"za čistejšo slovenijo" / Turek prihaja

Prvi kresovi so prižgani. Turek je spet na meji. Turek, ki je po eni strani agresor in plenilec, po drugi strani nosilec tuje vere, je arhetipska slovenska fobija. Turek je lahko neskončen vir nestrpnosti. Fobija pred Turkom je tudi danes dovolj močna, da lahko torpedira tanko plast libertarnosti, ki je prek poldrugim desetletjem prekrila komunistično avtoritarnost. Prav arhetipska fobija pred Turkom je skupni imenovalec debate o izbrisanih in debate o džamiji. Debata o izbrisanih in džamiji temelji na starodavnih strahovih o zločinskem Brdavsu, ki ga cagava država ne zna ustaviti. Šele Krpan, ljudski človek s ceste, se je sposoben zoperstaviti Brdavsu. Ker nas država ne zna zaščititi pred agresorskim Turkom, mora narod sam prevzeti vlogo Krpana. In narod bo ob pomoči referendumske mesarice naredilo tisto, česar ne zna storiti dvor.

Ker debata o izbrisanih in džamiji temelji na starodavnih fobijah, je neskončno naporna. Starodavna fobija pred Turkom pa se za nameček nenavadno dobro rima s sodobno fobijo pred islamskim teroristom. In ko je kres prižgan, lahko na grmado spotoma vržemo še kakšno čarovnico. Je bil referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo nekakšen trening iz prižiganja kresov? Iz razpok, ki najedajo tanko plast libertarnosti, švigajo kresovi nestrpnosti.

OK. Gre res za Turka? Gre res za agresorja? Gre res za plenilca?

Agresor

Najprej o trditvi, da so med izbrisanimi agresorji. Če naj bi bila Slovenija pravna država, moramo trditev, da se med izbrisanimi skrivajo osebe, ki so sodelovale v agresiji na Slovenijo, prevesti v jezik kazenskega prava. Kazenski zakon, ki je veljal leta 1991, opisuje kaznivo dejanje službe v sovražni vojski. "Državljan SFRJ, ki med vojno (...) služi v sovražnikovi vojski (...) kot borec proti SFRJ (...), se kaznuje z zaporom najmanj treh let," pravi kazenski zakon SFRJ. Malo verjetno je, da bi si tožilci s tem členom kazenskega zakona lahko pomagali. Osebe, ki jim danes v pouličnem žargonu pravimo agresorji, so namreč - kakorkoli obrnemo - službovale v JLA in se niso borile proti SFRJ.

Najbrž pa bi organi pregona nekatere napadalce lahko preganjali po kakšnem drugem členu kazenskega zakona, denimo po členu kazenskega zakona Republike Slovenije, ki govori o povzročanju splošne nevarnosti. Ali morda po členu KZ, ki govori o vojnem hudodelstvu. Vendar se to ni zgodilo. Zakaj ni bilo množičnih kazenskih pregonov, bi morali pojasniti ljudje, ki so leta 1991 vodili izvršno vejo oblasti in tožilstvo. Brskanje po spominu nam pove, da je bil poveljnik tankovske enote, ki je na Brniku ubila dva avstrijska reporterja, ko sta se z vozilom peljala po letališki stezi, na sodišču oproščen. Še nekaj kaznivih dejanj, povezanih z napadom na Slovenijo, se je znašlo na sodišču, vendar novic o množičnih pravnomočnih obsodbah agresorjev ni bilo.

Drugo vprašanje je, zakaj se osebe, ki jih danes imenujejo "agresorji", niso znašle pred sodniki. Med vojno so se namreč kazniva dejanja dogajala. Zakaj sodstvo s tem problemom ni imelo veliko dela? Zaradi nesposobnosti organov pregona? Zaradi tega, ker varnostne službe niso znale zbrati podatkov, s katerimi bi utemeljile sume o kaznivih dejanjih? Ker so bile varnostne službe zaposlene z drugimi posli, denimo z orožarskim export-importom? Menda bi se v zveznem ali slovenskem kazenskem zakonu vendarle našel kak člen, po katerem bi lahko preganjali, denimo, šoferje tankov, ki so rili po asfaltu. Če nič drugega, so poškodovali tujo stvar. A se ni zgodilo nič takega. Država ni vložila stotine obtožnic, pač se je dokončne rešitve agresorskega vprašanja lotila z izbrisom. Namesto kazenskega pregona konkretnih storilcev konkretnih kaznivih dejanj se je državna administracija odločila za nezakonit ukrep proti socialni skupini, znotraj katere bi se utegnil skrivati hipotetični agresorji.

