je lastnik podjetja Relax Miroslav Brković. Koliko je zanj plačal, nam ni uspelo ugotoviti, ker je bil Brković na dopustu v Opatiji. Izvedeli smo le, da je še pred nakupom položil 160 milijonov tolarjev are. Na parceli ob izolski obali namerava zgraditi apartmaje za zasebnike, manjši hotel, ribiški muzej in poslovne prostore. Tretji zasebni projekt so Hoteli Belvedere, ki obsegajo hotel in kamp na Belvederu (znano zabavišče z ruskimi plesalkami je po trditvah domačinov še bolj oživelo), hotel Marina v središču Izole s skupaj 340 ležišči in še nekaj gostinskih lokalov. S posojili švicarskih bank sta za 10 milijonov mark celoten kompleks kupila ljubljanska turistična agencija Renee & co., ki v Slovenijo pripelje največ ruskih turistov, in ljubljansko gradbeno podjetje Promgas. Direktor in največji lastnik obeh podjetij je Bojan Biček, poleg njega pa so solastniki še Angleži. Ker so nastanitvene zmogljivosti namenjene skoraj izključno ruskim gostom, mnogi domnevajo, da je v ozadju v resnici ruski denar. Novi lastniki imajo z Belvederom velike načrte. V obnovo nameravajo vložiti vsaj 10 milijonov mark, med drugim pa naj bi zgradili tudi dvigalo, ki bo goste Belvedera popeljalo v dolino, do morja. V zasebni lasti je še hotel Marko v Portorožu (poleg Vile Maria). Starejšo vilo je že pred leti kupil in jo zgledno preuredil Stanko Juriševič.

Če objekti ostajajo namenjeni turizmu, se obalne občine nad prodajo nepremičnin zasebnikom ne pritožujejo. Povsem drugačno mnenje imajo, kadar se hotelski apartmaji nespametno razprodajajo zasebnikom za njihove "vikende", saj s tem Obala izgublja že tako pičle nastanitvene zmogljivosti za turiste. Primerov nespametne prodaje je več. Tako so Hoteli Morje pod vodstvom direktorja Marina Antoloviča že leta 2000 Novi Ljubljanski banki prodali hotel Jadranka v središču Portoroža. NLB je nato hotel po apartmajih razprodala vikendašem. Povsem na vrhu hotela naj bi si bil najlepši apartma kupil Antolovič. Med lastniki dragih apartmajev naj bi bilo še nekaj zanimivih Slovencev, ki pa očitno želijo ostati anonimni, saj pri vhodu v stavbo ni nobenih imen, ampak elektronska naprava, v katero posamezen lastnik vnese šifro svojega stanovanja, da tako odpre vhodna vrata. Podobno potezo nesmiselne razprodaje si je privoščil Metropol Group, ko je posameznim kupcem prodal bungalove in tako izgubil 800 turističnih ležišč. Tretji primer so Hoteli Piran, ki so že pred časom po apartmajih razprodali hotel Punta. Zdaj se lastniki teh apartmajev pritožujejo nad hrupom turistov?! Res je sicer, da takšni posli prinesejo velike zaslužke, a ne gre pozabiti, da so ti zaslužki enkratni in da nastanitvenih zmogljivosti ne bo nikoli več mogoče tržiti.

Še ena velika sramota za Portorož je Vila Virginija, nekdanji hotel in pozneje domovanje osebja Hotelov Palace. Vila je tako dotrajana, da je po mnenju strokovnjakov ni več mogoče obnoviti, ampak bi jo bilo treba porušiti in na tem mestu zgraditi nov objekt. Tu pa se je začelo zatikati. Portoroško podjetje Aurora, ki je poslopje leta 1994 kupilo od Hotelov Palace, bi na tem mestu rado zgradilo objekt z zasebnimi apartmaji in s poslovnimi lokali, to pa je v nasprotju s prostorskimi akti iz leta 1992. Ti na tem mestu predvidevajo turističnonastanitveni objekt. Mestni svetniki o predlogu podjetja Aurora za spremembo zazidalnega načrta nočejo niti slišati. Še bolj poslovnemu objektu nasprotujejo okoliški prebivalci. Najodločnejši je upokojeni odvetnik in nekdanji predsednik Zelenih Slovenije Dušan Puh; ta v primeru Virginije vidi vzorec obnašanja novodobnih kapitalistov, ki skrbijo predvsem za hiter zaslužek, premalo pa mislijo dolgoročno. Način njihovega razmišljanja je pred časom opisal takole: "Že ves čas smo priča razprodaji hotelov, kar je čista zloraba turističnega kraja. Hotel je kot tovarna z dobrimi perspektivami. V našem turizmu kraljujejo gradbeniki in ne turistični delavci. Občina dovoljuje, da se hoteli spreminjajo v draga stanovanja, ki jih kupujejo 'vikendaši'. Po razpoložljivih podatkih je v piranski občini 1300 počitniških stanovanj, torej gre vse bolj za kraj mrtvih duš."

Privatizirane plaže

Ko je bil leta 1997 sprejet zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, je izolska občina naredila napako, saj priobalnega pasu ni izločila iz lastninjenja. Posledica je bila, da so podjetja ali zasebniki, ki so imeli pravico do uporabe družbene lastnine, samodejno postali lastniki teh zemljišč. V nekaterih primerih je to pomenilo tudi lastništvo zemljišča, ki sega do morja. Tako imajo v izolski občini zasebno priobalno zemljišče holding Delamaris, Hoteli Simonov zaliv, Ladjedelnica Izola, podjetji Delmar, d. d., in Riba, d. o. o., Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, Marinvest, d. o. o., družba za investicije in financiranje INKA, d. o. o., nekaj staroselcev in Mercator Degro, ki je lastnik avtokampa Jadranka in priobalnega zemljišča. Prav ta primer je še posebej sporen, saj med kampom in morjem poteka trasa ozkotirne železnice, ki je last države. Lastnik avtokampa si je torej parcelo ob morju dobesedno uzurpiral. Sicer pa ima v Izoli status urejenega kopališča le Simonov zaliv, ki je v lasti Hotelov Simonov zaliv, vendar ti zanj ne pobirajo vstopnine. Vse drugo so divje plaže, kjer ni reševalcev, ljudje pa se kopajo na lastno odgovornost. Izolska županja trdi, da bodo divje plaže v občini še naprej ostale neograjene, ker nočejo zapreti pešpoti ob morju.

V piranski občini so ravnali bolj premišljeno, saj so še pred sprejetjem zakona o lastninjenju družbene lastnine naredili seznam vseh zemljišč, ki so v zemljiško knjigo vpisana kot družbena lastnina, in si pridobili pravico do rabe, nato pa z različnimi najemniki sklenili pogodbe o 99-letnem najemu. S tem so sicer obdržali vsaj del lastnine, ki bi bila drugače povsem sprivatizirana, hkrati pa so si zvezali roke za celo stoletje. Zdaj občina najemne pogodbe skuša skrajšati na 30 let. Dosegla je že dogovor z Marino Portorož in Drogo Portorož, ki ima v najemu staro upravno zgradbo in skladišča soli, poleg tega pa je občina enostransko odstopila od najemne pogodbe za stari hotel Palace. Vendar izločitev priobalnega pasu iz privatizacije tudi piranski občini ni v celoti uspel. Tako se še vedno bije bitka za avtokamp v Luciji, ki si ga lastita piranska občina in Metropol Group. Slednji domačinom in naključnim obiskovalcem onemogoča prehod skozi kamp do morja, to pa ni v skladu z novim zakonom o vodah, saj je morje javno dobro, do katerega ima vsak pravico dostopa. Zgodba z lucijskim kampom se vleče že sedem let. V piranski občini je že pred lastninjenjem družbenega premoženja veljal odlok o krajinskem parku na polotoku Seča, s katerim je občina razglasila to območje za naravni in kulturni spomenik. Zaradi tega je morala družba Metropol ob lastninjenju to zemljišče izločiti iz programa lastninjenja. Prenesla ga je na občino, ta pa je hkrati z najemno pogodbo iste nepremičnine dala Metropolu v 99-letni najem. Kasneje je sodišče vknjižilo v zemljiško knjigo lastninsko pravico na nepremičninah na območju kampa družbi Metropol Group. Ta želi torej razpolagati z nečim, kar ni nikoli lastninila, temu pa se občina upira. Za obe strani v sporu seveda ni zanimiv kamp, ampak zemljišče zaradi možnosti gradnje. Navsezadnje tudi v dokumentu Nacionalnega inštituta za turizem o strategiji razvoja piranske občine do leta 2025 kampa na tem območju ni več. Metropol bi bil zemljišče zaradi vseh finančnih težav zagotovo pripravljen prodati investitorjem, ki bi tu gradili zasebne apartmaje. Cena kvadratnega metra na tej lokaciji bi dosegla vsaj 7000 nemških mark.