Na še en nenavaden in težko razumljiv detajl velja opozoriti. Če se je oblast na začetku leta 1992 odločila za izbris hipotetičnih "agresorjev", je v istem času službo v slovenski vojski dobilo več oficirjev JLA, ki so junija in julija 1991 aktivno delovali na terenu. Preiskava varnostne službe, izvedena sredi devetdesetih let, je pokazala na nekaj osupljivih kadrovskih potez. Oficir JLA, ki je junija 1991 služboval kot vodilni obveščevalec in izvidnik vrhniške oklepne brigade, med vojno pa je, med drugim, usmerjal dva helikopterja s posadkami, ki sta izvedla desant na Trzin, je leta 1992 že služboval kot poveljnik oklepnih enot Republike Slovenije. Ponovimo: kot poveljnik slovenskih oklepnih enot! Poveljnik motorizirane čete, ki je prek Toškega čela prodiral proti Brniku, je bil leta 1992 že namestnik poveljnika slovenskega tankovskega bataljona. Preiskava varnostne službe je pokazala celo, da je bil nekdanji oficir JLA na položaj v slovenski vojski postavljen kljub dejstvu, da v tistem času sploh še ni imel slovenskega državljanstva. Oficir, ki je po podatkih varnostne službe na Vrhniki z ognjem rušil barikado, podatki varnostne službe pa so govorili tudi o siceršnjem ogrožanju varnosti, je dobil službo kot tankist.

Je torej Brdavs v resnici dobil službo v slovenskih oklepnih enotah?

Plenilec

Kaj pa pra-strah pred plenilcem? Bodo izbrisani res finančno zlomili državo? Ustava pravi takole: če državni organ nekomu s protipravnim ravnanjem naredi škodo, ima prizadeta oseba pravico do povračila. Ta ustavni člen je pravna osnova za napovedane odškodninske zahtevke, ki bodo menda astronomsko visoki. Zadeva z odškodnino pa bo za izbrisane neskončno zapletena. Takole gre: ker je ustavno sodišče presodilo, da je bil izbris protipraven, po drugi strani pa so izbrisani zaradi protipavnega ravnanja države morda utrpeli škodo, lahko govorimo o hipotetični pravici do povračila škode. Vendar je dokazno breme, da jim je bila konkretna škoda res povzročena, na izbrisanih. Navedimo banalen primer: izbrisani so, med drugim, izgubili pravice, ki izhajajo iz zdravstvenega zavarovanja. Če je imel konkretni izbrisani, denimo, zobobol in je zdravstveni problem rešil v samoplačniški zobozdravniški ambulanti, bo moral na sodišče prinesti zobozdravnikov račun. Če ne bi bil izbrisan, bi namreč stroške zdravljenja zob krila zdravstvena zavarovalnica. Ne gre torej za to, da bi izbrisani zahtevali odškodnino zaradi kakšne abstraktne duševne bolečine, pač pa gre za zelo konkretne škode. Kot v zavarovalnici: če je na avtu poškodovan samo odbijač, zavarovalnica ne bo priznala totalke. Če ustava govori o povračilu škode, to pač še ni turško plenjenje. In če ustava govori o enakopravnosti verskih skupnosti, ideja o postavitvi džamije še ni znak nove penetracije Brdavsovih enot na slovenski teritorij.

Je torej res potrebno porušiti lipo, nabrusiti referendumsko mesarico in prižgati ostale kresove? Če bi ustavno sodišče napovedane referendume dopustilo, bi veljalo vprašanja postaviti jasno.

Ali se strinjate, da iz ustave brišemo člen, da je Slovenija demokratična republika?

Ali se strinjate, da iz ustave brišemo člen, da je Slovenija pravna država?

Ali se strinjate, da iz ustave brišemo člen o domnevi nedolžnosti?

Ali se strinjate, da iz ustave brišemo člen o enakosti pred zakonom?

Ali se strinjate, da iz ustave brišemo člen o enakopravnosti verskih skupnosti?