Posledica privatizacije družbene lastnine je bila tudi uzurpacija dveh glavnih plaž v piranski občini. Prvo si lastijo Hoteli Morje, drugo pa Hoteli Bernardin. Drugi dve plaži v središču Portoroža, ki sta v lasti občine, upravljata hotel Metropol in javno komunalno podjetje Okolje Piran. Ob tem naj opozorimo, da so tako rekoč vse plaže med Piranom in Lucijo ograjene in da je zanje treba odšteti vstopnino. Izjema je le divja plaža nasproti Pomorske šole. To seveda tistim, ki vstopa na plažo ne želijo plačati, onemogoča prost dostop do morske obale - javnega dobrega.

Vlogo varovalke, ki naj bi v prihodnje preprečila, da bi zasebnik ali zasebno podjetje enostavno zaprlo del obale in državljanom preprečilo dostop do morja, bo odigral novi zakon o vodah. Prav tako naj bi ta zakon preprečil, da bi se na že tako kratkem priobalnem pasu gradili novi turistični kompleksi ali zasebne počitniške hišice. Kakšna bodo torej nova pravila? Po določbah tega zakona, ki je tik pred zadnjo obravnavo v državnem zboru, bo v lasti države celotno morsko vodno zemljišče, ki obsega dno morja in teritorialne morske vode vse do najvišje točke plime. To vodno zemljišče bo imelo status javnega dobrega, kar pomeni, da bo vsem dosegljivo pod enakimi pogoji. Na novo pa bo urejen status priobalnega zemljišča; to bo segalo od najvišje točke plime 25 metrov v notranjost. To ozemlje, ki je lastninsko razdeljeno že vse od leta 1997 in je v državni, občinski ali zasebni lasti, ne bo imelo statusa javnega dobrega. Teoretično bi takšna rešitev lahko pomenila, da državljani do morja ne bi smeli priti na tistih mestih, kjer je lastnik parcele zasebnik ali zasebno podjetje. Vendar so v zakonu varovalke, ki bodo to preprečevale. Tudi zasebni lastniki priobalnega pasu bodo morali po določbah novega zakona trpeti neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do obale oziroma morja. Lastnik priobalnega zemljišča bo torej moral dopustiti vse dejavnosti, povezane s splošno rabo voda, od zadrževanja na priobalnem zemljišču do odlaganja stvari za kopanje, plovbo in potapljanje. Na svoje zemljišče ne bo smel postavljati nobenih ovir, ki bi preprečevale dostop do morja. Za to "prijaznost" mu država ne bo dolžna plačati odškodnine, res pa je, da bo lastnik priobalnega zemljišča prehode dolžan trpeti le, če mu z njimi ne bo povzročena škoda.